Kategorija: tajništvo

ANG: double harmonic scale.

ET: ♦Harmonija♦.

D: »(Naziv za) ♦sintetično lestvico♦, v kateri imata oba ♦tetrakorda♦ enako (intervalno) ♦strukturo♦, tako kot zgornji ♦tetrakord♦ harmonične molove ♦lestvice♦.«

(‹FR›,23)

GL: ♦lestvica♦, ♦sintetična lestvica♦.

‹JON›, 308

DVANAJSTTONSKO POLJE

NEM: Zwölftonfeld, Zwölf-Ton-Feld.

D: Splošni naziv za imaginarni prostor, ki ga v horizontalnem in vertikalnem smislu izpolnjuje vseh dvanajst ♦tonov♦ kromatične ♦lestvice♦.

KM: 1) V ‹G›, 38, se d. p. omenja v zvezi s prvo bagatelo iz Webernovih Šestih bagatel za godalni kvartet, op. 9 (1913) (razdelitev na tri odlomke je avtorjeva):

»V 1. odlomku se pojavlja dvanajsttonsko polje v celoti. Ponavljajo se samo trije ♦toni♦ (fis, e, es); v 2. odlomku, zelo zgoščenem, se pojavlja ♦polje♦ desetih ♦tonov♦ (ponavljata se samo e in b); v 3. odlomku iz devetih ♦tonov♦ se pojavljajo eis, fis in h.«

2) V ‹G›, 50, sta še dva primera za d. p.: »(Tu se; gl. zadnji primer – op. N. G.) dvanajsttonsko polje počasi gradi kot zvočni kompleks, od ♦tona♦ h navzgor; v šestnajstinski ♦skupini♦ se v celoti doseže (predpisani pedal krepi učinek).«

»(V št. 111; gl. spodnji primer – op. N. G.) se pojavlja dvanajsttonsko polje, ker se morajo ♦akordi♦ hitro vrstiti drug za drugim, skoraj sočasno. Četudi je bil način dela v obeh primerih različen, je mogoče razbrati določeno ravnodušje glede čvrste fiksacije ♦višine tona♦. Za poslušalca je v prvem primeru pomembnejše delovanje vsega gradiva, v drugem primeru pa razlika v registrih.«

3) V ‹M›, 102, se začetek Bergove Lirske suite (v klavirskem izvlečku) razlaga kot d. p.:

KR: Glede na to, da se nam pojem lahko zdi preveč metaforičen, njegova raba v zgornjih primerih še kako upravičuje uvrščanje v terminologijo ♦glasbe 20. stoletja♦, pri čemer moramo biti pozorni na odtenke v pomenu:

1) V primeru iz točke 1 govorimo o atonalitetni skladbi. V tem primeru je d. p. isto kot kromatični total, pri čemer velja, zaradi enakovrednosti vseh dvanajstih ♦tonov♦, ta total čim prej izkoristiti, tj. z njegovim popolnim izkoristkom izpolniti d. p. Primeri, ki se pojavljajo v drugem in tretjem odlomku, tj. ko se ne izpolnjuje celo d. o., se imenujejo ♦tonska polja ♦. (V ‹GL›, 53–54, je podana drugačna možnost analize izpolnjevanja tega d. p.)

2) V primerih iz t. 2 se d. p. doseže zato, da bi posamezne vrednosti za ♦višino tona♦ prešle iz svoje strukturne prepoznavnosti v teksturno neprepoznavnost, tj. v zvočni rezultat, ki je rezultanta odnosov med vrednostmi, ki jih samostojno ne moremo več slišati.

3) V primeru iz t. 3 je d. p. posledica svobodnejšega odnosa med ♦toni♦ ♦dvanajsttonske vrste♦ v horizontalni in vertikani smeri, tj. neupoštevanja številčne logike v odnosu med ♦toni♦ v ♦vrsti♦, prav tako tudi posledica deklarirane enakovrednosti horizontalnega in vertikalnega odnosa med elementi ♦vrste♦ (gl. ♦vertikalizacija♦).

