ANG: Algerian scale.
ET: Izvor pojma »alžirska« ni poznan.
D: »(Naziv za) ♦lestvico♦, ki jo je Ibert uporabil v svoji Escales, za katero sta značilna obseg večji od oktave ter dve zvečani sekundi.«
(‹JON›,11)
KM: A. l. spade med ♦sintetične lestvice♦.
GL: ♦sintetična lestvica♦, ♦večoktavna letvica♦, ♦večtonska lestvica♦.
‹FR›, 3
ANG: aliquot(s), aliquot-tone(s); NEM: Aliquot(en), Aliquottöne; FR: aliquotes, sons aliquotes; IT: aliquoti, suoni aliquoti.
ET: Lat. aliquot = določeno število, nekaj … (‹TLF›, II, 526); ♦ton♦.
D: 1) »(Naziv za) vrsto tišjih ♦tonov♦ (z manjšo amplitudo), ki spremljajo ♦osnovni♦ glasnejši ♦ton♦ (z največjo amplitudo) istega izvora ter mu dajo ♦barvo♦ in ♦polnost♦. Imenujejo se tudi parcialni, oz. harmonični ♦toni♦. Frekvenca nihaja alikvotnih tonov je v določenem razmerju do frekvence nihaja ♦osnovnega tona♦. Če je npr. frekvenca nihaja ♦osnovnega tona♦ n, bo sledil alikvotni ton s frekvenco 2n (oktava ♦osnovnega tona♦), 3n (čista kvinta nad oktavo ♦osnovnega tona♦), 4n (druga oktava) itd.« (‹MELZ›, I, 37)
2) »(Naziv za) ♦harmonične tone♦ ♦temeljnega tona♦.« (‹MI›, I, 257)
3) »(Naziv za) nadtone (oz. ♦parcialne tone♦), ki se dobijo s ♦prepihovanjem♦ na pihalnih instrumentih oziroma s flažoleti na godalnih instrumentih.« (‹HI›, 22)
KM: Iz D lahko zaključimo, da je ta pojem, ki se večinoma uporablja v romanskem govornem območju, sopomenka s ♦harmoničnimi toni♦ in ♦parcialnimi toni♦. Vendar se ta sopomenskost v ‹EH›, 19, 129, in v ‹RL›, 942–943, omejuje samo na ♦harmonične tone♦, ki bi, glede na isti izvor, morali predstavljati del ♦parcialnih tonov♦.
KR: D 1 vsebuje veliko napak v uporabi terminologije iz akustike:
1) Ne moremo reči, da a. spremlja ♦osnovni♦ glasnejši ton, saj s svojim zvenom sočasno ojača njegov zven in mu prav zaradi tega, kot »izvoru«, tudi daje ♦barvo♦ in polnost.
2) O sopomeskosti a. s ♦harmoničnimi toni♦ oz. ♦parciali♦ gl. KM.
3) Napačno je »harmonski ♦toni♦«. Mora biti ♦harmonični toni♦ ali ♦harmoniki♦. Harmonski toni se nanašajo na ♦harmonijo♦
4) »Frekvenca nihaja« je tavtologija, če je frekvenca število nihajev na sekundo.
5) ♦Osnovni ton♦ je bolje uporabljati kot naziv za najnižji ♦ton♦ katerega koli ♦akorda♦, ♦temeljni ton♦ pa v smislu, v katerem se tukaj uporablja ♦osnovni ton♦ (gl. KR ♦osnovnega tona♦ in ♦temeljnega tona♦).
A. so pravzaprav ♦sinusni toni♦, čeprav se niti v eni D ne omenjajo.
A. vsekakor prispeva k ustvarjanju ♦zvokov(n)e barve♦, vendar je njihova natačna vloga pri tem sporna (gl. D 3 ♦zvokov(n)e barve♦). Vemo, da so za npr. ♦zvočno barvo♦ veliko bolj »zaslužni« ♦formanti♦. Pojma ni priporočljivo uporabljati kot sopomenko ♦parcialnih tonov♦, potencialno edino kot sopomenko ♦harmoničnim tonom♦, v pomenu, ki je naveden v KM. Sopomenke v smislu tehničnih pojmov in strokovnih besed je potrebno čim manj uporabljati. Zato je ta redkejši pojem v ožjem smislu bolje zamenjevati s ♦harmoniki♦.
