Mesec: februar 2017

ANG: band; NEM: Band, Musikgruppe (Jazz oder Rock); FR: band, formation (de jazz où de rock); IT: band, banda, complesso (jazz o rock).

ET: EN band = skupina, sestav, iz lat. bandum = zastava, tudi: družba, množica, truma (‹GRJ›, I, 57).

D: »Beseda ‘band’ se uporablja za označevanje različnih tipov instrumentalnih ansamblov … V ♦jazzu♦ se pojem uporablja za vsako skupino glasbenikov, ki je večja od dveh izvajalcev (‘duo’), vendar se pogosteje uporablja za večje ansamble, za katere se uporabljajo pojmi ‘♦big band♦‘, ‘plesni band’, ‘orkester’ … V ameriških šolah se pojem ‘scenski band’¹ uporablja kot sopomenka za ♦big band♦ …« (‹GRJ›, I, 57)

KM: Pojem se uporablja tudi v ♦rocku♦ (gl. ‹HK›, 37, in ‹KN›, 31), ne samo v ♦jazzu♦.

V ‹RAN›, 76, se opozarja, da b. v IT pomeni tudi tolkalsko in pihalno ♦sekcijo♦ (D 2) v orkestru.

V ‹BASS›, I, 256, in v ‹LARE›, 110–111, se navaja ANG-pojem v smislu D ter IT- in FR-pojma »banda« oz.»bande« izven konteksta terminologije ♦glasbe 20. stoletja♦. V ‹L› se pojem v smislu D ne navaja.

KR: Ustreznice v NEM, FR in IT so iz ‹BR›, 232–233, vendar je pogosteje v uporabi ANG-pojem.

[…] Obliko band lahko uporabljamo tudi v poslovenjeni obliki bend.

GL: ♦big band♦, ♦jazz♦, ♦jug band♦, ♦rock, rock glasba♦, ♦skiffle, skiffle band, skiffle group♦, ♦steel band♦, ♦washboard, washboard band♦.

PRIM: ♦combo♦.

‹BKR›, I, 95; ‹GRI›, I,139–142; ‹GR6›, II,106–107; ‹HI›, 49; ‹P›, 27–28; ‹RIC›, I, 178–179 = »banda«; ‹RL›, 80

1 V izvirniku »stage band«.

ANG: background; NEM: Background, Hintergrund; FR: background, musique de fond; IT: background, sottofondo.

ET: ANG = ozadje.

D: »(Pojem za) ritmično-harmonsko in ritmično-melodično spremljanje solista v ♦jazzu♦, ki ga, praviloma v ♦big bandu♦ ali v manjših sestavih, izvajajo pihalci in tolkalci.« (‹HI›, 46)

KM: Ustreznice v NEM, FR in IT, ki se razlikujejo od izvirnika, so ponujene v ‹BR›, 232–233. Pojmu ne ustrezajo po D. V ‹L›, 49, zato so navedeni tudi prevodi, pa tudi izvirne, ANG-oblike pojma. V ‹MELZ›, I, 110, se opozarja, da se »izraz včasih uporablja tudi kot oznaka za kulisno glasbo«.

KR: V pomenu v D je pojem najbolje uporabljati v izvirni oz. v ANG-obliki.

GL: ♦jazz♦, ♦riff♦.

‹BKR›, I, 85; ‹GRJ›, I, 49–50 = »back«; ‹HK›, 35; ‹KN›, 30

ANG: autonomous music; NEM: autonome Musik; FR: musique autonome.

ET: Grš. autónomos = ki živi po lastnih zakonih, neodvisen, od autos = sam (od tu prefix auto-) in nómos = zakon, pravilo (‹KLU›, 51).