V teh primerih je pomen pojma povsem eksakten in je njegova raba upravičena. To sicer ne pomeni, da se v strokovni literaturi ne uporablja z metaforičnim premislekom, npr. v ‹H›, 273: »vsak ‘kamenček iz mozaika’ tvori eno dvanajsttonsko polje, ki se stalno gradi. Vendar dvanajsttonsko polje ne pomeni, da slišimo vseh dvanajst ♦tonov♦ vedno naenkrat. Dvanajsttonske tvorbe nikoli ne delujejo kot ♦akordi♦, ampak prej kot večnitno tkanje iz skupka ♦točk♦, iz katerega po malem, previdno, brez pravil, izhajajo posamezne vrste, zanke v ♦barvah♦.« (Komentar se nanaša na prvi stavek – Hésitant – II. simfonije Lutosławskega iz 1966/1967.) Tu je d. p. vsekakor mišljeno metaforično, zato ga ne moremo imeti za tehnični pojem oz. strokovno besedo, saj bi potem k temu prištevali tudi »večnitno tkanje«, »verige«, »vozle v ♦barvi♦« ipd.

GL: ♦atonaliteta♦, ♦dvanajsttonska tehnika (skladanja)♦ = (♦dodekafonija♦), ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦skupina, skupinska skladba♦, ♦vrsta♦, ♦polje♦, ♦serija♦, ♦serialna tehnika (skladanja)♦, ♦skupek tonov♦, ♦statistična glasba♦, ♦struktura♦, ♦tekstura♦, ♦točka♦, ♦vertikalizacija♦, ♦večdimenzionalni glasbeni prostor♦.

PRIM: ♦tonsko polje♦, ♦časovno polje♦.

ANG: all-interval row, all-interval series, all-interval set; NEM: Allintervallreihe; FR: serie qui contient tous les intervalles; IT: serie formata da tutti gli intervalli.

ET: Lat. intervallum = (dobesedno) prostor med dvema nasipoma; predl. inter = med, vmes sredi in vallum = nasip s koli (‹KLU›, 334, 335); ♦serija♦.

D: Naziv za ♦dvanajsttonsko vrsto, serijo♦, ki vsebuje vse intervale razen prime in oktave.

KM: To je prva dvanajsttonska vseintervalna vrsta, ki jo je 1921. objavil F. H. Klein v eni od svojih skladb in ki jo je uporabil tudi A. Berg v nekaterih stavkih svoje Lirične suite:

(‹M›, 102)

V ‹G›, 44, se razlikujejo asimetrična, simetrična in protosimetrična d. v. v., s. Zgornji primer je simetrična d. v. v., s.: drugi ♦heksakord♦ nastane z zrcaljenjem prvega okoli tritonusa v sredini, tako da v levem in desnem ♦heksakordu♦ nastanejo komplementarni intervali (mala sekunda = 2 – nasproti veliki septimi = 7 +, mala terca = 3 – nasproti veliki seksti = 6 + itn.). Simetrično d. v. v., s. pa je treba razlikovati od ♦simetrične vrste, serije♦ na splošno.

Vse možnosti artikulacije in rabe d. v. v., s. temeljito raziskuje in prikazuje H. Eimert v EIMERT 1964: 39–86.

KR: D. s. v. v., s. se praviloma krajša v vseintervalno vrsto, saj ima lahko vse intervale samo ♦vrsta♦ dvanajstih ♦tonov♦.

GL: ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦vrsta♦, ♦oblika vrste, serije♦, ♦serija♦.

PRIM: ♦enointervalna vrsta, serija♦.

‹FR›, 4; ‹G›, 43–45; ‹GR›, 17; ‹JON›, 12; ‹L›, 20; ‹P›, 313

ANG: twelve-tone row, twelve-tone series, twelve-tone set; NEM: Zwölftonreihe, Zwölfhalbtontonreihe; FR: série de douze sons, série dodécaphonique; IT: serie dodecafonica.