V ‹L›, 19, se pojem nahaja samo v zloženih besedah s samostalniško besedo, torej v pridevniški funkciji, npr.: »aliquot string« (ANG), »Aliquotbesaitung« (NEM), »Aliquotstimmen« (NEM), »Aliquotflügel« (NEM) itd.
GL: ♦sinusni nihaj, ton, val♦ = (sinusoidalni nihaj, ton, val), ♦temeljni ton♦, ♦ton♦, ♦zvokov(n)a barva♦ = (barva) = barva zvoka, ♦zvočni spekter♦ = (spekter) = (zvočni spekter).
PRIM: ♦formant(i) ♦, ♦harmonik, harmoniki♦, ♦harmonični ton(i)♦, ♦parcial(i), parcialni ton(i), delni ton(i)♦.
‹BKR›, I, 29 = gl. tudi »Teiltöne« = ♦parcial(i), parcialni ton(i), delni ton(i)♦; ‹GRI›, I, 45; ‹GR6›, I, 258; ‹HO›, 18; ‹P›, 15; ‹RL›, 25 = gl. tudi »Teiltöne« = ‘parcial(i), parcialni ton(i), delni ton(i)’
ANG: algorithm synthesizer; NEM: Algorithmus-Synthesizer.
ET: ♦Algoritemska glasba♦; ♦sintetizator♦.
D: (Oznaka za) ♦sintetizator♦, v katerem se ♦sinteza zvoka♦ odvija preko digitalno preračunane in nadzorovane ♦modulacije frekvenc♦ (‹EN›,14).
GL: ♦digitalni sintetizator♦, ♦sintetizator♦ = (synthesizer).
PRIM: ♦algoritemska glasba♦.
ANG: algorithmic music; FR: musique algoritmique; IT: musica algoritmica.
ET: Srednjeveški lat. algorismus = predpisani sklop natančno določenih pravil ali postopkov za reševanje matematičnih problemov; poenostavljeno = postopek računanja (‹DB›, 6); od arabskega al-Kuvarizmi = (dobesedno) naslednik Kuvarizma, znanega arabskega matematika iz 9. stoletja (‹DE›, 23).
D: Glede na to, da so algoritmi neizogibni, sestavni del informatike (‹FR›,3), je algoritemska glasba naziv za tisto glasbo, ki – kot ♦računalniška glasba♦ (samo v pomenu t. 1 v D ♦računalniška glasba♦) – nastaja ob pomoči računalnika ‹HO›, 18).
KM: Pozornost je treba nameniti temu, da se v ANG »algorithmic« piše drugače kot »rhythmic« in »rhythm«, tako kot v FR (»rythmique«, »rythme«). V ‹KLU›, 19 se opozarja na pisanje s –th- izhaja iz grške osnove »arithmos« (= »število«).
Obenem je to izpeljava od ♦ritma♦. (NEM = »Rhythmus«, lat. »rhythmus«, oziroma grš. »rhythmos« = »tek, potek«), torej besede, pri kateri se i vedno traskribira z y (‹KLU›, 599).
KR: Pojem je najbolje zamejiti na tisto glasbo, ki je nastajala v okviru Skupine za algoritemsko glasbo, ki jo je 1958. leta v Parizu utemeljil Pierre Barbaud (gl. BARBAUD 1960; ‹BOSS›, 16).
Pravilno je »algoritemska«, saj »algoritmična« izhaja iz »♦ritmike♦«, medtem ko bi – glede na srednjeveško lat. algorismus (= algorizem) – bilo točneje »algorizemska glasba«.
