D: »(Naziv za) vrsto enomanualnih ali dvomanualnih ♦elektronskih orgel♦, ki jih je leta 1934 izumil Američan L. Hammond. ♦Zvok♦ se proizvaja deloma mehansko, s pomočjo rotirajočih se tonskih koles. Gre za 91 kovinskih zobnikov s sinusnim zobatim profilom, ki jih elektromotor neprestano poganja. Pred vsakim zobnikom se nahaja tuljava z magnetnim jedrom v katerem se inducira sinusna izmenična napetost, pri čemer nastaja frekvenca, ki je proporcionalna številu obratov in (različnem) številu zobnikov. Tipke delujejo kot stikala (♦sprožilni mehanizmi♦), ki pod pritiskom vodijo induktivni tok do ojačevalca, potem pa v zvočnike. (‹RUF›, 178)
KM: V D ♦elektroakustičnih orgel♦ se predlaga uvrščanje vseh vrst sodobnih, neakustičnih ♦orgel♦ – torej tudi Hammondovih orgel – med ♦elektronske orgle♦, kakor je omenjeno tudi v D in številnih drugih virih.
KR: Čeprav se v ‹GRI›, II, 120 Hammondove orgle uvrščajo v ♦elektronske orgle♦, pa se v ‹GR6›, VIII, 78, ne uvrščajo med ♦orgle♦, temveč med »elektronska glasbila s tipkami« = (electronic keyboard instrument), tako kot se v ‹GR6›, VI, 106, ♦elektrokord♦ uvršča med »elektronske klavirje« (= elecrophonic piano; gl. KR ♦elektrokorda♦). V obeh primerih gre za nesmiselno izmišljanje klasifikacijskih pojmov, ki bolj medejo kot pa natančno določajo pomen pojma.
GL:♦elektronski glasbeni instrumenti♦, ♦orgle♦.
‹BASS›, III, 490–491; ‹BKR›, II, 166; ‹DOB›, 93–94; ‹EN›, 96; ‹FR›, 36; ‹GRJ›, I, 476; ‹HI›, 195; ‹HK›, 171–172; ‹KN›, 90; ‹L›, 245; ‹MELZ›, II, 66 = »Hammond orgle« (nepravilno!) = gl. tudi ♦elektronske orgle♦; ‹P›, 99 = »Hammond-orgle« (nepravilno!); ‹RAN›, 361 = gl. tudi ♦elektronske orgle♦; ‹RIC›, III, 333
KM: Priporoča se uporaba pojma samo v tistem pomenu, v katerem ga uporablja Schönbergova skladateljska teorija (gl. KR – t. 1 ♦osnovne oblike vrste, serije♦).
AN: graphic notation; NEM: graphische Notation; FR: notation diagrammatique (‹P›, 95; gl. v KR); IT: notazione per diagrammi (‹P›, 95; gl. v KR).
ET: Grš. graphikḗ (tékhnē) = umetnost pisanja, slikanja, risanja (‹KLU›, 275); lat. notatio = beleženje, označevanje, od notare = označiti, zabeležiti, od nota = znak, opomba, pisni znak (‹KLU›, 508).
D: 1) »(Naziv za notacijo, ki) predstavlja popolno emancipacijo ‘notacije’ od zvočne realizacije.
Taka notacija je pravzaprav risba, na kateri so zvokovna dogajanja ponazorjena simbolično … Z grafično notacijo se zvočni procesi prikazujejo le približno ter je zato uporabna samo v glasbi improvizacijskega značaja. Grafična notacija pogosto vsebuje tudi znake tradicionalne notne pisave …, vendar je lahko tudi povsem avtonomna. V tem primeru ne vsebuje ničesar konkretno glasbenega in jo lahko razlagamo kot čisto grafiko.« (‹MELZ›, II, 694–695).
