DVANAJSTTONSKO POLJE

DVANAJSTTONSKO POLJE

NEM: Zwölftonfeld, Zwölf-Ton-Feld.

D: Splošni naziv za imaginarni prostor, ki ga v horizontalnem in vertikalnem smislu izpolnjuje vseh dvanajst tonov kromatične lestvice.

KM: 1) V ‹G›, 38, se d. p. omenja v zvezi s prvo bagatelo iz Webernovih Šestih bagatel za godalni kvartet, op. 9 (1913) (razdelitev na tri odlomke je avtorjeva):

DVANAJSTTONSKO POLJE: Webern, Bagatele za godalni kvartet, op. 9.1

»V 1. odlomku se pojavlja dvanajsttonsko polje v celoti. Ponavljajo se samo trije toni (fis, e, es); v 2. odlomku, zelo zgoščenem, se pojavlja polje desetih tonov (ponavljata se samo e in b); v 3. odlomku iz devetih tonov se pojavljajo eis, fis in h.«

2) V ‹G›, 50, sta še dva primera za d. p.: »(Tu se; gl. zadnji primer – op. N. G.) dvanajsttonsko polje počasi gradi kot zvočni kompleks, od tona h navzgor; v šestnajstinski skupini se v celoti doseže (predpisani pedal krepi učinek).«

»(V št. 111; gl. spodnji primer – op. N. G.) se pojavlja dvanajsttonsko polje, ker se morajo akordi hitro vrstiti drug za drugim, skoraj sočasno. Četudi je bil način dela v obeh primerih različen, je mogoče razbrati določeno ravnodušje glede čvrste fiksacije višine tona. Za poslušalca je v prvem primeru pomembnejše delovanje vsega gradiva, v drugem primeru pa razlika v registrih.«

DVANAJSTTONSKO POLJE: W. Gieseler, Canti toccati za klavir, 1967.

DVANAJSTTONSKO POLJE: H. Pousseur, Variations I, za klavir, 1956.

3) V ‹M›, 102, se začetek Bergove Lirske suite (v klavirskem izvlečku) razlaga kot d. p.:

KR: Glede na to, da se nam pojem lahko zdi preveč metaforičen, njegova raba v zgornjih primerih še kako upravičuje uvrščanje v terminologijo glasbe 20. stoletja, pri čemer moramo biti pozorni na odtenke v pomenu:

1) V primeru iz točke 1 govorimo o atonalitetni skladbi. V tem primeru je d. p. isto kot kromatični total, pri čemer velja, zaradi enakovrednosti vseh dvanajstih tonov, ta total čim prej izkoristiti, tj. z njegovim popolnim izkoristkom izpolniti d. p. Primeri, ki se pojavljajo v drugem in tretjem odlomku, tj. ko se ne izpolnjuje celo d. o., se imenujejo tonska polja . (V ‹GL›, 53–54, je podana drugačna možnost analize izpolnjevanja tega d. p.)

2) V primerih iz t. 2 se d. p. doseže zato, da bi posamezne vrednosti za višino tona prešle iz svoje strukturne prepoznavnosti v teksturno neprepoznavnost, tj. v zvočni rezultat, ki je rezultanta odnosov med vrednostmi, ki jih samostojno ne moremo več slišati.

3) V primeru iz t. 3 je d. p. posledica svobodnejšega odnosa med toni dvanajsttonske vrste v horizontalni in vertikani smeri, tj. neupoštevanja številčne logike v odnosu med toni v vrsti, prav tako tudi posledica deklarirane enakovrednosti horizontalnega in vertikalnega odnosa med elementi vrste (gl. vertikalizacija).

V teh primerih je pomen pojma povsem eksakten in je njegova raba upravičena. To sicer ne pomeni, da se v strokovni literaturi ne uporablja z metaforičnim premislekom, npr. v ‹H›, 273: »vsak ‘kamenček iz mozaika’ tvori eno dvanajsttonsko polje, ki se stalno gradi. Vendar dvanajsttonsko polje ne pomeni, da slišimo vseh dvanajst tonov vedno naenkrat. Dvanajsttonske tvorbe nikoli ne delujejo kot akordi, ampak prej kot večnitno tkanje iz skupka točk, iz katerega po malem, previdno, brez pravil, izhajajo posamezne vrste, zanke v barvah.« (Komentar se nanaša na prvi stavek – Hésitant – II. simfonije Lutosławskega iz 1966/1967.) Tu je d. p. vsekakor mišljeno metaforično, zato ga ne moremo imeti za tehnični pojem oz. strokovno besedo, saj bi potem k temu prištevali tudi »večnitno tkanje«, »verige«, »vozle v barvi« ipd.

GL: atonaliteta, dvanajsttonska tehnika (skladanja) = (dodekafonija), dvanajsttonska vrsta, serija, skupina, skupinska skladba, vrsta, polje, serija, serialna tehnika (skladanja), skupek tonov, statistična glasba, struktura, tekstura, točka, vertikalizacija, večdimenzionalni glasbeni prostor.

PRIM: tonsko polje, časovno polje.