PRIM: ♦avtomatska glasba♦ = ♦računalniška glasba♦, ♦elektronska glasba♦, ♦računalniška glasba♦ (t. 1 v D) = ♦avtomatska glasba♦, ♦sintetična glasba♦.
‹BASS›, I, 64; ‹CH›, 294; ‹LARE›, 26; ‹SLON›, 1426
ET: Grško alpha = prva črka grške abecede (sopomenka črki na splošno); lat. numerus = število; notatio = beleženje, označevanje, od notare = označiti, zabeležiti, od nota = znak, znamenje, pisni znak (‹KLU›, 508).
PRIM: ♦črkovno-številčna notacija♦
ANG: aleatory – samo kot pridevnik, sicer aleatoric; NEM: Aleatorik; FR: aléatoire – samo kot pridevnik; IT: aleatorio – samo kot pridevnik.
ET: Lat. aleatorius = kockarski, od aleator = kockar, od alea = igrača kocka (‹DE›, 23).
D: 1-A) »Nek ♦signal♦ imenujemo aleatorični, ko je njegov tok utrjen in odrejen s statističnimi ♦parametri♦, ki opisujejo njegove srednje vrednosti, vendar je v podrobnostih odvisen od ♦naključja♦.« (MEYER-EPPLER 1960: 79)
1-B) »Pojem, ki se uporablja za glasbo, katere kompozicije in izvedbo – v manjši ali večji meri – ni določil skladatelj.« (‹GR6›, I, 237)
2) »Webern … nikoli ne bo poskusil, tako kot sta to storila nestanovitni Schönberg in čarovniški Berg, aleatorične sinteze tonalitetnega jezika in serialnega načela.« (BOULEZ 1966a: 18)
3) »Glede na to, da je v funkciji trajanja, njegovega fizičnega časa izvajanja, lahko glasbeni razvoj dopusti intervencijo ‘♦naključja♦‘ v več stadijih, na večih ravneh skladbe. Na kratko, rezultat bi bil povezovanje aleatoričnega dogajanja z veliko verjetnostjo znotraj določenega trajanja, ki je tudi samo nedoločeno.« (BOULEZ 1966: 46)
4-A) »Pojem ‘aleatorični’ se nenehno zamenjuje s pojmom ♦naključja♦ … Ukvarjanje z glavnimi problemi skladanja ‘♦odprte forme♦‘ nujno zahtevo razpravo o veliki nejasnosti, ki vlada pri uporabi pojmov ‘aleatorični’ in ‘naključni’, ki se ju v najbolj kvalificiranih spisih izenačuje in zamenjuje. S tem, ko se ta dva pojma zamenjujeta in izenačujeta, se ponareja celotna situacija z aleatoričnim skladanjem glede na posebno Cageevo mesto. Cage se s temi manifestacijami ne more identificirati niti se z njimi povezati, tudi takrat ne, ko se v nekih postopkih lahko sklicujemo nanj. Cage postopa popolnoma drugače. Njegova dela so ujeta v ‘naključje’, medtem, ko je aleatorični povsem zavesten postopek. Govorimo o zavednem postopku aleatoričnega. Če se torej vrnemo h korenu tega pojma, bomo ugotovili, da njegov osnovni pomen vsebuje temeljno predpostavko: nevarnost in drznost. Torej, pojaviti se v neki aleatorični situaciji, torej zavedno sprejeti drznost, situacijo, ki je dana znotraj področja možnega in znotraj določenih dimenzij. Vzemimo primer iz latinskega korena aleatorike. Povsem jasno je, da je za igralca s kocko področje možnega definirano s številčnimi simboli od ena do še st na straneh kocke. Torej je povsem nemogoče zamenjati ‘aleatorično’ z ‘naključnim’. ‘Naključno’ zajema situacije, katerih nastajanje se nikakor ne more predvideti.« (EVANGELISTI 1966: 88)
4-B) »Proti prevladi serialne vrste obstajata dve smeri/tendenci, ki ‘naključju’ in interpretu prepuščata vrstni red delov v obliki, kot npr. v Stockhausenovi Klavierstück XI ali v Boulezovi 3. klavirski sonati, medtem ko J. Cage dopušča, da ♦nedeterminacija♦ in ♦naključje♦ predhodno vplivata na skladbo in skladanje.« (‹RL›, 628; geslo je ♦nova glasba♦.)