D: 1) »Pojem, ki ga je uvedel lannis Xenakis, da bi z njim označil vrsto notranjega konflikta, ki obstaja v delu med njegovo tiskano formo in aktualno realizacijo v ♦zvoku♦ …« (‹FR›,7)

2) »Xenakisov pojem za glasbo, ki ne ­potrebuje ‘strategije’ ali ‘igre’ v izvedbi. V avtonomno glasbo sodi vsa tradicionalna glasba in vsa nedeterminirana glasba, ki ne izhaja iz konflikta v skupini (nasproten pojem je ♦heteronomna glasba♦).« (‹CPl›, 237)

KM: V XENAKIS 1981²: 137–138, Xenakis pojasnjuje ta pojem takole: »Skladatelj utrjuje shemo, ki ji morajo dirigent in izvajalci bolj ali manj strogo slediti. Vse do zadnje podrobnosti … je zapisano v partituri. Tudi če avtor dopušča manjšo ali večjo ♦improvizacijo♦ dirigentu, izvajalcem, stroju ali vse trem naenkrat, odvijanje razprave o ♦zvoku♦ se nadaljuje brez povratne ♦zanke♦¹. Partitura – model, ki je dan ne ustvarja nikakršnega konflikta, razen tistega v smislu ‘dobre’ tehnične izvedbe in ‘glasbene ekspresije’, ki jo je želel ali sugeriral avtor partiture. To nasprotje med realizacijo v ♦zvoku♦ in simbolno shemo, ki ji služi za nosilko – nasprotje med dirigentom, izvajalcem in strojem, ki igra vlogo primerjalnega sistema in analognih konektorjev v nasprotju z ukalupljenimi sistemi – bi lahko imenovali interni konflikt. Na splošno bi lahko konstatirali, da je narava nasprotij … interna v vseh delih, ki so do sedaj napisana. Napetosti so zaprte v partituri, celo takrat – kot že nekaj časa –, ko se uporabljajo stohastični procesi, malo ali sploh nedefinirani. Ta tradicionalni razred internega konflikta se lahko označi kot avtonomna glasba.« Pojem se pojavlja tudi v pomenih, ki se razlikujejo od tistega v D (v glasbeno – estetskem smislu, kot glasbeno-sociološka kategorija, kot nasprotje programski glasbi, kot nasprotje funkcionalni glasbi itd. (gl. ‹BKR›, 1,72–73; MASSOW 1993). Vendar se zdi pomen v D veliko bolj tipičen za ♦glasbo 20. stoletja♦, zato se drugi pomeni tukaj ne navajajo.

GL: ♦heteronomna glasba♦, ♦stohastična glasba♦, ♦strategijska glasba♦.

1 V izvirniku najdemo »boucle de retour«. V ANG-prevodu XENAKIS 19812 (Formalized Music. Thought and Mathematics In Composition. 1971. Bloomington-Ldn: Indiana University Press. 110) se nahaja »Ioops« (= ‘zanke’« – v množini!). Pomen »boucle de retour« je v tem kontekstu zagotovo sopomenka za ♦povratno zvezo♦ (= »♦feed-back♦«), v FR kot »rétroaction« (»boucle de retour« v ‹TLF› ne obstaja!).

ANG: automatic (composition); NEM: automatische (Komposition); FR: (composition), musique automatique.

ET: Grš. autómatos = sam od sebe, samostojen, spontan (‹DE›, 66).

D: »(Pojem za glasbo), ki uporablja računalnik …« (‹HO›, 236)

KR: Pojem se je v tej obliki pojavil (in ustalil) skoraj izključno na FR govornem območju (gl. BARBAUD 1966). V drugih jezikovnih področjih (ANG, NEM) je redek in zastarel. V ‹HO›, 236 se geslo »computer music« (= ♦računalniška glasba♦) navezuje na a. g. (natančneje: na a. skladbo – »composition automatique«, vendar to ni pomembno). Namesto tega pojma se priporoča uporabo ♦računalniška glasba♦.

PRIM: ♦računalniška glasba♦

‹KS›, 132; ‹SLON›, 1431

NEM: authentische Musik.

