FR: objet musical
ET: Lat. objectum = tisto, kar je postavljeno v ospredje, predmet, od obicere = postaviti pred, od predloga ob = pred in glagola iacere = vreči (‹KLU›, 511, 5112).
D: 1) »Kako se prehaja iz zvokovnega v glasbeno? Zvokovno je tisto, kar percipiram; glasbeno je tisto, kar je že ovrednotena presoja. Objekt je zvokoven že preden je glasben: predstavlja odlomek percepcije. Če pa naredim izbor med objekti, če nekatere izoliram, se morda približujem glasbenem. Glasbeni objekt je osvajanje glasbenega v njegovih izvirih, v funkciji objektov, ki si zaslužijo tako kvalifikacijo, tj. skoraj na nični stopnji glasbenosti. Ta funkcija je, seveda, dvopomenska: enkrat se ♦zvokovni objekt♦ opredeljuje kot glasbeni objekt, drugič pa ne. Kulturni kontekst in namen poslušajočega subjekta sta tisto, kar omogoča označevanje takega objekta za glasbenega.« (SCHAEFFER 1968: 283).
2) »♦Zvokovni objekt♦ je treba razlikovati od zvokovnega predmeta ter od naprave, ki ga proizvaja, ravno tako kot mora glasbeni objekt izhajati iz znaka zapisa, ki ga hrani. Oba objekta sta predmet percepcije – natančneje: predmet poslušanja, oz. ‘reduciranega’ poslušanja, oz. ločenega od vzroka ♦zvoka♦ (♦zvoka♦ kot indeksa) ali od ♦zvoka♦ kot smisla (♦zvoka♦ kot znaka).« (SCHAEFER 1967: 36).
KM: Za razliko od ♦zvokovnega objekta♦, ki se uporablja tudi v širšem pomenu, kot je tisti v mejah terminologije ♦konkretne glasbe♦, je pomen glasbenega objekta omejen izključno na to terminologijo, in sicer kot nekakšno nasprotje ♦zvokovnemu objektu♦, čeprav je – kakor je razvidno iz D – težko potegniti mejo med obema pojmoma.
GL: ♦akuzmatika, akuzmatična glasba♦, ♦konkretna glasba♦ = (♦musique concrète♦).
PRIM: ♦zvokovni objekt♦ = (objet sonore) = (zvočni objekt).
‹BOSS›, 109; SCHAEFFER 1952: 142–156; SCHAEFFER 1966: 159–472