KM: D so razvrščene tako, da s svojo vsebino prikazujejo problem določene razlage pojma: D 1-A je definiranje njegovega osnovnega pomena v zvezi s teorijo aleatorične ♦modulacije♦ v elektroniki, medtem ko je D 1-B primer določenega pomena, ki ga je potrebno primerjati z osnovnim pomenom v D 1-A. D 2 je primer za uporabo pojma brez kakšne koli povezave z njegovim ožjim pomenom kot tehničnim pojmom ali strokovno besedo (»aleatorična sinteza« bi se lahko zamenjala s »poljubno sintezo«). D 3, ki jo je izpeljal isti avtor (Boulez), je zamejitev splošnega, neobveznega pomena pojma v D 2, zato je pomemben sestavni del teorije a., ki jo je Boulez razdelal. D 4 so primeri za razmejevanje med a. in ♦nedeterminacijo♦.
KR: Koristno je vztrajati pri razliki med a. in ♦nedeterminacijo♦, ki je izpostavljena v D 4, medtem ko se v številnih kompetentnih priročnikih ta povsem zanemarja. (npr. v ‹FR›, 3, 42, ‹GR6›, I, 237–242, ‹IM›, 7, 181, ‹JON›, 9–11, ‹L›, 18, ‹LARE›, 23–25, ‹MGG›, XV, 126–130, in v ‹RAN›, 28–29, 394). A. ni priporočljivo izenačevati s ♦stohastično glasbo♦ (kot npr. v ‹CAN›, 29–30, in v ‹L›, 18, kjer se začuda samo v FR nahaja »musique stochastique« kot sopomenka za a.), ker se v FR ‘naključje’ uporablja v ožjem smislu, oz. v tistem, ki mu pripada v verjetnostni teoriji, na kateri temelji Xenakisova ♦stohastična glasba♦ (gl. KR ♦stohastične glasbe♦).
GL: ♦akcijska notacija♦, ♦eksperiment, eksperimentalna glasba♦, ♦grafična notacija♦, ♦glasbena grafika♦, ♦improvizacija♦, ♦individualna forma♦, ♦nadzorovana improvizacija♦, ♦krožna partitura♦, ♦mobilna forma♦, ♦moment♦, ♦momentna forma♦, ♦omejena aleatorika♦, ♦okvirna notacija♦, ♦odprta forma♦, ♦prozorna partitura♦, ♦naključje♦, ♦notacija z napotki♦, ♦variabilna forma♦, ♦večpomenska forma♦, ♦verbalna partitura♦, ♦work in progress♦ = (delo v nastajanju).
PRIM: ♦aleatorična glasba♦, ♦nedeterminacija♦ = (indeterminacija), ♦postserialna glasba♦, ♦stohastična glasba♦.
‹BASS›, I, 59–60 = »alea-aleatorio«; ‹BKR›, I, 27–28; ‹DIB›, 314–316; ‹EH›, 18; ‹FR›, 3; FROBENIUS 1976; ‹GL›, 71; ‹GR›, 17; ‹GRI›, I, 43; ‹HI›, 22; ‹HO›, 18; ‹IM›, 7; ‹JON›, 9–11; ‹MELZ›, I, 34–35; ‹P›, 14; ‹RAN›, 28–29; ‹ROS›, 13–15; ‹RL›, 25; ‹SLON›, 1425; ‹V›, 6; ‹VO›, 119–123
ANG: aleatory music; NEM: aleatorische Musik; FR: musique aléatoire; IT: musica aleatoria.
ET: ♦Aleatorika♦.
