ANG: electrochord; NEM: Elektrochord; IT: elektrochord.
ET: Grš. ḗlektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); khordḗ = struna (‹DE›, 169).
D: 1) »(Naziv za) ♦električni klavir♦, ki ima obliko navadnega koncertnega klavirja. V začetku tridesetih let ga je izdelal O. Vierling v Berlinu, od leta 1936 ga je proizvajalo podjetje August Forster. ♦Zvok♦ proizvajajo elektrostatične zvočnice, ki jih lahko upravljamo posamezno.« (‹RUF›, 120)
2) »(Naziv za) instrument, ki ga je iznašel P. Eötvös za izvedbe s Stockhausenovim ansamblom (1968–72): sestavljen je iz madžarskih kmečkih citer s petnajstimi strunami, katerih ♦zvok♦ se je lahko transformiral s ♦sintetizatorjem♦ VCS–3.« (‹GR›, 68)
KR: V ‹GR6›, VI, 106, se e. (v pomenu D 1) uvršča v »elektrofonske klavirje« (= »electrophonic piano«), medtem ko se v ‹GRI›, I, 695–696, ta pojem ne uporablja kot klasifikacijski, temveč kot naziv za vrsto klavirja, ki jo je razvil R. Eisenmann v Berlinu med letoma 1885 in 1913. Toda v ‹GRI›, I, 695, se e. vendarle uvršča med ♦električne klavirje♦. Podobno se v ‹GR6›, VIII, 78, ♦Hammondove orgle♦ s tehničnega vidika ne uvrščajo med ♦orgle♦, temveč med »elektronske instrumente s tipkami« (= »electronic keyboard instrument«). Takšno obmetavanje z izmišljenimi pojmi ni primerno za avtoritativnost vira, iz katerega prihaja.
GL: ♦električni klavir♦, ♦elektronski glasbeni instrumenti♦.
‹BASS›, II, 120 (= v pomenu D 1); ‹BKR›, II, 15 (= v pomenu D 1); ‹HI›, 141 (= v pomenu D 1); ‹RL›, 255 (= v pomenu D 1)