ET: Grš. authentikós = točen, verodostojen, od authéntēs = začetnik (‹KLU›, 51).

D: »Pojem, ki ga je 1951. leta uvedel W. Meyer – Eppler in po katerem za bit ♦elektronske glasbe♦ šteje ‘avtentična glasba’, ki jo skladatelj nudi v dokončni formi, primerni za reprodukcijo’ (MEYER-EPPLER 1954: 7) … Pojem se ni uveljavil, leta 1954 Mayer–Eppler opozarja na določene nesporazume glede pojma, zato glasbo, ki se izvaja samo z elektronskimi instrumenti, imenuje ♦elektronska glasba♦. Glasbeniki, ki se ukvarjajo z ♦elektronska glasbo♦, od leta 1950 uporabljajo samo pojem ♦elektronska glasba♦.« (‹EH›, 36)

KM: Citat W. Meyer-Epplera stoji v tem konekstu: »Odstopanje od čisto akustične metastaze z uporabo izključno elektronskih sredstev za proizvodnjo ♦zvoka♦ vodi do tretje glasbene zvrsti¹, katere akustično življenje začenja šele v trenutku reprodukcije. Za njo je izbran izraz električna glasba. (Pojem ♦sintetična glasba♦, ki se tu in tam uvaja s polemičnimi nameni, nas vodi na stranpot, ker bi morala biti nasprotje neki ‘naravni glasbi’, ki v bistvu sploh ne obstaja. Nasprotno pa obstaja ‘sintetični govor’, npr. tisti, ki ga proizvaja ♦vocoder♦. Da bi se izognili nesporazumom, lahko govorimo o ‘avtentični glasbi’ (oz. glasbi, ki jo nudi v dokončni formi, primerni za reprodukcijo). Če se tu uporablja samo elektronsko-mehanična ali čisto elektronska sredstva za proizvodnjo ♦zvoka♦, potem govorimo o ♦elektronski glasbi♦.« (MEYER-EPPLER 1954: 7).

KR: Trditev v D, da je Meyer-Eppler pojem uvedel leta 1951, ni dokumentirana, saj prvo razlago pojma najdemo leta 1952 v MEYER-EPPLER 1952: 133–134.

Očitno je pojem zgodovinsko pomemben v izgradnji specifične terminologije v ♦elektronski glasbi♦ (gl. ‹EH›, 351–352), zato ga je na tem mestu vsekakor potrebno omeniti, ne glede na to, da ni več v uporabi, tako kot npr. številni drugi pojmi, ki jih je želel uvesti Meyer-Eppler. Poleg tega je nejasna razlika med »elektronsko-mehaničnimi in čisto elektronskimi sredstvi za proizvodnjo zvoka.« (gl. D 3 in KR ♦elektron­skih glasbenih instrumentov♦).

GL: ♦elektronska glasba♦.

1 Iz konteksta se zdi, da je pravzaprav govora o šesti in ne o tretji glasbeni zvrsti. Meyer-Eppler namreč najprej omenja »elektrogeno glasbo«, ki nastaja z uporabo ♦električnih glasbenih instrumentov♦ (v t. i. »električnem orkestru« npr.), nato »električno angažirano glasbo« v kateri se izkoriščajo možnosti enostavne obdelave s hranjenjem zvoka na traku (pri običajnem snemanju v ♦tonskem studiju♦ npr.) Naprednejše možnosti obdelave snemanega ♦zvoka♦ kasneje najdemo v ♦konkretni glasbi♦ in v ♦music for tape, tape music♦, ♦glasba za trak♦ Naslednja možnost je povezovanje vseh do sedaj omenjenih sredstev za oblikovanje ♦zvoka♦ s tradicionalnimi glasbenimi formami, npr. v skladbi Maderne Musica su due dimensioni za flavto, tolkala in elektronska sredstva za proizvodnjo ♦zvoka♦ v Schaefferjevi »konkretni operi-baletu«