D: Naziv za vsako glasbo, ki uporablja ♦aleatoriko♦ kot tehniko skladanja.
KR: Pojem dobesedno pomeni »naključno glasbo« (ANG = »chance music«; gl. ‹L›, 375, kar je nesmiselno. Točen pomen je mogoče doseči le opisno, npr. »glasba, komponirana z aleatorično tehniko«, kar je nepraktično. Podobno je tudi z ♦dvanajsttonsko glasbo♦, ki dobesedno pomeni »glasba, ki potrebuje dvanajst ♦tonov♦«, čeprav pod pojmom razumemo glasbo, ki nastaja z ♦dvanajsttonsko tehniko (skladanja)♦. Ustaljene krajše oblike so v obeh primerih sprejemljive. V ‹L›, 375, se nahaja tudi ♦stohastična glasba♦ kot sopomenka a. g., začuda samo v italijanščini (= »musica stocastica«). To je vsekakor napačno. (gl. KR ♦stohastična glasba♦).
GL: ♦aleatorika♦, ♦postserialna glasba♦
PRIM: ♦dvanajsttonska glasba♦, ♦serialna glasba♦. ‹BOSS›, 13–15; ‹CAN›, 29–30; ‹CH›, 293–294; ‹JON›, 9–11; ‹LARE›, 23–25; ‹ROS›, 8–9
ANG: acousma; FR: acousmatique, musique acousmatique.
ET: Gr: akusmatikós = tisti, ki je voljan poslušati (‹TLF›, I, 555).
D: 1) »(Naziv za) situacijo v poslušanju v kateri se sliši zvok, se pa ne vidijo vzroki njegovega nastanka. Ta grška beseda je označevala Pitagorove učence, ki so poslušali predavanja svojega učitelja, zakritega z zastorom. Pierre Schaeffer, izumitelj ♦konkretne glasbe♦, je dobil idejo, da to zamisel ponovno oživi, da bi opisal stanje poslušanja radia, plošč, zvočnikov. V svojem Traité des objets musicaux (1966) je analiziral posledice tega stanja pri psihologiji poslušanja. Po njem je skladatelj François Bayle izvlekel iz pozabe pojem ‘akuzmatični’, da bi z njim označil tisto, kar se pogosteje imenuje ♦elektroakustična glasba♦. ‘Akuzmatična glasba’, ‘akuzmatični koncert’ so zanj primernejši pojmi za označevanje … tovrstne ‘nevidne’ glasbe, proizvedene iz zvočnikov in tam kjer se sneman ♦zvok♦ osvobaja brez inicialnih razlogov.« (‹LARE›, 7)
2) »(Akuzmatiki) so se imenovali Pitagorovi učenci, ki so pet let v ♦tišini♦ poslušali njegova predavanja skriti izza zastora tako, da ga niso videli …(Pridevnik »akuzmatični«) se navezuje na ♦šum♦, ki ga vidimo, vendar ne vemo, od kod prihaja … Danes nas, moderne poslušalce, neviden glas, radio in naprave za reprodukcijo ob vseh elektroakustičnih tranformacijah postavljajo v podobno situacijo. To situacijo bi si lahko razlagali napačno, če bi upoševali le kartezijansko razliko med ‘objektivnim’, tistim, kar je za zastorom, in ‘subjektivnim’, reakcijo poslušalcev na te stimulanse. V tem smislu ‘objektivni’ elementi …, frekvence, ♦trajanja♦, amplitude … pripadajo akustiki … Akuzmatika ustreza obratnemu procesu. Njeno vprašanje je simetrično: ne govorimo več o tem, kako objektivno poslušanje interpretira ali deformira ‘realnost’, ne govorimo več o proučevanju reakcij na stimulanse; poslušanje sámo postaja izvor fenomena, ki ga proučujemo. Prikrivanje vzroka ne izhaja iz neke tehnične popolnosti; to ni več občasen postopek variacije: ta nujno postaja predpogoj osvobojenega subjeka. Od sedaj naprej se vprašanje: »Kaj slišim? … Resnično, kaj slišiš?« usmerja proti njemu, tako da se od njega ne zahteva, da opiše zunanje vzroke ♦zvoka♦, ki ga sliši, ampak samo njegovo percepcijo.« (SCHAEFFER 1966: 91–92)
