KM: NEM-pojem, kot lahko razberemo, dvopomenski (tako kot ♦Klangkomposition♦). Če želimo sočsano označevati ♦skladanje klastrov♦ in ♦skladbo iz klastrov♦, je edino smiselno uporabljati NEM-obliko pojma.
PRIM: ♦skladanje klastrov♦, ♦skladba iz klastrov♦.
= ♦KLASTER♦ = ♦(TONSKI) GROZD♦
ANG: clavivox; NEM: Clavivox.
ET: Srednjeveško lat. clavis (množina: claves) = tipka, (-e), iz lat. clavis = ključ. Razvoj pomena iz srednjeveške latinščine lahko pojasnimo s funkcionalnim dojemanjem tipk na glasbilu: tipke (claves) so rabile za odpiranje in zapiranje dotoka zraka na ♦orglah♦. Pozneje se je pomen razširil na vsa glasbila, na katerih s tipkami zavibrirajo strune. (‹KLU›, 375); lat. vox = glas.
D: »(Naziv za) enoglasni ♦elektronski glasbeni instrument♦ s tipkami, ki ga je skonstruiral R. Scott v začeku sedemdesetih let. ♦Ton♦ se proizvaja na poseben fotoelektričen način, ♦zvok♦ je podoben glissandu.« (‹RUF›, 84)
GL: ♦elektronski glasbeni instrumenti♦
(‹GRI›, I, 431)
AN: clavinet; NEM: Clavinet.
ET: Srednjeveško lat. clavis (množina: claves) = tipka, (-e), iz lat. clavis = ključ. Razvoj pomena iz srednjeveške latinščine lahko pojasnimo s funkcionalnim dojemanjem tipk na glasbilu: tipke (claves) so rabile za odpiranje in zapiranje dotoka zraka na ♦orglah♦. Pozneje se je pomen razširil na vsa glasbila, na katerih tipke vzbudijo nihanje strun. (‹KLU›, 375).
D: »(Naziv za) ♦elektronski glasbeni instrument♦, vrsto ♦elektičnega klavirja♦, ki ga je podjetje Hohner proizvedlo v zgodnjih šestdesetih letih. Naziv izhaja iz delne sorodnosti z akustičnim instrumentom klavikordom: s pritiskom na tipko kratka kovinska ploščica pritisne na nakovalce in s tem zatrese struno, katere nihaje prevzema magnetofonska zvočnica ter jih pretvarja v elektronske ♦signale♦.« (‹DOB›, 24–25) »♦Zvok♦ clavineta je zelo bogat s ♦parciali♦, je oster in perkusiven.« (‹RUF›, 83)
GL: ♦električni klavir♦, ♦elektronski glasbeni instrumenti♦.
‹GRI›, I, 428; ‹HK›, 81; ‹KN›, 50
= ♦CELOSTOPINJSKI AKORD♦
= ♦CELOSTOPINJSKA LESTVICA♦
AN: whole-tone chord.
ET: ♦Akord♦.
D: »(Naziv za) ♦akord♦, ki je sestavljen iz šestih (ali manj) ♦tonov♦ ♦celotonske lestvice♦.«
(‹FR›, 101)
KR: V drugem ♦akordu♦ je v izvirniku naveden h namesto b. Ta napaka je zgoraj popravljena!
Gl. KR ♦celostopinjske lestvice♦, kjer je pojasnjeno, zakaj je napačno uporabljati ♦celotonski akord♦.
GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦, ♦celostopinjska lestvica♦ = (celotonska lestvica).
ANG: whole-tone scale; NEM: Ganztonleiter; FR: gamme anhémitonique, gamme par tons; IT: scala esatonale, scala per toni interi.
