Kategorija: tajništvo

KM: Priporoča se uporaba pojma samo v tistem pomenu, v katerem ga uporablja Schönbergova skladateljska teorija (gl. KR – t. 1 ♦osnovne oblike vrste, serije♦).

PRIM: ♦osnovna oblika (vrste, serije)♦.

AN: graphic notation; NEM: graphische Notation; FR: notation diagrammatique (‹P›, 95; gl. v KR); IT: notazione per diagrammi (‹P›, 95; gl. v KR).

ET: Grš. graphikḗ (tékhnē) = umetnost pisanja, slikanja, risanja (‹KLU›, 275); lat. notatio = beleženje, označevanje, od notare = označiti, zabeležiti, od nota = znak, opomba, pisni znak (‹KLU›, 508).

D: 1) »(Naziv za notacijo, ki) predstavlja popolno emancipacijo ‘notacije’ od zvočne realizacije.

Taka notacija je pravzaprav risba, na kateri so zvokovna dogajanja ponazorjena simbolično … Z grafično notacijo se zvočni procesi prikazujejo le približno ter je zato uporabna samo v glasbi improvizacijskega značaja. Grafična notacija pogosto vsebuje tudi znake tradicionalne notne pisave …, vendar je lahko tudi povsem avtonomna. V tem primeru ne vsebuje ničesar konkretno glasbenega in jo lahko razlagamo kot čisto grafiko.« (‹MELZ›, II, 694–695).

2) »(Naziv za) uporabo nečesa drugega namesto običajnih simbolov … v … partituri. Obstajata dve vrsti: Najprej obstajajo notacije, ki odgovarjajo povsem posebnim skladateljskim potrebam, ki jim ne zadostujejo konvencionalni simboli: sem sodijo Feldmanovi sistemi kvadratov (v njegovem ciklu Projection iz 1950–51 …), ki mu omogočajo, da ne označi natančno ♦višine tona♦, številni Cageevi diagrami … s pravili za interpretacijo (npr. Variations I–II) … Na drugi strani obstajo grafike, ki nimajo namena simbolizirati, temveč stimulirati. Tukaj je bil pionir Brown v svojem delu December 52, v katerem je ponujena le elegantna risba z ozkimi, črnimi pravokotniki na beli podlagi, ter vsekakor Cardewjev Treatise (1963–76).« (‹GR›, 84)

3) »(Naziv za) vrsto notacije, v kateri se znani … simboli izmenjujejo z novimi, grafičnimi znaki. Ti so lahko v določeni meri zavezujoči, če ob njih obstajajo natančne (pogosto zapletene) razlage. Kot ♦akcijska notacija♦ lahko zahtevajo določeno instrumentalno ali vokalno aktivnost (izvajalca).« (‹EH›, 124)

KM: Partitura Brownove skladbe December 52, ki se kot primer navaja v D 2:

KR: D so namenoma izbrane tako, da se lahko opozori na večpomenskost grafične notacije in ♦glasbene grafike♦, ki se ji sicer ne posveča posebna pozornost niti v drugi literaturi: a) Ko se v D 1 opozarja, da grafična notacija »predstavlja popolno emancipacijo ‘notacije’ od zvočne realizacije«, bi lahko pomislili, da gre za ♦glasbeno grafiko♦. Vendar pa je iz nadaljevanja očitno, da se misli samo na različne možnosti realizacije v ♦zvoku♦, čeprav je »čista grafika« na koncu D 1 isto kot ♦glasbena grafika♦, torej grafično-likovni objekt, ki ne zahteva realizacije v ♦zvoku♦ (gl. KR ♦glasbene grafike♦). (Drugače pa: namesto „zvočni procesi» bi bilo ustrezneje govoriti o »zvokovnih procesih«, ker ni mišljena kakovost zvoka, torej zvočnost, temveč sam medij, se pravi zvokovnost.!). b) V D 2 se mešata grafična notacija in ♦glasbena grafika♦, oz. ♦glasbeno grafiko♦ se obravnava kot vrsto grafične notacije, kar je samo deloma pravilno. c) V D 3 je pomen grafične notacije najpravilneje definiran.

Torej: grafična notacija je vrsta notacije, ki, za razliko od ♦glasbene grafike♦, zahteva in ima za samoumevno realizacijo v ♦zvoku♦ – sicer se ne bi imenovala notacija. Zato obstaja vrsta priročnikov (npr. KARKOSCHKA 1966), v katerih se pojasnjuje funkcija in pomen novih, nekonvencionalnih znakov v grafični notaciji, prav glede na realizacijo v ♦zvoku♦.