ET: ♦Serija♦.

D: Naziv za ♦vrsto♦ (ali ♦serijo♦) dvanajstih ♦tonov♦, ki predstavljajo temeljno gradivo v ♦dvanajsttonski♦, kot ♦serija pa tudi v ♦serialni tehniki♦.

KR: V ‹FR›, 94, se omenja, da lahko (tonska) ♦vrsta♦ (geslo je »tone row«) »vsebuje ­kakršnokoli število ♦tonov♦ po želji skladatelja, vendar je d. v. najpogostejša«. V takšnih primerih, tj. ko ♦vrsta♦ vsebuje manj kot dvanajst ♦tonov♦, je bolje, da ne govorimo o ♦vrsti♦ (ker je ♦vrsta♦ praviloma okrajšava ♦dvanajsttonske vrste♦ – gl. D ♦vrste♦), ampak o npr. ♦modusu♦ (tako kot pri Messieaenu pri ♦modusih z omejeno možnostjo transpozicije♦).

V slovenščini je treba razlikovati d. n., ki se uporablja v ♦dvanajsttonski tehniki♦, od d. s., ki se kot ♦predurejanje♦ ♦parametra♦ ♦višine tona♦ uporablja v ♦serialni tehniki♦. (Nekaj podobnega sugerira ‹RAN›, 744, ko s pojma »row« napoti na ♦dvanajsttonsko glasbo♦ in s pojma »series« na ♦serialno glasbo♦.)

GL: ♦agregat♦ (D 2), ♦numerična notacija♦, ♦derivacijska vrsta, serija♦, ♦dvanajsttonska tehnika (skladanja)♦ = (♦dodekafonija♦), ♦dvanajsttonska vseintervalna vrsta, serija♦ = vseintervalna vrsta, serija, ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦heksakord♦, ♦enointervalna vrsta, serija♦, ♦razred notne višine♦ = (tonski razred), ♦kombinatorična vrsta, serija♦, ♦kombinatoričnost♦, ♦nekombinatorična vrsta, serija♦, ♦oblika vrste, serije♦, ♦obrat (vrste, serije)♦ = (♦inverzija [vrste, serije]♦), ♦osni ton♦, ♦osnovna vrsta, serija♦ = (Grundreihe), ♦osnovna oblika (vrste, serije)♦ = (♦Grundgestalt♦), ♦parameter♦, ♦pentakord♦, ♦permutacija (vrste, serije)♦, ♦podvrsta, podserija♦, ♦predurejanje gradiva♦, ♦rakova oblika (vrste, serije)♦ = (♦retrogradna oblika [vrste, serije]♦), ♦rakov obrat (vrste, serije)♦ = (♦retrogradna inverzija [vrsta, serije]♦), ♦rotacija (vrste, serije)♦, ♦segment (vrste, serije)♦, ♦sekundarna vrsta, serija♦, ♦serialna tehnika (skladanja)♦, ♦simetrična vrsta, serija♦, ♦sistem♦, vseintervalna vrsta, serija = ♦dvanajsttonska vseintervalna vrsta, serija♦, ♦vsekombinatorična vrsta, serija♦, ♦tetrakord♦, ♦transpozicija (vrste, serije)♦, ♦trokord♦, ♦večdimenzionalni glasbeni prostor♦, ♦zrcalni obrat (vrste, serije)♦ = (♦zrcalna inverzija [vrste, serije]♦).

PRIM: ♦Iestvica♦, ♦modus♦, ♦vrsta♦, ♦serija♦, ♦trop♦. BEICHE 1984; ‹L›, 663; ‹P›, 60–61

ANG: twelve-note chord; NEM: zwölftöniger Akkord, Zwölftonakkord; FR: accord de douze sons.

ET: ♦Akord♦.