D: 1) »(Naziv za) ♦lestvico♦, ki je sestavljena iz celih postopov ali stopinj, zato ima šest ♦tonov♦ v oktavi, npr. c-d-e-fis-gis-ais-c’. Manjkajo ji trije temeljni intervali tradicionalne glasbe, čista kvinta, čista kvarta in mala terca. Glede na to, da manjka tudi mala sekunda (npr. h-c), manjka tudi vodilni ton. Vsi njeni kvintakordi so zvečani (c-e-gis, d-fis-ais itn.), odlikuje jo ‘neodločnost’, saj so vsi postopi enaki. Medtem ko so jo uporabljali že nekateri predhodniki v 19. stoletju (npr. Glinka in Liszt), jo je v glavnem negoval Debussy, pogosto kot osnovo za progresijo paralelnih akordov.« (‹APE›, 337)
2) »(Naziv za) razdelitev oktave na 6 celih stopostopov ali stopinj. Prva uporaba (te ♦lestvice♦) se napačno pripisuje Debussyju. Zgodovinsko je to stara kitajska ♦lestvica♦; v zahodni glasbi so jo prvi uporabljali ustvarjalci ruske šole – Glinka, Dargomižski in drugi. Tukaj je primer iz Orientalne romance Dargomižskega:
Debussy je uporabljal celostopinjsko lestvico na poseben način in je izkoristil njene številne možnosti v Pelléasu in Mélisandi; vendar je ni nikoli uporabil v celih skladbah kot Rebikov v Une Fête, Les Rêves in drugih skladbah.« (‹EIN›, 215)
KM: Primer za D 1 je začetek Debussyjevih Jader, drugega preludija iz I. knjige Preludijev za klavir (1910–1913):
Morda bo nenavadno, da D 2 izpodbija Debussyja kot začetnika sistematične uporabe c. l. Žal primer iz ‹EIN›, 215, ni tako »čist« (v nasprotju s primerom iz Debussyjevih Jader), saj se že v drugem taktu pojavljajo polstopinjski pomiki. To je tipičen primer za iskanje (neznanih) predhodnikov (v ‹HO›, 418, se piše o Mozartu, medtem ko ‹SLON›, 1501–1502, poleg Mozarta omenja še Rebikova ter številne druge bolj ali manj znane skladatelje); toda vračanje k stari kitajski tradiciji je precej pretirano. Vendar je za nas na tem mestu tudi poučno! Debussy je zagotovo prvi skladatelj, ki mu je iz c. l. kot izrazito nehierarhičnega lestvičnega ♦sistema♦ (oz. unificirane intervalne vsebine) uspelo ustvariti posebno kakovost zvočnosti. Prav zaradi njega c. l. v ♦glasbi 20. stoletja♦ zavzema posebno mesto med netonalitetnimi ♦lestvicami♦, ki so pomembno prispevale k profiliranju nove, antitonalitetne lestvične zgradbe. (Koristno se je spomniti, da je Messiaenov prvi ♦modus omejene možnosti transpozije♦ pravzaprav c. l.). Zato se na tem mestu ne omenja in ne obravnava pendant c. l., kromatična ♦lestvica♦, saj se njene nehierarhičnosti – nasproti nehierarhičnosti c. l., ki jo je uspelo preseči prav Debussyju – na noben način ne dá izkoristiti v glasbenem smislu: ima največjo intervalno zalogo (s temperirano malo sekundo kot osnovno intervalno enoto), vendar brez kakršnekoli sledi lestvične sestavnosti. Lahko bi preprosto rekli, da je takšna hierarhična nevtralnost kromatične ♦lestvice♦ tudi razlog za nastanek vrste ♦lestvic♦, s katerimi se je sistematično poskušala nadomestiti izgubljena dur-molova tonalitetna sestavnost (ki – teoretično – pravzaprav izhaja iz kromatične ♦lestvice♦ kot posledica redukcije njene maksimalne intervalne zaloge).
KR: »Celotonska lestvica« ni dobesedni prevod iz tujih jezikov za c. l. Prevod je točen, vendar pomensko nesmiseln: ♦tona♦ se ne da deliti na pol, da bi bil »polton«, saj polton v duhu slovenskega jezika – tudi ko ga poskušamo razumeti v posebnem metajezikovnem pomenu kot tehnični naziv oz. strokovno besedo – pomeni »malo sumljiv ♦ton♦«. Če nadaljujemo: »celi ♦toni♦« so pravzaprav velike sekunde, torej intervali oz. razdalje med dvema ♦tonoma♦. »Poltoni« so glede na to kot male sekunde, kar je še bolj nesmiselno. Vendar v nasprotju s stopnjami, ki označujejo ♦tone♦ v lestvičnem redu (dominanta bo vedno: peta stopnja durove ali molove ♦lestvice♦), stopinja, […] ne more v pomembnem pomenskem odtenku predstavljati sopomenke s stopnjo: stopnja namreč pomeni pomik (od stopnje do stopnje), zato so »stopnice« izpeljane iz stopnje, ne pa iz stopinje, ki je čvsto fiksirana (tako kot stopnje ♦lestvice♦), zato iz nje ne moremo izpeljati »stopnjevice«. S tem nakazujemo pomik, tj. interval, prav to, na kar mislimo v c. l. Žal pojmov, predlaganih za »Ganzton« = »cel glas« in »Stufe« = »stopinja« v (KU), 159, 178, ne moremo uporabljati v tej razpravi. Zato se v ‹MELZ›, I, 331, opozarja na zastarelost – ne pa tudi na brezpomenskost »celega tona« in »poltona«, medtem ko se v ‹MELZ›, Ill, 105, s »poltonom« misli na »polstopnjo«.
