KOMBINATORIČNOST

ANG: combinatoriality.

ET: Lat. combinatio = povezovanje, zveza, od combinare = združiti, spojiti po dva, od predl. cum = skupaj, z, in bini = po dva (‹KLU›, 391, 395); predpona -ost označuje lastnost, stanje ipd. (‹BAB›, 290–292).

D: »Naziv, ki ga je uvedel skladatelj in teoretik M. Babbitt, za poimenovanje načela konstrukcije dvanajsttonske vrste (ali serije), ki jo je prvi uporabil A: Schönberg. V kombinatorični vrsti, seriji se prvih šest not (heksakord) osnovne oblike vrste, serije lahko kombinira s prvimi šestimi notami ene ali večih njenih transponiranih transformacij (transpozicija), ne da bi prišlo do podvajanja vrednosti višine tona. Isti odnos se uporablja tudi za drugih šest not vsake od dveh oblik vrste. V obeh primerih bo dvanajst not, ki jih tvorita heksakorda v paru, različnih vrednosti višine tona. Ta lastnost je posebej pomembna pri vertikalnem povezovanju vrst (ali serij), ker ne dovoljuje ponavljanja višin tonov v veliki bližini. Obstajajo tri možnosti kombinatoričnosti: 1. med osnovno obliko vrste, serije in nekega njenega obrata (drugi hekstakord bo obrat prvega). 2. med osnovno obliko in rakovim postopom (vsaki heksakord bo sam svoj lastni obrat). 3. med dvema transpozicijama (drugi heksakord bo transpozicija prvega) … Ta primer je iz Četrtega godalnega kvarteta (1936) A. Schönberga:«

O = osnovna oblika vrste serije

Ob = transpozicija obrata vrste serije (za čisto kvarto)

(‹FR›, 17).

GL: kombinatorična vrsta, serija, vrsta, osni ton, sekundarna vrsta, serija, serija, simetrična vrsta, serija, vsekombinatorična vrsta, serija, transpozicija (vrste, serije).

‹GR›, 52; ‹JON›, 50–54; ‹SLON›, 1434–1435; ‹V›, 145 = vodilka k »12-tone techniques (=dvanajsttonske tehnike« – v množini!)

Dodaj odgovor