ELEKTRIČNA KITARA

ANG: electric guitar; NEM: Elektrogitarre, E-Gitarre; FR: guitare électrique; IT: chitarra elettrica.

ET: Grš. lektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); španska kitara, iz arab. quitara, iz grš. kithára = kitara, velika lira (‹KLU›, 268).

D: »(Naziv za) vsako kitaro, katere zvok se ne prenaša z resonance glasbila, tako kot pri akustični kitari, temveč se reproducira z zvočnikom, ki je z glasbilom povezan prek elektromagnetov in ojačevalca, prek katerega se zvok električno ojača …« (‹RUF›, 120)

KR: Četudi se D zdi logična in kompetentna, je v njej sporno navajanje »električnega«. V ‹GRI›, I, 651, v ‹GR6›, VI, 104, in v ‹RAN›, 280, se natačno omenja, da je e. k. »elektronsko amplificirana kitara«. Po razliki med »električnim« in »elektronskim«, ki se omenja v ‹EH›, 74 (gl. KM električnih glasbenih instrumentov, elektroakustičnih glasbenih instrumentov in elektronskih glasbenih instrumentov), bi »električna amplifikacija« morala biti »elektronska amplifikacija«, vendar je pojem e. k. točen. V D bi bilo torej treba električno ojačanje zvoka v ojačevalniku zamenjati z elektronskim ojačevanjem, vendar je e. k. »električna« samo v tem delu prenosa zvoka, od zvočnika do ojačevalnika. Govorimo o nenavadni kombinaciji »električnega« in »elektronskega«. Razlika med »električnim klavirjem« in »elektronskim klavirjem«, na katero opozarja KM električnega klavirja, je jasna in dopustna. In vendarle ne bo narobe uvrstiti e. k. tudi med elektronske glasbene instrumente (gl. konec KR električnih glasbenih instrumetov, elektroakustičnih glasbenih instrumentov in elektronskih glasbenih instrumetnov), čeprav se v ‹MELZ›, I, 516, uvršča med elektroakustične instrumente (gl. KR elektroakustičnih glasbenih instrumentov), in v ‹BASS›, I, 546, v »polelektrične« (= »semielettrico«), kar je povsem nerazumljiva klasifikacijska oznaka.

GL: elektronski glasbeni instrumenti

(BR), 44–45; ‹HI›, 141–142; ‹L›, 240; (LARE), 696; ‹M›, 45; (P), 75

Dodaj odgovor