AN: harmony; NEM: Harmonie, Harmonik; FR: harmonie; IT: harmonia.
ET: Grš. harmonía = združevanje, zlaganje, skladanje, od harmózein = spojiti, združiti. (‹KLU›, 294)
D: »(Naziv za) usklajenost različnega ali nasprotnega. V glasbenem smislu gre za organiziranost ♦tonov♦, oz. ♦zvokov♦, v novejšem času tudi ♦akordov♦ in akordičnih celot. Izraza ‘harmonika’ in ‘nauk o harmoniji’ sta v začetku pomenila isto, kasneje pa sta se ločila. Pojem ‘nauk o harmoniji’ označuje teorijo ali poučevanje ter je omejen na ♦akorde♦ in povezovanje ♦akordov♦ v dur-molovi tonalitetni glasbi. Nasprotno temu se izraz ‘harmonika’ danes uporablja kot predmet teorije, kot (naziv za) zaloge ♦akordov♦ ali ♦zvokov♦ ter njihovo uporabo; o ‘harmoniki’ se ne govori samo pri dur-molovi tonalitetni glasbi temveč tudi pri ♦atonalitetni glasbi♦ ter pri modalnem (oz. modusnem – op. N. G.; gl. KR ♦modusa♦) večglasju srednjega veka in zgodnjega novega veka.« (‹HU›, 362–363)
KR: Pojem je (kot nekaj pojmov) uvrščen v Pojmovnik zato, ker na NEM govornem območju obstaja možnost razlikovanja pomena, ki bi v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦ lahko bila koristna, če bi se objektivno ‘harmonija’ v ožjem smislu (funkcijska, oz. dur-molova tonalitetna harmonija) ločevala od ‘harmonike’ (ki ne bi bila dur-molova tonalitetna). Čeprav na NEM govornem območju obstajajo dokazi za tovrstno razlilkovanje pomena (gl. NÜLL 1931; Ligeti v LIGETI 1960a: 49, op. 1, pojem uporablja »v njegovem splošnem pomenu, torej tako, da označuje tako simultane kot tudi sukcesivne celote raličnih ♦višin tona♦, tako v tonalitetnem kot tudi v netonalitetnem slogu«), sama D (ki prihaja izpod peresa C: Dahlhausa) jasno opozarja na to, da pomen obeh pojmov vendarle ni povsem ločen. Pojmi, kot sta ♦agregat♦ (kot substitut za ♦akord♦; gl. D 1 ♦agregata♦) in ♦vertikalna zvočnost♦ očitno dokazujeta, da bi tako razlikovanje pomena bilo koristno vpeljati. (gl. tudi KM ♦osnovnega tona♦).
»Harmonika« bi se, podobno kot tudi »akordika« (gl. KR ♦akorda♦) in ♦ritmika♦ (gl. D 2, t.1, D 3 in D 4, t. 2 ♦ritmike♦), lahko uporabljala tudi kot naziv za skupek določenih lastnosti vertikalnega sloga. Čeprav se tak ppomen pri nas ni izdiferenciral, to ne pomeni, da ne bi bilo pametno o njem premišljevati.
Treba je priznati, da pojem »harmonika« v slovenščini predstavlja določeno težavo pri morebitni uporabi v navedenem pomenu: a) ker isti pojem označuje tudi glasbilo; b) ker so pridevniške oblike identične s pridevniškimi oblikami ♦harmonike♦. Pridevniška oblika »harmonikalni« se povezuje s »harmonikalno teorijo kozmosa«, ki jo zastopa H. Kayser (gl. KAYSER 1976), ter tukaj ne more biti uporabljen.
Vseeno bi bilo treba premisliti o uporabi tega pojma v njegovem specifičnem pomenu, kakršnega ima v terminologiji ♦glesbe 20. stoletja♦ (čeprav se ga v Pojmovniku navaja samo takrat, ko to zahteva NEM izvirnik), ker v ostalih jezikih ta par pojmov ne obstaja.
GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦, ♦kvartna harmonija)♦, ♦linearni kontrapunkt♦, ♦poliharmonija/poliharmonika♦, ♦tonaliteta♦, ♦vertikalna zvočnost♦, ♦zvočnost♦ (D 2).
‹BKR›, II, 173; ‹L›, 252; ‹P›, 100