D: »(Naziv za) ♦akord♦, ki vsebuje vseh dvanajst ♦tonov♦ kromatične ♦lestvice♦. Lahko ga gradimo iz terc (gl. primer a), sekund (gl. primer b), kvart (gl. primer c), kot ♦poliakord♦ … ali po drugih sistemih organizacije, vključno z ♦dvanajsttonsko tehniko♦.«

(‹FR›, 97)

KM: V ‹G›, 50, se omenja, da je d. a. konstruiral F. Klein in da ga je poimenoval »Mutterakkord«. ♦Akord♦ je na C vseboval te ♦tone♦: C H g e¹ d² a² es³ as³ b³ des⁴ f⁴ fis⁴. V ‹JON›, 180, se omenja tudi, da je Klein svoj ♦akord♦ uporabil v skladbi Die Maschine ter da je o njem leta 1925 objavil tudi razpravo (gl. KLEIN 1925). V ‹JON›, 114, se omenja, da je N. Slonimsky naredil tudi »Großmutterakkord«, ki vsebuje ♦tone♦ c h des b d a es as e g f ges.

KR: Preveč pogumna je trditev v D, da ♦dvanajsttonska tehnika♦ ponuja možnosti gradnje d. a., čeprav je to v teoriji možno.

V ‹HO›, 9, se omenja, da je namesto d. a. pravilneje uporabljati naziv »dvanajsttonski ♦agregat♦«, kar je povsem točno, če upoštevamo D 1 ♦agregata♦.

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦.

‹H›, 181

ANG: dodecaphony, twelve-note composition, twelve-tone technique; NEM: Dodekaphonie, dodekaphonische Technik, Zwölftontechnik; FR: dodécaphonie, dodécaphonisme, technique dodécaphonique; IT: dodecafonia, tecnica dodecafonica.

ET: Grš. tekhnikós = umeten, spreten, iz tékhnē = umetno (umetnost), veščina, znanje ‹KLU›, 724.

D: Naziv za tehniko skladanja, ki jo je najprej utemeljil J. M. Hauer, nato pa – po drugačnih načelih – A. Schönberg. Dvanajsttonska tehnika izhaja iz ♦predurejanja gadiva♦ z artikulacijo štirih ♦oblik vrste, vrste♦ z dvanajstimi ♦toni♦ kromatične ♦lestvice♦ in njihovimi ♦transpozicijami♦.

KM: D. tj. M. Hauerja temelji na njegovem nauku o ♦tropih♦ (gl. HAUER 1926; tudi ♦trop♦), medtem ko svojo edinstveno sublimacijo doseže v ♦dvanajsttonski igri♦. Vendar je ostala brez večjega odziva v ♦glasbi 20. stoletja♦.

KR: V ‹MELZ›, III, 194, se pri pojmu »retrogradni pomik« pojavi formulacija: »V novejšem obdobju je retrogradni pomik postal pomemben konstruktivni element dodekafonične metode komponiranja.« Formulacija je večplastno napačna: 1) Retrogradni pomik, tako kot je ­definiran v pojmu, je nepomemben za ♦rakov postop♦ in ♦rakov obrat vrste (ali ♦serije♦)♦. 2) Tudi če bi bil pomemben, ne bi bil konstruktiven, temveč konstrukcijski element. 3) »Dodekafonična (metoda)« bi se morala tvoriti iz dodekafonike. Ker pa naziv ne obstaja, ker bi bil poleg dodekafonije odveč, je edini točen pridevnik »dodekafonična (metoda)«. 4) »Metoda« namesto »tehnika skladanja« je tukaj ustrezna glede na Schönbergovo D d. t. kot »metode skladanja z dvanajstimi ♦toni♦, ki se nanašajo samo drug na drugega« (= »method of composing with twelve tones which are related only one with another« – SCHÖNBERG 1975: 218), vendar ima specifičen pomen v tem kontekstu, zato je bolje v splošnem pojmu navajati tehniko, ne pa metode. (Napačno pa je govoriti o »dvanajsttonskem ♦sistemu♦, gl. KR t. 2. ♦sestava♦.)