FR- in IT-ustreznica za grafično notacijo (notation diagrammatique, notazione per diagrammi), ki sta navedeni v ‹P›, 95, nista bili najdeni v pregledani literaturi.

GL: ♦akcijska notacija♦, ♦glasbena grafika♦, ♦klavarskribo♦ = (Klavarscribo), ♦okvirna notacija♦, ♦proporcionalna notacija♦, ♦notacija z napotki♦.

‹BKR›, II, 144 = gl. tudi ♦glasbeno grafiko♦; ‹DIB›, 328–330; ‹RF›, 35, ‹GR6›, I, 240; ‹GR6›, XIII, 414.416; ‹HI›, 186; ‹M›, 523; ‹RAN›, 346; ‹SLON›, 1451–1452; ‹V›, 280

AN: speech song (‹RAN›, 803 = gl. tudi »Sprechstimme«), speech-song, spoken melody (‹V›, 704), spreschstimme, sprechgesang; NEM: Sprechgesang; FR: sprechgesang, chant parlé (‹MI›, III, 725), parlé chanté (‹HO›, 954), mélodie parlée (‹P›, 95); IT: sprechgesang, canto-parlato.

D: 1) »Nedoločen naziv za vokalno izražanje med govorom in petjem kot (1) ritmično vezano, a vendar glede na ♦višino tona♦ ne trdno določeno petje; (2) z glasbenim ♦ritmom♦ izenačen način govorjenja, npr. v melodrami; (3) petje, ki sledi melodiji govora; (4) izvirni deklamacijski način interpretiranja recitativa.« (‹HI›, 445).

2) »(Naziv za) govorno petje, poseben način deklamacije, ki združuje prvine govora in petja. Uporabljajo ga A. Schönberg , A. Berg in drugi, sam naziv pa je vpeljal A. Schönberg v svojem melodramatskem ciklu Pierrot lunaire (1912), kjer … v predgovoru daje navodila za njegovo izvajanje.« (‹MELZ›, III, 419).

KR: NEM pojem »Sprechstimme« je dvopomenski. Pomeni »govorni glas« (kot v ‹RAN›, 804 = »speakingvoice«) in »govorni part« (kot v ‹FR›, 85–86). Ne prvi ne drugi pojem nista ne tehnična pojma in ne strokovna termina.

V D 1 se skuša natančno določiti večplastni pomen v čim bolj splošnem smislu, torej brez oziranja na Schönberga (pri čemer »govorno petje« ni pravilen prevod »Sprechgesanga«, ker je »Gesang« nedvomno pesem, ne pa petje), kakor opazimo v večini pregledanih priročnikov.

Zanimivo je, da se v večini pregledanih priročnikov navaja izvirna NEM oblika, verjetno ker bi se na ta način želelo »Sprechgesang« povzdigniti do ravni tehničnega pojma, oz. strokovnega termina. Vendar po tem ni prave potrebe – ne samo zaradi pomena, določenega v D 1, temveč tudi ker je že sam Schönberg precej nejasno in megleno določil pomen »Sprechgesanga« v uvodu v Pierrota lunairea, ki je omenjen v D 2, torej se prav tako zaradi nenatančnosti ne more govoriti o »Sprechgesangu« kot o tehničnem pojmu oz. strokovnem terminu (gl. o tem POLZOVIĆ 1989), za razliko od pojmov kot so npr. ♦elektronische Musik♦, ♦musique conrète♦ in (deloma) *Klangfarbenmelodie♦.

Ni torej nobenega razloga, zakaj ne bi uporabljali govornega petja kot pojem v njegovi pomenski večplastnosti, ki je poudarjena v D 1, in ki je deloma pomembna za teminologijo ♦glasbe 20. stoletja♦ (posebej v t. 1, 2 in 3 D 1, glede na to, da je Pierrot lunaire po Schönbergovi presoji prav tako melodrama, kot piše v D 2).

V ‹L›, 538 je navedeno neobstoječi ANG-pojem »inflected speech« (= »modulirani govor«), kot edini FR-pojem pa se iz nerazumljivih razlogov navaja »sprechgesang« (v navednicah).

GL: ♦govorna skladba♦.