3) »Slušno motnjo, ki jo v neprijateljskem poslušalstvu izziva ultramoderna glasba, je poznana kot akuzma. Glasbeni kritiki, posebno tisti, ki ne trpijo zaradi poklicnih prebavnih motenj, so kronično naklonjeni akuzmi, vendar se njihova neudobnost pogosto odraža v njihovih kritikah.« (‹SLON›, 1424)
KR: kot je razvidno iz D 1 in 2, ki se medsebojno dopolnjujeta, bi moral biti pojem substrat za ♦konkretno glasbo♦, zdi se da naprej zato, da se loči od ♦elektronske glasbev (gl. D 12 in KR – t. 1 ♦elektronske glasbe♦ in KM – t. e ♦konkretne glasbe♦). V primerjavi s FR-govornim območjem tudi ♦elektroakustična glasba♦ – D 1 in KR.). No, uporaba pojma je zelo redka in nepraktična, tako da lahko zaključimo, da obstaja le v skladatelski teoriji P. Schaefferja in – vsekakor – F. Baylea.
Pomen, razložen v tretji definiciji, ni definiran in ni obvezujoč, zato ga ni nujno upoštevati.
PRIM: ♦avtomatska glasba♦ = ♦računalniška glasba♦, ♦elektroakustična glasba♦, ♦elektrofonska glasba♦, ♦elektronska glasba♦, ♦glasba za trak♦ = (music for tape, tape music), ♦konkretna glasba♦ = (♦musique concrète♦), ♦računalniška glasba♦ (t. 2 v D) = ♦avtomatska glasba♦ = ♦računalniška glasba♦, ♦sintetična glasba♦.
‹BOSS›, 11–12; ‹GUI›, 18–20
ANG: chord; NEM: Akkord, Klang (gl. KR); FR: accord; IT: accordo.
ET: FR accord = soglasnost, skladnost, sozvočje, od accorder = uglasiti, uskladiti, poravnati, od lat. cor = srce (‹KLU›, 15).
KM: A. ni tipičen pojem za terminologijo ♦glasbe 20. stoletja♦, zato ga ne bomo posebaj definirali. Uvrščen je v Pojmovnik, ker se v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦ pojavlja vrsta pojmov, s katerimi se opozarja na pomenske razlike med a. v ožjem smislu (to je tonalitetni, dur–molov a.) in soposavljanjem ♦tonov♦, ki s tem ožjim pomenom nimajo ničesar skupnega.
KR: V ‹P›, 13, je naveden tudi NEM-pojem »Klang« (=»♦zvok♦«) kot ekvivalent za a. V NEM-literaturi se tako ponekod uporablja v pomenu katerega koli vertikalnega sklopa, ki ni dur–molovo tonalitetni (npr. V ROHWER, 1972), podoben pomen v D 1 ♦agregata♦. Vendar je takšna razlaga redka in ni dovolj zdiferencirana (prim. ♦zvok♦).
Tako slovenska varianta »sozvok« (»sozvočje«) (=»♦zvok♦«) ni ustrezna, saj domneva sozven dveh ♦tonov♦, ki pa še ne tvorita a. Zato mora biti tudi naslednja definicija opisna: »sočasno sozvočje, soglasje treh ali več ♦tonov♦«. (‹KL›, 35).
V ‹MELZ›, II, 200, se nahaja pojem »večzvočje«, verjetno kot naziv za a., ki ga ni možno klasificirati po merilih funkcijske dur-molove ♦harmonije♦ (zopet v pomenu D 1 ♦agregata♦). Vendar tudi ta pojem ni natančen, saj lahko vsebuje tudi samo dva, in ne najmanj treh ♦tonov♦ (gl. D 2-A in KR-t.e. 6 ♦impresionizma♦).
