ET: Grš. phōnḗ = glas, ♦zvok♦ (‹KLU›, 544); plastiké (tékhnē) = veščina oblikovanja, iz plastikós = podrejen oblikovanju, plastičen, iz plássein = oblikovati (‹KLU›, 550).
D: »Naziv za eksperimentalno razstavljanje, katerega cilj je strukturiranje prostora, torej ‘teatra v premikanju, na bazi mirovanja, na bazi stalnosti, mirovanja v premikanju, premikanja v mirovanju’. Iznašel ga je Branimir Sakač in ga leta 1967 prikazal na Zagrebškem glasbenem bienalu s sodelovci Vladom Habunekom, Milano Broš in Jovanom Baldanijem. Fonoplastika ni ‘ne glasba, ne slikarstvo, ne skupltura, tudi ni le scenska akcija sama po sebi, temveč zvočno-prostorska transparentnost. Skratka ni ne glasba, ne projekcija, ne gesta, temveč prostor in čas v medsebojnem fluktuirajočem razmerju.’ Prek elementov izgovorjene besede in gibanja je fonoplastika sintetizirala medij žive scene in tako zaobjela vse elemente ‘predstavljanja’.« (‹MELZ›, I, 593–594)
GL: ♦akcijska glasba♦, ♦glasbeno gledališče♦, ♦happening♦, ♦intermedia (art)♦ = ♦mixed media (art)♦ = ♦multimedia (art)♦, ♦mixed media (art)♦ = ♦intermedia (art)♦ = ♦multimedia (art)♦, ♦multimedia (art)♦ = ♦intermedia (art)♦ = ♦mixed media (art)♦, ♦prostorska glasba♦, ♦totalno gledališče♦, ♦vidna glasba♦.