‹APE›, 282 = »Sprechgesang, Sprechstimme« (gl. tudi »speech song«); ‹BASS›, IV, 380 = »Sprechgesang« (ter povsem nenavadna oblika »Sprachgesang«, ki ga nikjer ni moč najti), ‹BOSS›, 158–160 = »Sprechgesang«; ‹CAN›, 519 = »Sprechgesang«; ‹FR›, 85 = »Sprechgesang«; ‹GR›, 171–172 = »Sprechgesang«; ‹GR6›, XVIII, 27 = »Sprechgesang, Sprechstimme«; ‹HO›, 954 = »Sprechgesang«; ‹IM›, 365 = »Sprechgesang, Sprechstimme« (gl. tudi »speech song«); ‹LARE›, 1484 = »Sprechgesang«; ‹MI›, III, 725 = »Sprechgesang«; ‹RIC›, IV, 268 = »Sprechgesang«; ‹V›, 704–705 = »Sprechgesang, Sprechstimme«

NEM: Sprachkomposition.

D: »(Naziv za vrsto skladbe) v kateri se zvokovna zgradba iz književnosti in iz glasbe postavlja v nove odnose. Najboljši primer take nesemantične transformacije, ki se ne drži gramatičnih pravil, je ♦zvočna poezija♦¹, v kateri so govorni fenomeni strukturno podrejeni zvočnim plastem. Druga oblika govorne skladbe je tista, v kateri se skladajo govorne tvorbe … iz celotnega govornega kontinuuma ter tako nastane neka vrsta imaginarne semantike, ki nima logičnega, temveč poetični značaj. Schwittersova Sonata v prazvokih, objavljena leta 1932, se nahaja na pol poti med zvokovno poezijo in novimi fonetičnimi govornimi oblikami. Pred­loga za glasbeno zasnovano … pesem je Uliks in Finneganova bedenja J. Joycea, na njihovo organizirano grajenje ♦zvoka♦ … se navezujeta fonetsko-elektronsko delo Thema (Ommagio à Joyce) (1958) Luciana Beria in … Fa: m’ ­Ahniesgwow (1959) Hansa G. Helmsa. V Eimertovem Epitafu se od sredine dela premeščajo verzi …: prvi verz izgovarja sam bralec od konca proti začetku, s hitrim accelerandom in glissandom … besede se (potem) berejo v normalnem tempu govora … Tudi Kegel v številnih svojih delih uporablja prvine govorne skladbe, najprej v Anagrami (1957–58), v kateri se v štirih jezikih (v nemščini, francoščini, italijanščini in španščini) izvajajo fonetične in semantične pretvorbe z namenom pridobivanja novih ♦zvokovnih barv♦.« (‹EH›, 321–322).

KR: V ‹GR›, 171 (pod alinejo »speech« = »govor«), se omenjata Zgodba o vojaku Stravinskega in Waltonova Façade. Jasno je, da take skladbe nimajo nobene zveze z govorno skladbo, katere pomen je natančno predstavljen v D.

GL: ♦govorno petje♦ = (Sprechgesang), ♦letrizem♦, ♦zvočna poezija♦.

‹DIB›, 345–346; ‹G›, 119–127; ‹HU›, 162–163

1 V izvirniku piše »Lautgedichten« (gl. ♦zvočno poezijo♦).

AN: density; NEM: Dichte, Dichteveränderung, Dichtegrade; FR: densité; IT: densité.

D: 1) »(Naziv za) količino, hitrost in/ali zapletenost ♦zvokov♦ v neki ♦teksturi♦. Gostota je relativna in je odvisna, med drugim, od ♦višine tona♦ ter o časovnem razponu ♦teksture♦ ter o ♦spektru♦ ♦parcialov♦ ♦zvokov♦ ( v ♦teksturi♦). Zelo gosta ♦tekstura♦ lahko nastane npr. le iz nekaj ♦zvokov♦, če zasedejo ozek obseg ♦višine tonov♦ (kot npr. v ♦klastru♦, sestavljenem iz malih sekund), ali če kratko zvenijo, ali pa če vsebujejo zapleteno ♦strukturo♦ ♦pracialov♦ (npr. pri ♦zvokih♦ najglobljega regista kontrabasa).« (‹V›, 182)

2) »Gostota označuje fenomen v dogajanju skladbe, ki se ji je komaj posvečalo kaj pozornosti. Lahko se stopnjuje po značilnostih razporeditve ♦zvoka♦, kar poslušalec navadno čuti kot dinamični postopek. Gostota vertikalnih ali horizontalnih zvokovnih pretokov se lahko statistično razume kot grmadenje, zbiranje … ali pa tanjšanje. Njen matematični temelj je načelo računa verjetnosti in ‘zakona velikih števil’, ki se uporablja v teoriji ♦serialne glasbe♦ in ♦elektronske glasbe♦. (‹EH›, 62)

