ANG: neo-romanticism; NEM: Neuromantik, Neoromantismus; FR: néo-romantisme; IT: neoromanticismo.
ET: Predpona neo- iz grš. neos = nov, prevaja se kot novo-; FR romantisme iz lat. Romanus = rimski, iz Roma = Rim; FR roman, iz staroFR romanz = dobesedno: knjiga, napisana v FR; v prenesenem pomenu pridevnik = poln domišljije, razpoloženja (‹KLU›, 604–605).
D: 1) »(Naziv za) smer … v okviru glasbenega romantizma, ki – v nasprotju z zgodnjimi romantiki … – zastopa mnenje, da je glasbo treba postaviti v službo poetske ideje, teži k obnavljanju romantičnih prvin in k sintezi različnih umetnosti … Neoromantiki se … nagibajo k orkestrski programski glasbi, katere začetnik je H. Berlioz … Pri neoromantikih se orkestrska programska glasba prvotno uresničuje v enostavčni simfonični pesnitvi (F. Liszt … B. Smetana, R. Strauss idr.) … Z željo po čim bolj jasni izpovedi poetske vsebine simfoničnega dela se orkestru pogosto pridružuje človeški glas, s čimer se simfonija približuje kantati (Lisztovi simfoniji Faust in Dante, več simfonij G. Mahlerja idr.) … Ideje in sredstva neoromantike je sprejela vrsta ustvarjalcev v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja, od katerih so mnogi z življenjem in delom zašli v 20. stoletje (G. Mahler, R. Strauss, H. Pfitzner, mladi A. Schönberg).« (‹MELZ›, II, 671)
2) »Neoromantika predstavlja sekundarno fazo modernega slogovnega preobrata in prezira programsko glasbo kot verodostojni medij. Frustracije 1. svetovne vojne so zaostrile razočaranje med pesniki, umetniki in glasbeniki, povsem negativna intelektualna gibanja, kot je dadaizem, so skoraj izčrpala moč šoka in nastopila v ublaženem tipu romantične glasbe v obliki neoromantike. Koloristične elemente, tako izzivalno rabljene v Sibeliusovih simfonijah, v simfoničnih pesnitvah Richarda Straussa in v zgodnjih baletnih partiturah Stravinskega, so skladatelji neoromantike uporabljali s previdnostjo. Igralska onomatopeja in dobesedna reprodukcija naravnih ♦zvokov♦ sta zamenjali subjektivne izlive moderne slikovitosti. Brittnovi galebi v interludijih njegove opere Peter Grimes, ptičji spev v Messiaenovi Chronochromie in posnetek petja pravega slavčka v Respighievim Rimskih pinijah so moderni primeri neoromantike.« (‹SLON›, 1472)
3) »(Naziv za) umetniško smer v drugi četrtini 20. stoletja, ki je bila reakcija na objektivne, znanstvene in analitične sloge postimpresionizma, kubizma, fovizma in ♦neoklasicizma♦ … V glasbi se je to odražalo v ponovnem zanimanju za dramatično, poetično in programsko glasbo s poudarkom na melodiji bolj vokalne narave. Deli, ki sodita v neoromantiko, sta Koncert za orkester (1944) Bele Bartóka in Slikar Mathis (1938) Paula Hindemitha. Skladatelji, ki so pisali – oz. še vedno pišejo – v tej smeri, so Carl Orff, William Walton, Virgil Thomson, Howard Hanson in Samuel Barber.« (‹FR›, 58)
4) »Naziv , ki ga včasih uporabljamo za glasbo, ki so jo v tridesetih in štiridesetih letih pisali Prokofjev, Hindemith itd., predlagan za povratek k vrednostim 19. stoletja.« (‹GR›, 127)
5) »(Naziv za) glasbeno gibanje v 20. stoletju, ko so se skladatelji kot npr. Schönberg vrnili k idealom romantične glasbe in s tem reagirali proti ♦neoklasicizmu♦.« (‹IM›, 263)
KM: Pripona -izem navadno pomeni naziv za slog, obdobje in podobno […] Ker je opredelitev sloga problematična, se svetuje raba pojma neoromantika kot generičnega naziva za slogovno različne usmeritve v ♦glasbi 20. stoletja♦
KR: D so povsem neizenačene:
a) D 1 pomen (pojma) pravzaprav omejuje na drugo polovico 19. stoletja (»Novonemška šola« npr.), brez upoštevanja pojavov v ♦glasbi 20. stoletja♦, ki se navajajo v drugih D (sicer je pojem podobno obravnavan tudi v ‹BASS›, IV, 144, kot tudi v ‹RIC›, Ill, 266, temeljito pa je v terminološkem smislu obdelan v DAHLAHUS 1973). (N. je kot periodizacijski pojem v glasbi 19. stoletja skrajno problematičen, ampak tu ni mesto za razpravo o tem problemu.)
b) D 2 je neprecizna, ker meri na pomen, ki se bolj nanaša na duhovno klimo kot kakšno jasno slogovno smer. Zato bi se – v tem pomenu – lahko pomikal po celotni zgodovini glasbe.
c) D 3 in 4 poskušata določiti pomen pojma v odnosu do kakšnega gibanja oziroma sloga, vendar so primeri preveč raznovrstni in časovno razpršeni, tako da je pomen zopet deloma speljan na duhovno klimo, kot je predlagano v D 2.
d) D 5 je popolnoma nesmiselna: le v kateri svoji skladbi je Schönberg reagiral na ♦neoklasicizem♦ tako, da se je vrnil k idealom romantične glasbe?
Če pojem uporabljamo z ozirom na ♦glasbo 20. stoletja♦, se moramo zavedati, da je z njim nemogoče označiti jasen slog ali obdobje. V smislu določitve duhovne opredelitve (D 2) ima n. dokaj nevtralen pomen. Ni moč opaziti kakšne velike koristi od obstoja tega pojma v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦.
GL: ♦glasba 20. stoletja♦.
PRIM: ♦nova romantika♦.
‹P›, 202–203