Pridevnik od a. je »akordni«, ne »akordični«, saj izhajamo iz »akordike«, ki je podobno kot ♦ritmika♦ (gl. D 2 – t. 1, D 3 in D 4 – t. 2 ♦ritmike♦), lahko razumljena kot naziv za skupne lastnosti različnih a. (gl. ‹G›, 47–56), kjer se v tem pomenu piše o »novi akordiki« = »neue Akkordik«). V slovenskem jeziku predlagam uporabo pridevnika »akordni«, ko gre za vrsto, medtem ko je za kakovostni pridevnik smiselna oblika »akordični«.
GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦biakord♦, ♦block chords♦, ♦celostopinjski akord♦ = (celotonski akord), ♦klaster♦, ♦dvanajsttonski akord♦, ♦harmonija♦, ♦kvartni akord♦, ♦kvintni akord♦, ♦mistični akord♦ = ♦Prometejev akord♦, ♦piramidni akord♦, ♦poliakord♦, ♦Prometejev akord♦ = ♦mistični akord♦, ♦protiakord♦, ♦reziduum♦, ♦resonančni akord♦, ♦sekundni akord♦, ♦simultanost♦, ♦sintetični akord♦, ♦vertikalna zvočnost♦, ♦zvočnost♦ (D 2).
ANG: action notation; NEM: Aktionsschrift; FR: partition-programme d’ action; IT: notazione gestuale, scrittura d’azione.
ET: Lat. actio = delovanje, od agere = delovati (‹DE›, 10); notatio = beleženje, zaznamovanje, od notare = zaznamovati, beležiti, od nota = znak, znamenje, pisno znamenje (‹KLU›, 508).
D: 1) »(Naziv za) sistem notacije, ki izvajalcu označuje potek akcije, ki ji mora slediti, vendar se (v tej notaciji) pravzaprav ne specificira rezultata v zvoku.« (‹FR›, 1)
2) »(Naziv za notacijo, ki) z obiljem znakov, črt, krivulj in fragmentov notne pisave kaže izvajalcu, kako dobi tako označen ♦zvok♦: ne izvaja ga ‘iz not’, proizvede ga iz dane in zapisane akcije, katere znaki so pravzaprav nestandardizirani, kar pomeni, da se speminjajo od dela do dela in od skladatelja do skladatelja.« (‹EH›, 8)
3) »(naziv za) množico še nepoenoteno uporabljenih znakov, grafičnih simbolov itd., ki, kot dodatek tradicionalni notaciji, bolj ali manj točno nakazujejo, kako priti do želenega ♦tona♦, ♦zvoka♦ ali ♦šuma♦.« (‹HI›, 21)
KM: Naslednji primer za a. n. je iz Cageeve Water Music (1952):
KR: Če v a. n. prevladujejo besedilna navodila, potem govorimo o ♦verbalni partituri♦ oziroma o ♦prozni glasbi♦. A. n. se pogosto zamenjuje z ♦glasbeno grafiko♦ ali ♦grafično notacijo♦ (‹HI›, 21), čeprav bi moralo biti jasno, da je glede na to, da je v njej še vedno dovoljena uporaba znakov iz tradicionalne notacije, a. n. lahko ena od podvrst ♦glasbene grafike♦ ali ♦grafične notacije♦. Primerjave s tabulaturno notacijo (‹EH›, 8; ‹G›, 187; ‹KS›, 173) so popolnoma brezpredmetne. Pojem je v ožjem smislu najbolje uporabljati v zvezi z ♦akcijsko glasbo♦.
GL: ♦akcijska glasba♦, ♦glasbena grafika♦, ♦grafična notacija♦, ♦realizacijska notacija♦,♦notacija z napotki♦, ♦verbalna partitura♦.
‹BASS›, III, 361–362; ‹BKR›, I, 22 = gl. tudi ♦glasbeno grafiko♦; STOIANOVA 1978: 86