Zato je v D 1 »neodločnost« c. l. pojasnjena z dejstvom, da so vse stopinje (ne stopnje) enake (ANG »all scale steps are equal« – gl. ‹GR6›, XVIII, 119, kjer se »step« definira kot »interval velike ali male sekunde«). Namreč, vse stopnje ♦lestvice♦ preprosto ne morejo biti enake, razen če so enake kot npr. V. stopnja, ki je dominanta v dur-molov tonalitetni lestvici in je kot vedno dominanta na V. stopnji. Iz istega razloga sta v D 1 na samem začetku ANG »whole tones« in v D 2 na samem začetku NEM »Ganztöne« prevedena kot cel postop. V D 2 ♦modalitete♦ in na drugih mestih v Pojmovniku se prav tako pazi na to pomembno razliko med stopnjo in postopom (stopinjo). Zato je ♦četrtton♦ = ♦četrtstopinja♦, ♦četrttonska glasba♦ = ♦četrtstopinjska glasba♦, ♦dvanajstina tona♦ = ♦dvanajstina stopinje♦, ♦mikroton♦ = ♦mikrostopinja♦, ♦tretjina tona♦ = ♦tretjina stopinje♦ itn.
GL: ♦impresionizem♦ (še posebej D 2–A), ♦lestvica♦.
PRIM: ♦modus omejenih možnosti transpozicije♦
‹BASS›, I, 143; ‹BKR›, 11, 98–99; ‹FR›, 101, ‹GR6›, XX, 391–392; ‹HI›,171; ‹HK›,154; ‹IM›,417; ‹KN›,81; ‹M›, 87; ‹P›,39; ‹RAN›, 933; ‹RIC›, I, 136
1 Kot se vidi iz ‹L›, ta pomembna razlika med stopnjo in stopinjo ne obstaja v vseh tujih jezikih, ki jih upoštevamo v Pojmovniku. 1) ANG-ustreznica NEM-pojma »Schritt« (= dobesedno: »korak«; kot tehnični pojem oziroma strokovna beseda = »pomik« – od ♦tona♦ do ♦tona♦, tj. interval v smislu navedene D iz ‹GR6›, XVIII, 119), je »step«, FR- in IT-ustreznica tako za »stopnjo« kot za »stopinjo« pa sta »degré« oziroma »grado«. (Ruska ustreznica je »šag« oziroma »hod« – gl. ‹L›, 507). 2) ANG-, FR- in IT-ustreznice NEM- pojma so »Stufe« (= »stopnja«), »degree«, »degré« in »grado« (ruska ustreznica je »stupenj« – gl. ‹L›, 555). Jasno razlikovanje »stopnje« in »stopinje«, v pomenu iz Pojmovnika, obstaja le v ANG (»step«, »degree«), NEM (»Schritt«, »Stufe«) in ruščini (»sag«, »stupenj«).
ANG: city blues; NEM: City Blues.
ET: ANG city = mesto; ♦blues♦.
D: »(Naziv za) klasični ♦blues♦, ki se je na prelomu stoletja, v nasprotju s ♦country bluesom♦, razvijal v ameriških mestih, predvsem v New Orleansu, St. Louisu i Chicagu.« (‹HI›, 97)
KR: Pojma ni priporočljivo prevajati, ker se v izvirniku, kot strokovna beseda oz. tehnični pojem, točno razume ožji pomen, specificiran v D. V ‹RAN›, 99, se zato za oznako »mestnega ♦bluesa♦« uporablja izraz »urban ♦blues♦« in ne c. b. (prim. D 5 ♦bluesa♦).
GL: ♦blues♦, ♦jazz♦.
PRIM: ♦country blues♦.
ANG: quotation (technique); NEM: Zitat; FR: citation, technique de citation; IT: citazione, tecnica di citazione.
ET: Lat. citare = navesti, navajati; citirati, sklicevati se (‹KLU›, 815); grš. tekhnikós = umeten, spreten, iz tekhne = umevanje (umetnost), veščina, znanje ‹KLU›, 724).