2) »(Naziv za) uporabo nečesa drugega namesto običajnih simbolov … v … partituri. Obstajata dve vrsti: Najprej obstajajo notacije, ki odgovarjajo povsem posebnim skladateljskim potrebam, ki jim ne zadostujejo konvencionalni simboli: sem sodijo Feldmanovi sistemi kvadratov (v njegovem ciklu Projection iz 1950–51 …), ki mu omogočajo, da ne označi natančno ♦višine tona♦, številni Cageevi diagrami … s pravili za interpretacijo (npr. Variations I–II) … Na drugi strani obstajo grafike, ki nimajo namena simbolizirati, temveč stimulirati. Tukaj je bil pionir Brown v svojem delu December 52, v katerem je ponujena le elegantna risba z ozkimi, črnimi pravokotniki na beli podlagi, ter vsekakor Cardewjev Treatise (1963–76).« (‹GR›, 84)
3) »(Naziv za) vrsto notacije, v kateri se znani … simboli izmenjujejo z novimi, grafičnimi znaki. Ti so lahko v določeni meri zavezujoči, če ob njih obstajajo natančne (pogosto zapletene) razlage. Kot ♦akcijska notacija♦ lahko zahtevajo določeno instrumentalno ali vokalno aktivnost (izvajalca).« (‹EH›, 124)
KM: Partitura Brownove skladbe December 52, ki se kot primer navaja v D 2:
GRAFIČNA NOTACIJA: Brown, December 52
KR: D so namenoma izbrane tako, da se lahko opozori na večpomenskost grafične notacije in ♦glasbene grafike♦, ki se ji sicer ne posveča posebna pozornost niti v drugi literaturi: a) Ko se v D 1 opozarja, da grafična notacija »predstavlja popolno emancipacijo ‘notacije’ od zvočne realizacije«, bi lahko pomislili, da gre za ♦glasbeno grafiko♦. Vendar pa je iz nadaljevanja očitno, da se misli samo na različne možnosti realizacije v ♦zvoku♦, čeprav je »čista grafika« na koncu D 1 isto kot ♦glasbena grafika♦, torej grafično-likovni objekt, ki ne zahteva realizacije v ♦zvoku♦ (gl. KR ♦glasbene grafike♦). (Drugače pa: namesto „zvočni procesi» bi bilo ustrezneje govoriti o »zvokovnih procesih«, ker ni mišljena kakovost zvoka, torej zvočnost, temveč sam medij, se pravi zvokovnost.!). b) V D 2 se mešata grafična notacija in ♦glasbena grafika♦, oz. ♦glasbeno grafiko♦ se obravnava kot vrsto grafične notacije, kar je samo deloma pravilno. c) V D 3 je pomen grafične notacije najpravilneje definiran.
Torej: grafična notacija je vrsta notacije, ki, za razliko od ♦glasbene grafike♦, zahteva in ima za samoumevno realizacijo v ♦zvoku♦ – sicer se ne bi imenovala notacija. Zato obstaja vrsta priročnikov (npr. KARKOSCHKA 1966), v katerih se pojasnjuje funkcija in pomen novih, nekonvencionalnih znakov v grafični notaciji, prav glede na realizacijo v ♦zvoku♦.
FR- in IT-ustreznica za grafično notacijo (notation diagrammatique, notazione per diagrammi), ki sta navedeni v ‹P›, 95, nista bili najdeni v pregledani literaturi.
D: 1) »Nedoločen naziv za vokalno izražanje med govorom in petjem kot (1) ritmično vezano, a vendar glede na ♦višino tona♦ ne trdno določeno petje; (2) z glasbenim ♦ritmom♦ izenačen način govorjenja, npr. v melodrami; (3) petje, ki sledi melodiji govora; (4) izvirni deklamacijski način interpretiranja recitativa.« (‹HI›, 445).
2) »(Naziv za) govorno petje, poseben način deklamacije, ki združuje prvine govora in petja. Uporabljajo ga A. Schönberg , A. Berg in drugi, sam naziv pa je vpeljal A. Schönberg v svojem melodramatskem ciklu Pierrot lunaire (1912), kjer … v predgovoru daje navodila za njegovo izvajanje.« (‹MELZ›, III, 419).
KR: NEM pojem »Sprechstimme« je dvopomenski. Pomeni »govorni glas« (kot v ‹RAN›, 804 = »speakingvoice«) in »govorni part« (kot v ‹FR›, 85–86). Ne prvi ne drugi pojem nista ne tehnična pojma in ne strokovna termina.
