NEM: Emanzipation der Dissonanz; FR: émancipation de la dissonance; IT: emancipazione della dissonanza.
ET: Lat. emancipatio = osvoboditi, iz emancipare = osvoboditi, osamosvojiti, iz predl. e = iz, manus = roka in capere = ujeti (‹KLU›, 176); dissonantia = neusklajenost, iz dissonare = slabo zveneti, ne ujemati se se, iz predpone dis-, ki zanika osnovo, in sonare = zveneti
(‹KLU›, 146, 147).
D: Naziv za osvobajanje disonance od obveznega razvezovanja v konsonanco.
KM: V SCHÖNBERG 19667: 16–17 Schönberg enakovrednost med konsonanco in disonanco pojasnjuje z dejstvom, da so tako ene kot druge med ♦parcialnimi toni♦, disonance med višjimi, konsonance med nižjimi: »Te so (tj. konsonance in disonance, op. N. G.) … si nasprotne toliko, kolikor sta si nasprotni dve in deset … Odvisno je samo … od analitične sposobnosti ušesa, ali lahko (uho) sprejme visoke ♦parciale♦, zato naziv … blagozvočje razširi v tolikšni meri, da je v njem prostora za vse naravno dane pojave.« Na podoben način tudi Cowell dokazuje tvorbo ♦klastra♦ iz sekund, ki so – kot disonance – tudi v višjih ♦parcialih♦ (gl. D 1 in KR – t. a ♦klastra♦).
»Naravno dani pojavi« so ♦parcialni toni♦.
KR: V DAHLHAUS 1976b: 149–150 Dahlhaus opozarja, da je Schönbergova argumentacija napačna, saj ♦struktura♦ ♦parcialnih tonov♦ ne more biti merilo za določanje konsonantnosti in/ali disonantnosti intervala, temveč edino za določanje ♦zvokov(n)e barve♦ (gl. ♦formant♦).
Schönbergova argumentacija je nepopolna predvsem zaradi njegovega površnega (avtodidaktičnega) poznavanja akustike. Je pa pojem pomemben v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦ kot izraz prizadevanj po ukinitvi tonalitetnega, funkcijsko-harmonskega razmerja med konsonanco in disonanco oz. da se disonanca osvobodi od obveze po razreševanju v konsonanco.
GL: ♦atonaliteta♦, ♦glasbena proza♦, ♦linearni kontrapunkt♦, ♦pantonaliteta♦, ♦svobodna atonaliteta♦.
‹BASS›, I, 662; ‹CAN›, 155; ‹G›, 28, 49; ‹GL›, 50–51