3) »Stopnje gostote so pojem, ki je nastal pod vplivom teorije informacij … (in ki) v elektronskih skladbah označuje zvokovna stanja in spremembe, ki se lahko ocenijo … s primerjanjem kondenziranja ♦zvokov♦, ♦tonov♦ in ♦šumov♦. Konstantno gostim ♦zvokom♦ se zoperstavljajo tisti, ki se na različnih stopnjah tanjšajo ali pa odebeljujejo.« (‹EH›, 62)

KM: Pojem se včasih pojavlja tudi izven pomenskega konteksta, ki je naveden v D (npr v ‹FR›, 21, ter v ‹JON›, 71), vendar je njegov pomen skoraj izven tehničnega in/ali strokovnega področja, torej je samoumevno, da se ga tukaj ne obdeluje. Poseben pomen ima FR pojem »densité« v Schaefferjevi teoriji ♦konkretne glasbe♦ (gl. ‹GUI›, 152), ki pa je sicer toliko poseben, da ga v tem Pojmovniku ni treba posebej obravnavati. V ‹L›, 496, se ta pojem pojavi samo v smislu »gostote ♦zvoka♦« (AN: sound density, NEM: Schalldichte; FR: densité d’energie sonore; IT: densità sonora).

KR: V D 1 se pomen pojma uspešno definira v najširšem smislu. ♦Tekstura♦ je v izvirniku vedno »texture«, kar bi se dalo prevesti kot »slog«, vendar je tukaj pomen bolj pravilen v najožjem smislu ♦teksture♦.

V D 2 in 3 se pomen pojma natančneje omeji na pomen, ki nam je bolj pomemben, vendar pa se njegova terminološka uporaba, zaradi katere je pojem pomemben, definira le približno.

Iz D 3 in KR – t- c ♦skupine, skupinske skladbe♦ (gl. tudi KR – t. d ♦statistične glasbe♦) je povsem jasno, da sta pojma morala biti vpeljana kot edina možnost opisovanja zvočnosti, ki izhaja iz statističnih, teksturno približnih odnosov med njenimi sestavnimi deli.

Edino v tem smislu sta ta dva pojma pomembna kot tehnična in/ali strokovna pojma.

GL: ♦klaster♦, ♦skupina, skupinska skldaba♦, ♦mikropolifonija♦, ♦permeabilnost♦, ♦polje♦, ♦skladanje klastrov♦ = (♦Clusterkomposition♦), ♦skladba iz klastrov♦ = (♦Clusterkomposition♦), ♦skupek tonov♦, ♦statistična glasba♦, ♦stohastična glasba♦, ♦struktura♦, ♦tekstura♦.

‹G›, 102–106

AN: gospel, gospel music, gospelsong, gospel song, Gospelsong 1930; NEM: Gospel, Gospelgesang, Gospelsong, religiöser Gesang der Schwarzen; FR: gospel song, chant religieux des noires (Evangile); IT: gospel song, canto religioso dei neri (Vangelo).

ET: AN gospel = Evangelij.

D: »(Naziv za) sakralni žanr oz. za njemu pripadajoči način petja cerkvenih pesmi črnih ameriških protestantov, ki je nastal v tridesetih letih, osnovan na ♦negro spiritualu♦, ter pod vplivi ♦jazza♦. Gospel se je najprej izvajal med mašo, in sicer po responzorijalnem načelu, tako da so verniki z improvizacijami odgovarjali duhovniku. Potem so gospel začeli skladati in pogosteje izvajati solistično, na koncertih, ob spremljavi manjšega instrumentalnega ansambla, torej zunaj mašnega obredja.« (‹HI›, 185; ‹RAN›, 3345).

KM: Ekvivalenti AN izvirnika v NEM, FR in IT,so ponujeni kot razlage izvirnika v ‹BR›, 234–235.

V ‹FR›, 35, je naveden nenavaden in redko uporabljan izraz »gospel ♦jazz♦«: »(Naziv za) ♦jazz♦, ki temelji na gospelu.«

KR: V slovenščini se g. običajno uporablja kot krajšava za »gospel song«. Prevod »gospel pesem« ni običajen. Včasih se o gospelu govori kot o sakralni pesmi ali cerkveni popevki, vendar je to napačno, ker je cerkvena pesem (ali popevka) pojem z veliko širšim pomenom kot pa je gospel.

GL: ♦jazz♦, ♦negro spiritual♦ = (spiritual), ♦soul, soul jazz♦.

‹BASS›, II, 381 = »gospel song«; ‹BKR›, II, 137; ‹GR6›, VII, 554–559; ‹HK›, 164–165; ‹KN›, 87; ‹LARE›, 671 = »gospel song«; ‹MELZ›, I, 707; ‹HU›, 345