V D 1 se skuša natančno določiti večplastni pomen v čim bolj splošnem smislu, torej brez oziranja na Schönberga (pri čemer »govorno petje« ni pravilen prevod »Sprechgesanga«, ker je »Gesang« nedvomno pesem, ne pa petje), kakor opazimo v večini pregledanih priročnikov.
Zanimivo je, da se v večini pregledanih priročnikov navaja izvirna NEM oblika, verjetno ker bi se na ta način želelo »Sprechgesang« povzdigniti do ravni tehničnega pojma, oz. strokovnega termina. Vendar po tem ni prave potrebe – ne samo zaradi pomena, določenega v D 1, temveč tudi ker je že sam Schönberg precej nejasno in megleno določil pomen »Sprechgesanga« v uvodu v Pierrota lunairea, ki je omenjen v D 2, torej se prav tako zaradi nenatančnosti ne more govoriti o »Sprechgesangu« kot o tehničnem pojmu oz. strokovnem terminu (gl. o tem POLZOVIĆ 1989), za razliko od pojmov kot so npr. ♦elektronische Musik♦, ♦musique conrète♦ in (deloma) *Klangfarbenmelodie♦.
Ni torej nobenega razloga, zakaj ne bi uporabljali govornega petja kot pojem v njegovi pomenski večplastnosti, ki je poudarjena v D 1, in ki je deloma pomembna za teminologijo ♦glasbe 20. stoletja♦ (posebej v t. 1, 2 in 3 D 1, glede na to, da je Pierrot lunaire po Schönbergovi presoji prav tako melodrama, kot piše v D 2).
V ‹L›, 538 je navedeno neobstoječi ANG-pojem »inflected speech« (= »modulirani govor«), kot edini FR-pojem pa se iz nerazumljivih razlogov navaja »sprechgesang« (v navednicah).
GL:♦govorna skladba♦.
‹APE›, 282 = »Sprechgesang, Sprechstimme« (gl. tudi »speech song«); ‹BASS›, IV, 380 = »Sprechgesang« (ter povsem nenavadna oblika »Sprachgesang«, ki ga nikjer ni moč najti), ‹BOSS›, 158–160 = »Sprechgesang«; ‹CAN›, 519 = »Sprechgesang«; ‹FR›, 85 = »Sprechgesang«; ‹GR›, 171–172 = »Sprechgesang«; ‹GR6›, XVIII, 27 = »Sprechgesang, Sprechstimme«; ‹HO›, 954 = »Sprechgesang«; ‹IM›, 365 = »Sprechgesang, Sprechstimme« (gl. tudi »speech song«); ‹LARE›, 1484 = »Sprechgesang«; ‹MI›, III, 725 = »Sprechgesang«; ‹RIC›, IV, 268 = »Sprechgesang«; ‹V›, 704–705 = »Sprechgesang, Sprechstimme«
D: 1) »(Naziv za) količino, hitrost in/ali zapletenost ♦zvokov♦ v neki ♦teksturi♦. Gostota je relativna in je odvisna, med drugim, od ♦višine tona♦ ter o časovnem razponu ♦teksture♦ ter o ♦spektru♦♦parcialov♦♦zvokov♦ ( v ♦teksturi♦). Zelo gosta ♦tekstura♦ lahko nastane npr. le iz nekaj ♦zvokov♦, če zasedejo ozek obseg ♦višine tonov♦ (kot npr. v ♦klastru♦, sestavljenem iz malih sekund), ali če kratko zvenijo, ali pa če vsebujejo zapleteno ♦strukturo♦♦pracialov♦ (npr. pri ♦zvokih♦ najglobljega regista kontrabasa).« (‹V›, 182)
2) »Gostota označuje fenomen v dogajanju skladbe, ki se ji je komaj posvečalo kaj pozornosti. Lahko se stopnjuje po značilnostih razporeditve ♦zvoka♦, kar poslušalec navadno čuti kot dinamični postopek. Gostota vertikalnih ali horizontalnih zvokovnih pretokov se lahko statistično razume kot grmadenje, zbiranje … ali pa tanjšanje. Njen matematični temelj je načelo računa verjetnosti in ‘zakona velikih števil’, ki se uporablja v teoriji ♦serialne glasbe♦ in ♦elektronske glasbe♦. (‹EH›, 62)
