ANG: electric musical instruments; NEM: elektrische Musikinstrumente, elektrische Musizierinstrumente.
ET: Grš. ḗlektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174);
lat. instrumentum = naprava, pripomoček, iz instruere = graditi, prirediti (predl. in = v, na in struere = zlagati, uravnati, prilagoditi – (‹DE›, 533; ‹KLU›, 329, 334).
D: 1) »(Naziv za) ♦elektroakustične glasbene instrumente♦ … z mehanično proizvodnjo nihajev, elektroakustično pretvorbo valov v električne nihaje …, ki se … (obdelujejo) z dodatnimi električnimi spoji (♦filter♦, zvočnica) in se skozi ojačevalnik reproducirajo prek zvočnika. Sem sodijo izključno strunski instrumenti z odmevniki, kot so ♦elektrokord♦ …, električni bas in ♦električna kitara♦.« (‹HI›, 141)
2) »(Naziv za) skupino mehanskih instrumentov, ki z električnim pogonom reproducirajo vnaprej fiksirane ♦tone♦, to so tisti, pri katerih elektrificirani mehanizem zamenjuje reproduktivnega glasbenika. Pogosto se z izrazom električni instrumenti napačno imenujejo ♦elektroakustični instrumenti♦ (elektrofoni).« (‹MELZ›, I, 517)
3) »Električni instrumenti rabijo za posredno proizvajanje ♦zvoka♦1 z elektroakustičnim pretvornikom (najpogosteje zvočnikom) kot organom za proizvodnjo ♦zvoka♦.1 Nihaj, ki se pretvarja v ♦zvok♦1, je vedno v električni obliki. Ta prihaja iz nekega električnega ♦generatorja♦ nihajev, ki po manjši ali večji stopnji uporabe električnih ♦modulov♦ določajo instrument kot ♦elektroakustični♦, elektro-mehanični ali čisto ♦elektronski♦.« (MEYEREPPLER 1954: 5–6)
KM: V ‹EH›, 74, se omenja, da se pridevnika »električni«/»elektronski« v praksi eksaktno ne razlikujeta, in se, glede na zmedo v D 3, čeprav prihaja iz ust vrhunske avtoritete, predlaga naslednja, zelo natančna in pomembna definicija: »kot elektronski se označujejo tisti elektrotehnični procesi, v katerih se uporabljajo elektronske cevi, ionske cevi ali …tranzistorji. Govorimo npr. o ‘električni amplifikaciji’, čeprav bi bilo prav na tem mestu ustrezneje uporabiti pojem ‘elektronska amplifikacija’. Naziv ‘♦električna kitara♦ (kot tudi ‘električni bas’ – op. N. G.: gl. D 1 ♦električnih glasbenih instrumentov♦) je vendarle točen.« Gl. KR ♦električne kitare♦.
KR: V D 1 so e. g. i. sopomenski z ♦elektroakustičnimi glasbenimi instrumenti♦, kar je napačno (gl. spodaj KR D 2).Umeščanje ♦elektrokorda♦ med e. g. i. je prav tako problematično, predvsem v smislu D 2 ♦elektrokorda♦. »Električni bas« in »♦električna kitara♦« sta lahko e. g. i. samo v prvem delu proizvajanja ♦zvoka♦, to je od nihaja strune, ki ga prevzema zvočnica. Če se ti nihaji obdelujejo naprej (recimo s ♦filtri♦ ali ojačevalniki), potem po načinu proizvajanja končnega zvočnega rezultata ta glasbila spadajo k ♦elektronskim glasbenim instrumentom♦.
D 2 je načeloma sprejemljiva, saj razlikuje e. g. i. od ♦elektroakustičnih glasbenih instrumentov♦. Čeprav bi bilo natančneje reči, da e. g. i. z električnim pogonom reproducirajo vnaprej fiksirane ♦zvoke♦ (namesto ♦tonov♦) glede na razliko med ♦tonom♦ in ♦zvokom♦ v akustični glasbi. Poleg tega ne moremo govoriti, da je mehanizem na e. g. i. »elektrificiran«. Natančneje bi bilo: mehanizem na električni pogon. Nesprejemljivo je prav tako elektrofone imenovati ♦elektroakustični instrumenti♦, saj so elektrofoni, po Drägerjevi dopolnitvi Hornbostel-Sachsove klasifikacije glasbenih instrumentov na kordofone, aerofone, membranofone in idiofone, vsi tisti instrumenti, na katerih se ♦zvok♦ proizvaja elektronsko v najširšem pomenu besede (gl. ‹RUF›; 122, ‹EH›, 78, ‹M›, 61). Zato se v ‹RAN›, 283, izenačujejo z ♦elektronskimi glasbenimi instrumenti♦.
V D 3 se skrajno nejasno postavljajo meje med e. g. i. in ♦elektroakustičnimi♦ oz. ♦elektronskimi glasbenimi instrumenti♦ (gl. D 2 in KR ♦elektroakustičnih glasbenih instrumentov♦ in D 6 in KR ♦elektronskih glasbenih instrumentov♦).
Nekateri avtorji delijo elektrofone na električne in ♦elektronske♦ ali elektromehanične instrumente (‹EN›, 65) oziroma na električne in elektromehanske ali ♦elektroakustične instrumente♦ (‹RUF›, 121). Toda, kot se omenja v ‹EN›, 158, sam naziv »elektrofoni« ni dovolj precizen, zato je težko opredeliti pomen elektromehanskih glasbenih instrumentov. (V D 3 se omenja tudi »elektronsko-mehanske instrumente«, kar nikakor ne pomaga pri razjasnjevanju situacije). Glede na to, da še ni ugotovljen splošni naziv, ki bi bil boljši od »elektrofona«, prav tako pa niso poenoteni pojmi za klasifikacijo elektrofona (‹EH›, 78), se na tem mestu predlaga, da se vsi instrumenti (razen e. g. i. v pomenu D 2) umestijo v ♦elektronske glasbene instrumente♦, tako kot je v navedeno v ‹EH›, 78–79, ‹FR›, 26, ‹GR›, 68, ‹GRI›, I, 654, ‹GR6›, VI, 106–107, ‹RAN›, 282–283, ‹R0S›, 86–87, in v ‹RUF›, 121–122.
PRIM: ♦elektroakustični glasbeni instrumenti♦, ♦elektronski glasbeni instrumenti♦.
‹MGG›, III, 1254–1263; ‹RUF›, 120 = vodilka k ♦elektronskim glasbenim instrumentom♦
1 V izvirniku je»Schall«. O razliki med NEM-pojmoma »Schall« in »Klang« gl. D 1–3 in KM ♦zvoka♦.