Orphée (gl. o tem SCHAEFFER 1952: 87–111 in SCHAEFFER 1967: 70–73) in v Henzejevi »radiofonski gledališki igri« Konec enega sveta. S skrbno analizo primera lahko zaključimo, da Meyer-Eppler misli pravzaprav na a) »elektrogeno glasbo«, v katari se uporabljajo ‘električni glasbeni instrumenti’ v živi glasbi brez shranjevanja ♦zvoka♦ na trak, in na b) vse vrste glasbe, ki izhajajo iz možnosti obdelave ♦zvoka♦po shranitvi na trak. Tretja vrsta bi bila a. g. oz. ♦elektronska glasba♦.

ANG: avant garde, avant-garde (music), avantgarde (music); NEM: Avantgarde, avantgardistische Musik; FR: avant-garde, musique d’avant-garde; IT: avanguardia, musica d’avanguardia.

ET: FR avant = pred, garde = straža; v vojni terminologiji izvorno = izvodnica, predhodnica (‹KLU›,52).

D: 1) »(Pojem za) katero koli umetniško delo ali slog, za katerega se smatra, da je v svojem času eksperimentalen ali tehnično napreden.« (‹FR›,7)

2) »Predsodek o umetniku, ki je naprednejši od okusa publike, se je začel v Baudelaireovem času, vendar se je pojem začel pogosteje uporabljati v glasbenem konktekstu šele po 2. svetovni vojni (pred tem se je uporabljal ♦modernizem♦). Glede na to, da številni skladatelji sedemdesetih let niso verjeli, da predstavljajo nekaj naprednega, je pojem postal zgodovinsko koristen za razkrivanje glasbe Bouleza, Stockhausena, Beria, Nona in drugih iz obdobja od leta 1945 do 1970. od Šoštakovičeve glasbe, npr. ameriški skladatelji se težko vključijo v to shemo. Dela Cagea in njegovih sodobnikov se običajno uvrščajo med ♦eksperimentalno glasbo♦, medtem ko so dela Carterja in Babbitta komajda dobila sijaj, ki ustreza avantgardi.« (‹GR›, 22–23)

KM: D 2 je ena redkih v kateri – kljub nekaterim problematičnim stališčem – opozarja na razliko med a. g. in ♦eksperimentalno glasbo♦, vendar se na tem mestu ♦eksperimentalna glasba♦ omejuje samo na tisto ameriško (gl. D 4 ♦eksperimentalne glasbe♦). Po eni strani je to upravičeno, saj se v literaturi pogosto apostrofira prav ameriška ♦eksperimentalna glasba♦ (NICHOLLS 1990) oziroma kar ameriška eksperimentalna tradicija, h kateri sodijo Ch. Ives, Ch. Seeger, H. Cowell, E. Varèse, C. Ruggles, C. McPhee, L. Harrison, A. Hovhaness, H. Partch, H. Brant, J. Cage … (gl. YATES 1967: 252–312).

KR: Ugotovitev v D 2, da se a. ni uporabljala pred 2. svetovno vojno, drži samo deloma (BLUMRÖDER 1980: 7–8; gl. ♦nova glasba♦), prav zaradi tega, ker se t. i. »zgodovinska a.« nanaša pravzaprav na neke pojave pred 2. svetovno vojno. (gl. BURGER 1974: 44, opomba 4).