Naziv je v množini (‹V›, 771–780) redek in tudi nesprejemljiv, saj, npr. tudi ♦serialno tehniko (skladanja)♦ uvršča k d. t.

Raba ♦vrste♦ je priporočena izključno v zvezi z d. t., raba ♦serije♦ pa v zvezi s ♦serialno tehniko (skladanja)♦.

GL: ♦agregat♦ (D 2), ♦derivacija♦, ♦dvanajsttonska igra♦, ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦ekspresionizem♦, ♦razred notnih višin♦ = (razred višine note), ♦kombinatoričnost♦, ♦vrsta♦, ♦obrat (vrste, serije)♦ = (♦inverzija (vrste, serije♦), ♦oblika vrste, serije♦, ♦osnovna vrsta, serija♦ = (Grundreihe), ♦osnovna oblika (vrste, serije)♦ = (♦Grundgestalt♦), ♦permutacija (vrste, serije)♦, ♦predurejanje gradiva♦, ♦rakova oblika (vrste, serije)♦ = (♦retrogradna oblika (vrste, serije♦), ♦rakov obrat (vrste, serije)♦ = (♦retrogradna inverzija (vrste, serije♦), ♦rotacija (vrste, serije)♦, ♦segmentacija (vrste, serije)♦, ♦sistem♦, ♦transpozicija (vrste, serije)♦, ♦vertikalizacija♦, ♦večdimenzionalni glasbeni prostor♦, ♦zrcalni obrat (vrste, serije)♦ = (♦zrcalna inverzija (vrste, serije♦).

PRIM: (♦dodekafonija♦), ♦dvanajsttonska glasba♦, ♦serialna tehnika (skladanja)♦.

‹APE›, 318–319; BEICHE 1985: 11–12; ‹BKR›, IV, 374–376; ‹DIB›, 351–353 = »Zwöftonmethode«; ‹EH›, 408–409; ‹FR), 97; ‹G›, 77–81 = »dodekaphonische Technik« (= »dodekafonska tehnika«); ‹GR6›, XIX, 286–296; ‹HI›, 530; ‹JON›, 335–339; ‹M›, 103–103,525; ‹P›, 60; ‹RL›, 1085–1087; ‹VO›, 106–113

NEM: Zwölftonspiel

D: »Skladno z idejami kitajske filozofije je (Hauer) razumel glasbo – ♦dvanajsttonsko glasbo♦, kakršno je ustvarjal – kot vladarico vseh spoznanj o življenju in znanju, upal je, da bo z negovanjem ‘dvanajsttonske igre’ po vsem svetu pozitivno vplival na državno umetnost in na modrost naroda.« (‹H›, 197)

KM: Kot lahko razberemo iz D, je naziv v tesni zvezi s Hauerjevo ♦dvanajsttonsko glasbo♦ oz. z njegovim dojemanjem ♦dvanajsttonske tehnike♦, ki temelji na njegovem nauku o ♦tropih♦ in predstavlja, kot ideja, svojevrsten sklep njegovega intelektualnega in glasbenega razvoja. V manifestu z dne 6. maja 1958, torej dobro leto dni pred smrtjo (Hauer je umrl 22. septembra 1959), ki ga je v predgovoru HAUER 1966: 4 objavil njegov učenec Victor Sokolowski, piše: »Odkritje dvanajsttonskega zakona je bilo samo ozaveščanje dejstva, ki je v meni že obstajalo, neke duhovne realnosti. V ♦dvanajsttonski glasbi♦ obstaja vse, kar sploh pomeni bit glasbe: melos, ♦harmonija♦, ♦ritem♦. Pri delu z ♦dvanajsttonsko vrsto♦ je odločilna možnost zrcaljenja njenih organskih zakonov. Svojim učencem tako kažem samo pot, po kateri se lahko pride do psihofizičnega predpogoja za to. To mi je omogočeno, ker sem zaključil svoje delo: ker sem vse življenje pisal samo eno delo – dvanajsttonsko igro.«

V prilogi HAUER 1966 je objavljena ena Hauerjeva Dvanajsttonska igra za klavir štitiročno, napisana 5. julija 1952 in posvečena V. Sokolowskemu, in sicer v za Hauerja tipičnem »dvanajsttonskem zapisu« (= »Zwölftonschrift«), ki ga pojasnjuje v HAUER 1926: 3–4, nato transkribiranem v tradicionalno notacijo (ki jo je Hauer imenoval »sedemtonska notacija« = »Siebentonschrift«). Drugo Dvanajsttonsko igro, nastalo aprila 1956, je objavil Doblinger Verlag (Wien-Wiesbaden) leta 1956.