D: 1) »Ljudske pesmi kontrapunktne obdelave, podane v cantus firmusu, citati … Dies irae so bili stoletja priljubljeni viri aluzivnih citatov. Richard Strauss je vstavil temo posmrtne koračnice iz Beethovnove Eroice v partituro svojih Metamorfoz … Alban Berg je citiral Bachov koral Es ist genug v svojem Violinskem koncertu … Redki niso niti citati skladateljev iz lastnih partitur; … primer je egocentrična vrsta citatov, ki jih je uporabil Strauss v partituri simfonične pesnitve Junakovo življenje. Najbolj neobičajen izbor različnih tematskih izvlečkov, spominov in opominov pa je mogoče najti v Sinfonii Luciana Beria, kjer citira transformirane odlomke iz del Mahlerja, Debussyja, Ravela i drugih.« (‹SLON›, 1426)
2) »Umetnost tistega, ki je citiral, je bila v tem, da je s citatom moral ravnati tako, da je ostal prepoznaven kot tuje delo, kljub temu pa se je integriral v novo celoto. Vse to se je dogajajo med letoma 1600 in 1900, ko je bilo, kljub slogovnim razlikam v glasbi, mogoče vse zvesti na tonalitetno gradivo. To se je v 20. stol. nehalo, tako v Dunajski šoli kot pri Stravinskem in Hindemithu. Citat je sicer še naprej ostal sofisticirana aluzija, vendar je zaradi razlik v sredstvih, ki jih je uporabljal tudi v novem kontekstu, v katerem se je nahajal, dobil novo dimenzijo, ironično kritiko. To novo linijo predstavljajo vojaška koračnica v Hindemithovem Koncertu za violo in orkester, adaptacije Pergolesija, ki jih je naredil Stravinski v ‘Pulcinelli’, in citati Rossinijeve glasbe v ‘Igri kart’. Poleg tega najdemo nostalgični citat (napev) ‘O du lieber Augustin’ v Schönbergovem II. godalnem kvartetu, lendlerja in Bachov koral v Bergovem Violinskem koncertu. Vse to se pojavi na podlagi številnih aluzij na ljudske pesmi v Mahlerjevih simfonijah.« (‹G›, 166)
KM: Obsežneje o uporabi c. v ♦sodobni glasbi♦ gl. v KÜHN 1972.
KR: Obe D ponujata številne koristne in simpatične primere za uporabo c. in c. t. Vendar je treba jasneje razmejiti njihovo funkcijo v tradiciji in v ♦glasbi 20. stoletja♦, posebej ko govorimo o aluzivnosti. Vprašanje je npr., ali je bil cantus firmusi kot kontrafaktura v poznem srednjem veku in renesansi vedno jasno aluziven (tako kot navaja D 1, ki govori izključno o aluzivnem c.): najprej je šlo za sistem konvencij, ki ga je postavil skladatelj, ne da bi se ukvarjal s tem, ali bo določen citat kot konvencija prepoznan ali ne. (Številni primeri iz zgodovine glasbe bi to lahko potrdili, vendar se v Pojmovniku z njimi ne bomo ukvarjali). Po drugi strani c. v ♦glasbi 20. stoletja♦, ko se znajde v neprimernem kontekstu, ni nujno po aluzivnosti vedno kritično ironičen (kot trdi D 2). Težko je govoriti o ironiji v odnosu Stravinskega do Pergolesija ali v Rossinijevem odnosu v Pulcinelli ali v Igri kart. ♦Citat♦ napeva Du lieber Augustin v 2. stavku Schönbergovega II. godalnega kvarteta, torej v skoraj antitonalitetnem kontekstu, je v BUDDE 1972: 30 razložen kot Schönbergovo sporočilo o koncu ♦tonalitete♦ (gl. tudi ‹GL›, 188 – zaz. A.II.3.d/3 in 190 – zaz. A.II.3.d/5). Popolnoma drugačen je pomen c. (predvsem v 3. stavku) Sinfonie L. Beria (gl. ALTMANN 1977).
Na podlagi tako raznolikih primerov c. bi lahko razmislili o pomenski distinkciji med c., ♦kolažem♦ in ♦montažo♦. (V D 2 in v KR ♦kolaža, kolažne tehnike♦ lahko opazimo ta problem, ki se sicer omenja že v ‹KN›, 50.). Torej c. t. s ♦tehniko montaže♦ ustvarja ♦kolaž♦ kot končni rezultat uporabe teh tehnik. Te distinkcije ne moremo vedno izvesti, vendar je npr. v 3. stavku Beriove Sinfonie in v številnih drugih opusih B. A. Zimmermanna (gl. KM ♦kolaža, kolažne tehnike♦ in D 2 ♦pluralizma♦) povsem sprejemljiva.
GL: ♦metaglasba♦, ♦music for tape, tape music♦, ♦pluralizem♦ (D 2).
PRIM: ♦kolaž, kolažna tehnika (skladanja)♦ = (collage), ♦montaža, tehnika montaže♦.
‹BKR›, IV, 370–371; ‹BR›, 178–179; ‹BOSS›, 29–33; ‹EH›, 403–405; ‹GL›, 77–78; ‹GR›, 145; ‹HK›, 437–438; ‹KN›, 238; ‹L›, 657; ‹M›, 549; ‹P›, 43