Funkcioniranje pojma v osnovnem pomenu je problematično, tako da bi mu lahko zanikali status tehničnega pojma oz. strokovne besede v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦, vendar to ne bi bilo pametno glede na njegovo veliko priljubljenost. Zato se moramo zavedati njegovega omejenega pomena: »Ostaja odprto kdo bi, pravzaprav, razen same (avantgarde) moral odločiti, kaj je v določenem času ‘prej’ bilo in ne kaj je ‘spredaj’ … Ta avant- v avantgardi vsebuje lastno nasprotje: lahko ga označimo šele posteriori.« (ENZENSBERGER 1962: 299, 300, 301) Skladno z osnovnim pomenom pojma se njegova pomembnost odreja po kriteriju realizacije: šele tisto, kar se kot najava bodočnosti v bodočnosti tudi uresniči, je (še naprej) a.! To pomeni, da se pojem v svojem natančnem pomenu uporablja edino kot »zgodovinska a.«. Po tem kriteriju se delno dotika a. g. in ♦eksperimentalne glasbe♦ (gl. D 2 ♦eksperimenta, eksperimentalne glasbe♦), vendar »šele ko razumemo razliko med njima, ostaja pojem ‘avantgarda’ bolj slogan kot definicija« (‹GR›, I, 743).

PRIM: ♦eksperiment, eksperimentalna glasba♦, ♦glasba 20. stoletja♦, ♦moderna glasba♦, ♦nova glasba♦, ♦sodobna glasba♦.

‹BASS›, I, 215–217; ‹CP1›, 237; ‹GL›, 37; ‹MELZ›, I, 90; ‹P›, 26; ‹SLON›, 1431

ANG: atonicality; NEM: Atonikalitiit.

ET: Grš. predpona a- (alpha privativum) negira toniko (‹KLU›, 1); tonikós = napet, od tónos = glas, ♦zvok♦; pripona -(i)tet, od lat. -tas (-tatis), kot samostalniška oznaka za lastnost, najpogosteje pridevniške osnove (nomen qualitatis) (‹BAB›, 333; ‹KLU›, 722); pripona -ost označuje značilnost, lastnosti in stanja ipd. (‹BAB›, 290–292).

D: »(Naziv za) »podaljšanje« ♦tonalitete♦ v kateri obstajajo tonalitetna središča, vendar ni očiten središčni ton … ♦tonaliteta♦.« (‹FR›, 7)

KR: D je površna in pravzaprav netočna. Pojem je v ‹FR› očitno izmišljen, saj je v ‹JON›, v katerem se nahajajo skoraj vsi relevantni ameriški pojmi iz terminologije ♦glasbe 20. stoletja♦, ne najdemo, medtem ko R. Réti v RETI 1978^R: 7–8 preferira uporabo njene osnove »tonikaliteta« (= »tonicality«) namesto ♦tonaliteta♦ (prim. o tem v BEICHE 1992: 14), medtem ko se v ‹APE›, 304, nasprotovanje ♦tonaliteti♦ v ♦atonaliteti♦ razlaga kot nasprotovanje »lojalnosti tonike« (gl. D 4 in KM ♦tonaliteta♦). Pojem bi moral imeti funkcijo negacije/nasprotovanja ♦tonaliteti♦ preko negacije tonike, prve stonje dur-molove tonalitete ♦lestvice♦, torej je sopomenka z vsemi tistimi pojmi, ki z istim ali z drugimi prefiksi nasprotujejo ♦tonaliteti♦. V ‹MGG› I, 761, razen a., najdemo še nekatere pojme (npr. »extonal«, »quasi tonal«), ki bi morali imeti isto funkcijo (negiranje ♦tonalitete♦), vendar se opozarja, da niso splošno sprejeti (gl. ‹GL›,56; GLIGO 1992: 105). Čeprav se navaja v BORRIS 1984³: 93, passim, ima pojem le zgodovinsko vrednost, zato ni treba vztrajati na njegovi rabi.

GL: ♦antitonaliteta♦, ♦antitonalitetnost♦ = (♦antitonalnost♦), ♦bitonaliteta♦, ♦bitonalitetnost♦ = (♦bitonalnost♦), ♦multitonaliteta♦, ♦multitonalitetnost♦ = (♦multitonalnost♦), ♦pantonaliteta♦, ♦pantonalitetnost♦ = (♦pantonalnost♦), ♦ politonaliteta♦ , ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦).

