ANG: electric piano; NEM: Elektroklavier, elektrisches Klavier, Elektro-Piano, E-Piano; IT: pianoforte elettrico.
ET: Grš. ḗlektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); srednjeveško lat. clavis (množina: claves) = tipka, (-e), iz lat. clavis = ključ. Razvoj pomena iz srednjeveške lat. se pojasnjuje s funkcionalnim razumevanjem tipk na glasbilu: tipke (claves) so rabile za odpiranje in zapiranje dotoka zraka na ♦orglah♦. Kasneje se je pomen prenesel na vsa glasbila, na katerih se strune vzbudijo s tipkami (‹KLU›, 375).
D: »Skupni naziv za elektromehanične instrumente s tipkami … ♦Zvok♦ se praviloma proizvaja kot pri akustičnem klavirju, tj. s pritiskom na tipko kladivce udari v struno, katere nihaje prevzame magnetni odmevnik (pick-up) in jih ojača po električni poti. Nekateri električni klavirji namesto strun uporabljajo magnetne paličice ali ploščice (♦rhodes♦) ali pa struna zaniha s kovinskimi ploščami (♦clavinet♦ ).« (‹RUF›, 124–125)
KM: V KR ♦električnih glasbenih instrumentov♦ smo se zamejili od pojma »elektromehanski instrumenti«, h katerim se v D uvršča e. k. V ‹RAN›, 280, najdemo kot delno sopomenski z e. k. izraz elektronski klavir, pri katerem se, v nasprotju z e. k., ♦zvok♦ proizvaja po čisto elektronski poti. Vendar je v ‹GRI›, I, 654, e. k. »elektronsko amplificiran instrument s tipkami«, kar pomeni, da bi se ga upravičeno lahko uvrstilo med ♦elektronske glasbene instrumente♦. Verjetno je zato v ‹GR6›, VI, 106, e. k. povsem sopomenski z elektronskim klavirjem. Toda v ‹GRI›, I, 692, je elektronski klavir »naziv, ki se uprablja za neke tipe elektronskih klavirjev, ki so povsem elektronski, tj. instrumenti, v katerih je sistem za ustvarjanje ♦zvoka♦ sestavljen iz elektronskih ♦oscilatorjev♦«. (V ‹EH›, 74, kjer se opozarja na razliko med pridevnikoma »električni« in »elektronski«, pa tudi KM ♦električnih glasbenih instrumentov♦, ♦elektroakustičnih glasbenih instrumentov♦ in ♦elektronskih glasbenih instrumentov♦). V ‹RUF›, 125, se med elektronske klavirje uvršča digitalni klavir, pri katerem se »navaden ♦zvok♦ klavirja posnema povsem elektronsko. Originalni ♦zvok♦ klavirja (npr. slavnih proizvajalcev, kot sta Bechstein ali Steinway) se snema z mikrofonom, nato se ga digitalno shrani v instrument ter se s pritiskom na tipko ponovno pretvori v analogni ♦zvok♦. Naprednejši modeli razpolagajo še z vrsto dodatnih zvočnih registrov, kot so spinet, čembalo, ♦honky-tonk♦.« Čeprav je v tem primeru dokaj nemogoče razlikovati e. k. od elektronskega klavirja, glede na problematično razlikovanje med ♦električnimi glasbenimi instrumenti♦, ♦elektroakustičnimi glasbenimi instrumenti♦ in ♦elektronskimi glasbenimi instrumenti♦ (gl. KR ♦električnih glasbenih instrumentov♦, ♦elektroakustičnih glasbenih instrumentov♦ in ♦elektronskih glasbenih instrumentov♦), se predlaga tudi, da se e. k. pusti v skupini ♦elektronskih glasbenih instrumentov♦, saj vse navedene potencialne razlike med e. k. in elektronskim klavirjem ostajajo večno diskutabilne.
KR: V ‹P›, 75, se – kot ANG-, NEM-, FR-sopomenke z e. k. – navajajo »Néo-Bechstein piano«, »Néo Bechstein Flügel« in »Néo-Bechstein piano«. To je napačno, saj ti pojmi označujejo samo eno od podvrst e. k. (gl. ‹RUF›, 337).
GL: ♦clavinet♦, ♦elektrokord♦, ♦elektronski glasbeni instrumenti♦, ♦rhodes♦.
‹BKR›, V, 31; (GRJ), I, 329; ‹HI›, 142