3) »Stopnje gostote so pojem, ki je nastal pod vplivom teorije informacij … (in ki) v elektronskih skladbah označuje zvokovna stanja in spremembe, ki se lahko ocenijo … s primerjanjem kondenziranja ♦zvokov♦, ♦tonov♦ in ♦šumov♦. Konstantno gostim ♦zvokom♦ se zoperstavljajo tisti, ki se na različnih stopnjah tanjšajo ali pa odebeljujejo.« (‹EH›, 62)
KM: Pojem se včasih pojavlja tudi izven pomenskega konteksta, ki je naveden v D (npr v ‹FR›, 21, ter v ‹JON›, 71), vendar je njegov pomen skoraj izven tehničnega in/ali strokovnega področja, torej je samoumevno, da se ga tukaj ne obdeluje. Poseben pomen ima FR pojem »densité« v Schaefferjevi teoriji ♦konkretne glasbe♦ (gl. ‹GUI›, 152), ki pa je sicer toliko poseben, da ga v tem Pojmovniku ni treba posebej obravnavati. V ‹L›, 496, se ta pojem pojavi samo v smislu »gostote ♦zvoka♦« (AN: sound density, NEM: Schalldichte; FR: densité d’energie sonore; IT: densità sonora).
KR: V D 1 se pomen pojma uspešno definira v najširšem smislu. ♦Tekstura♦ je v izvirniku vedno »texture«, kar bi se dalo prevesti kot »slog«, vendar je tukaj pomen bolj pravilen v najožjem smislu ♦teksture♦.
V D 2 in 3 se pomen pojma natančneje omeji na pomen, ki nam je bolj pomemben, vendar pa se njegova terminološka uporaba, zaradi katere je pojem pomemben, definira le približno.
Iz D 3 in KR – t- c ♦skupine, skupinske skladbe♦ (gl. tudi KR – t. d ♦statistične glasbe♦) je povsem jasno, da sta pojma morala biti vpeljana kot edina možnost opisovanja zvočnosti, ki izhaja iz statističnih, teksturno približnih odnosov med njenimi sestavnimi deli.
Edino v tem smislu sta ta dva pojma pomembna kot tehnična in/ali strokovna pojma.
D: »(Naziv za vrsto skladbe) v kateri se zvokovna zgradba iz književnosti in iz glasbe postavlja v nove odnose. Najboljši primer take nesemantične transformacije, ki se ne drži gramatičnih pravil, je ♦zvočna poezija♦1, v kateri so govorni fenomeni strukturno podrejeni zvočnim plastem. Druga oblika govorne skladbe je tista, v kateri se skladajo govorne tvorbe … iz celotnega govornega kontinuuma ter tako nastane neka vrsta imaginarne semantike, ki nima logičnega, temveč poetični značaj. Schwittersova Sonata v prazvokih, objavljena leta 1932, se nahaja na pol poti med zvokovno poezijo in novimi fonetičnimi govornimi oblikami. Predloga za glasbeno zasnovano … pesem je Uliks in Finneganova bedenja J. Joycea, na njihovo organizirano grajenje ♦zvoka♦ … se navezujeta fonetsko-elektronsko delo Thema (Ommagio à Joyce) (1958) Luciana Beria in … Fa: m’ Ahniesgwow (1959) Hansa G. Helmsa. V Eimertovem Epitafu se od sredine dela premeščajo verzi …: prvi verz izgovarja sam bralec od konca proti začetku, s hitrim accelerandom in glissandom … besede se (potem) berejo v normalnem tempu govora … Tudi Kegel v številnih svojih delih uporablja prvine govorne skladbe, najprej v Anagrami (1957–58), v kateri se v štirih jezikih (v nemščini, francoščini, italijanščini in španščini) izvajajo fonetične in semantične pretvorbe z namenom pridobivanja novih ♦zvokovnih barv♦.« (‹EH›, 321–322).
KR: V ‹GR›, 171 (pod alinejo »speech« = »govor«), se omenjata Zgodba o vojaku Stravinskega in Waltonova Façade. Jasno je, da take skladbe nimajo nobene zveze z govorno skladbo, katere pomen je natančno predstavljen v D.