PRIM: ♦atonaliteta♦, ♦atonalitetnost♦ = (♦atonalnost♦), ♦metatonaliteta♦, ♦metatonalitetnost♦ = (♦metatonalnost♦), ♦mikrotonaliteta♦, ♦mikrotonalitetnost♦ = (♦mikrotonalnost♦), ♦protitonaliteta♦, ♦protitonalitetnost♦ = (♦protitonalnost♦).

ET: ♦Atonaliteta♦; pripona -ost označuje značilnost, lastnosti in stanja ipd. (‹BAB›, 290–292).

D: Pojem za značilnost, lastnost, odliko ♦atonalitete♦.

KM: V KM za ♦tonalitetnost♦

V KM je ob pojmu ♦tonalitetnost♦ opozorjeno na tvorbo besed s pripono -ost.

KR: Pojem je priporočeno uporabljati le v zvezi z ♦atonaliteto♦, kot je navedeno v D.

GL: ♦metatonalitetnost♦ = (♦metatonalnost♦), ♦mikrotonalitetnost♦ = (♦mikrotonalnost♦),♦protitonalitetnost♦ = (♦protitonalnost♦).

PRIM: ♦antitonalitetnost♦ = (♦antitonalnost♦), ♦atonaliteta♦, (♦atonalnost♦), ♦atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost♦, ♦bitonalitetnost♦ = (♦bitonalnost♦), ♦multitonalitetnost♦ = (♦multitonalnost♦), ♦pantonalitetnost♦ = (♦pantonalnost♦), ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦), ♦tonalitetnost♦ = (♦tonalnost♦).

ANG: atonal music; NEM: atonale Musik.

ET: ♦Atonaliteta♦.

D: Pojem za glasbo, ki temelji na ♦atonaliteti♦ kot negaciji od ♦tonalitete♦.

GL: ♦atonaliteta♦, ♦svobodna atonaliteta♦.

PRIM: (♦atonalna glasba♦).

‹APE›, 19; ‹BKR›, I, 63–64; ‹HI›, 39; ‹RL›, 57

ANG: atonality; NEM: Atonalität; FR: atonalité; IT: atonalità.

ET: Grš. prefiks a- (alpha privativum) zanika ♦tonaliteto♦ (‹KLU›, 1).

D: »(Naziv za) slogovno značilnost ♦sodobne glasbe♦, ki je prisotna ne samo v odsotnosti ♦tonalitete♦, ki temelji na klasičnih harmonskih funkcijah, ampak tudi v odsotnosti tonalnih odnosov v najširšem pomenu besede – odnosov, ki so lahko izpeljani samo iz nadvlade enega središčnega ♦tona♦ tonike.« (‹MELZ›, I, 80)

KM: Schönberg v SCHÖNBERG 1966⁷: 486 ostro – pa tudi terminološko kontradiktorno – nasprotuje pojmu a.: »ker sem glasbenik in nimam nikakršne zveze z netonskim¹. Netonsko enostavno označuje nekaj, kar nima zveze z bistvom ♦tona♦. Že izraz tonsko² se ne uporablja točno, če se uporablja v smislu izključevanja, ne pa vključevanja. Pravilno je le: vse, kar izhaja iz neke vrste ♦tonov♦ ali iz povezovanja z ♦osnovnim tonom♦ ali iz kompleksnejšega, bolj kompliciranega povezovanja, tvori ♦tonaliteto♦. Nekaj bi moralo pomeniti tudi dejstvo, da se iz te edine točne definicije ne da ustvariti nikakršnega nasprotja, ki bi ustrezalo besedi ♦atonaliteta♦. Glede na kaj usmeriti negacijo: ali ne bi morala atonaliteta označevati vsega, kar izhaja iz nekega niza ♦tonov♦?« (Gl. tudi GLIGO 1992: 104.) V SCHÖNBERG 1966⁷: 486–487 so predlagani termini ♦pantonaliteta♦ in ♦politonaliteta♦v zameno za a. (gl. KM in KR ♦pantonaliteta♦ in KR ♦politonaliteta♦). V KM ♦antitonaliteta♦ se omenja razlika med ♦antitonaliteto♦ in a., ki bi jo bilo potrebno upoštevati. (‹GL›, 56). Prav tako je v KM ♦tonaliteta♦ izpostavljeno, da se v a., glede na D 4 ♦tonalitete♦, jasno nasprotuje dur-molovi ♦tonaliteti♦, ki je osnova funkcijski ♦harmoniji♦. D 4 ♦tonaliteta♦ bi se lahko v skladu s tem dopolnjevala z D a. iz istega izvora: »naziv, ki se pogosto uporablja za označevanje stalne prakse v ♦glasbi 20. stoletja♦, v kateri se namerno izogiba dokončnemu tonalitetnemu središču ali ♦tonaliteti♦.« (‹APE›, 19)