KR: Naziv se, tako kot ♦trop♦, uporablja samo v zvezi s skladateljsko teorijo in nazori o glasbi J. M. Hauerja, ki so ostali brez večjega odziva.

GL: ♦dvanajsttonska glasba♦, ♦dvanajsttonska tehnika (skladanja)♦ = (♦dodekafonija♦), ♦trop♦.

BEICHE 1985: 8

ANG: dodecaphonic music, twelve-tone music; NEM: dodekaphonische Musik, Zwölftonmusik; FR: musique de douze sons, musique dodécaphonique; IT: musica dodecafonica.

D: Naziv za glasbo, ki se sklada z ♦dvanajsttonsko tehniko♦.

KM: Glede na različna dojemanja ♦dvanajsttonske tehnike♦ pri J. M. Hauerju (gl. HAUER 1926; tudi ♦trop♦) je treba takoj razlikovati njegovo d. g. (gl. HAUER B. G.; tudi ♦trop♦ in ♦dvanajsttonska igra♦) od d. g., ki se sklada s Schönbergovo ♦dvanajsttonsko tehniko♦.

KR: Podobno kot ♦aleatorična glasba♦ z d. g. ne razumemo dobesedno tistega, na kar se z njo misli (gl. D), ker je d. g. pravzaprav vsaka glasba, ki uporablja dvanajst ♦tonov♦ (kromatične ♦lestvice♦; gl. o tem uvod v BEICHE 1985: 1, kjer se jasno opozarja na problematičnost NEM-pojma »Zwölftonmusik« kot tehničnega pojma oz. strokovne besede). Kot okrajšava za glasbo, skladano z ♦dvanajsttonsko tehniko♦, pa je naziv sprejemljiv, tako kot so sprejemljive njegove variacije, med katerimi je najpogostejša dvanajsttonska skladba (‹GR›, 185; ‹IM›, 398; ‹SLON›, 1438–1444), ki je vseeno ne navajamo v tem Pojmovniku, tako kot tudi serialne glasbe ne navajamo kot poseben pojem.

GL: ♦dvanajsttonska tehnika (skladanja)♦ = (♦dodekafonija♦), ♦dvanajsttonska igra♦.

PRIM: ♦serialna glasba♦

‹HI›, 530; ‹MGG›, XIV, 1522–1529; ‹LARE›, 467–468; LEIBOWITZ 1949; ‹P›, 60; ‹RAN›, 886–889

= ♦DVANAJSTINA STOPINJE♦

NEM: Zwölftelton.

D: Naziv za ♦mikrointerval♦, ki nastane z deljenjem cele stopnje (velike sekunde) na dvanajst enakih delov.

KR: Iz KR ♦celostopinjske lestvice♦ je jasno, zakaj bi bilo treba ♦dvanajstino tona♦ zamenjati z d. s. (gl. tudi KR ♦mikrointervala♦ in ♦mikrointervalne lestvice♦).

GL: ♦hiperkromatika♦ = ♦ultrakromatika♦, ♦mikrointerval♦, ♦mikrointervalna lestvica♦, ♦mikrotonaliteta♦, ♦ultrakromatika♦ = ♦hiperkromatika♦.

PRIM: ♦četrtstopinja♦ = (četrtton), ♦mikrostopinja♦ = (mikroton), ♦tretjina stopnje♦ = (tretjina tona). ‹EH›, 408; HÁBA 1927