KR: V Schönbergovem nasprotovanju pojmu (gl. KM) je najbolj sporno njegovo dojemanje ♦tonalitete♦ kot katere koli vrste ♦tonov♦ (oz. ♦lestvic♦), ki ustrezajo D 1 ♦tonaliteti♦. Je pa zanimiva razlaga NEM pridevnika »(a)tonal« kot negacije ♦tona♦, vendar ne ♦tonalitete♦, medtem ko se to tolmačenje kasneje relativira s problematičnim pomenom ♦tonalitete♦. V KR ♦tonaliteta♦ opozarja na vsebinsko dvojno pridevniško izpeljanko iz samostalnika ♦tonaliteta♦ v slovenščini: »tonalen« namesto »tonaliteten«. Glede na to bi v zgornji D »tonalna razmerja« lahko zemenjali s »tonalitetnimi razmerji«, pa bi bila D povsem sprejemljiva. Prevod naslednjega odlomka bo najbolje dokazal upravičenost te sugestije, ki po eni strani kaže na nespametno Schönbergovo opiranje na ♦ton♦, kot osnovo iz pridevnika »(a)tonal«: »Atonalität ist ein Verneinugswort; es bedeutet: Nicht- Tonalität. Atonale Musik ist nichttonale Musik, die als solche keine Tonalität hat. (Und es ist sehr merkwürdig, ja fast verdächtig, daβ es für das Hauptmerkmal der Neuen Musik kein Bejahungswort, sondern nur dieses Verneinugswort gibt: Atonalität.) Was aber ist das, was diese atonale Musik nicht hat: Was heiβt und ist Tonalität, tonale Musik? Tonale Musik ist Musik, die ‘in einer Tonart’ steht, zum Beispiel in G-dur. Das heiβt, die Musik hat einen Grundton, z. B. g, und alle Töne und Klänge sind auf diesen Grundton bezogen und erhalten eine Bedeutung durch diese Beziehung).«³ (EGGEBRECHT 1991: 752–753) Koristno je opozoriti na to, da se namesto središčnega ♦tona♦ (gl. D) tukaj navaja ♦osnovni ton♦. Medtem ko je v tem Pojmovniku ♦osnovni ton♦, za razliko od ♦temeljnega tona♦, najnižji ♦ton♦ v ♦akordu♦, tonika v duro-molovi ♦lestvici♦ prav tako ni središčni ♦ton♦, ker se nikakor ne nahaja na sredini. Zakaj se ta središčni ♦ton♦ ali ♦osnovni ton♦ preprosto vedno ne bi imenoval tonika, kar pravzaprav edino tudi je?

V ‹L›, 388 najdemo pridevnike, ki nasprotujejo ♦tonaliteti♦, in to kot sopomenke NEM-pojma »nichttonal« (= »netonaliteten«): »non-tonal« (ANG), »atonal« ‹FR›, »non tonale« (IT). Predlog je povsem nerazumljiGL: 1) zakaj se samo v FR navaja izvirna pridevniška oblika a.? 2) Četudi se v ‹L›, 38, navajajo vsi legitimni pridevniki z negirajočo predpono a-, se v ‹L›, 388, z ničemer ne napoti na njihovo sopomenskost (razen v FR obliki »atonal«). Ali se s tem sugerirajo neobstoječi pojmi, kot so: »Nichttonalität« (NEM), »non-tonality« (ANG), »nontonalité« ‹FR›, »nontonalità« (IT), oziroma – eo ipso – tudi slovenski pojem »netonaliteta«? Iz citata EGGEBRECHT 1991: 752–753, in njegovega prevoda v KM je očitno, da sta negirajoči predponi a- in nicht- (oziroma: ne-) sopomenski. Vendar je a- v a. veliko pogostejši in bolj praktičen.

GL: ♦atematizem♦, ♦atonalitetna glasba♦ = (♦atonalna glasba♦), ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦ekspresionizem♦, ♦emancipacija disonance♦, ♦metatonaliteta♦, ♦mikrotonaliteta♦, ♦protitonaliteta♦, ♦svobodna atonaliteta♦, ♦vertikalizacija♦.

PRIM: ♦antitonaliteta♦, ♦atonalitetnost♦ = (♦atonalnost♦), ♦atonikaliteta♦, ♦atonikalitetnost♦, ♦atonikalnost♦, ♦bitonaliteta♦, ♦multitonaliteta♦, ♦nestalna tonaliteta♦, ♦pandiatonika♦, ♦pantonaliteta♦, ♦politonaliteta♦, ♦progresivna tonaliteta♦, ♦razširjena tonaliteta♦, ♦svobodna tonaliteta♦, ♦suspendirana tonaliteta♦, ♦tonaliteta♦.

‹BASS›, I, 201; ‹BKR›, I, 63–64; ‹BOSS›, 20–24; ‹CAN›, 38–39; ‹CH›, 294–295; ‹CP1›, 237; ‹CP2›, 341; ‹DIB›, 316319; ‹EH›, 28; ‹EIN›, 21–22; ‹FR›, 6–7; GLIGO 1992; ‹GR›, 21–22; ‹GR6›, I, 669–673; ‹HI›, 39; ‹HK›, 30–31; ‹HO›, 55; ‹JON›, 19–27; ‹KN›, 26; ‹LARE›, 76; ‹MGG›, I, 760–766; ‹MI›, I, 301; ‹P›, 24; ‹RAN›, 56–57; ‹RIC›, I, 135–137; ‹RL›, 57–59; ‹ROS›, 14–15; ‹SLON›, 1429–1430

1 V izvirniku najdemo pridevniški samostalnik »mit dem Atonalen« ki ga je – kot je razvidno iz konteksta – treba prevesti kot »netonsko«, saj je Schönbergu »atonal« negiranje ♦tona♦ in ne ♦tonalitete♦.

2 V izvirniku najdemo »tonal«.

3 »Atonaliteta je negirajoča beseda, beseda, ki pomeni: netonaliteto. ♦Atonalitetna glasba♦ je netonalitetna glasba, ki, kot takšna, nima nikakšne ♦tonalitete♦. (Vendar je zelo značilno in zagotovo tudi sumljivo, da za glavno značilnost ♦Nove glasbe♦ ne obstaja nikakršna potrditev, ampak samo negacija: atonaliteta.) Kaj je torej tisto, česar tovrstna ♦atonalitetna glasba♦ nima? Kaj pomeni in kaj je♦tonaliteta♦, tonalitetna glasba? Tonalitetna glasba je tista glasba, ki ima določen »tonski način«, npr. je v G-duru. To pomeni, da ima ta glasba neki ♦osnovni ton♦ in preko tega odnosa dobiva neki pomen.«