NEM: Mikropolyphonie; FR: micropolyphonie.
ET: Predpona mikro- od grš. mikrós = majhen, droben; predpona poli- od polý = mnogo; phōnḗ = glas, ♦zvok♦ (‹KLU›, 544).
D: »(Naziv za) poseben aspekt polifonije, ki se pojavlja v ♦sodobni glasbi♦. Če je bistvo klasične polifonije v sočasnem gibanju več melodično in ritmično1 samostojnih glasov, ki se posebej zaznavajo v svojih indivualnih potekih in ki jim z ušesom lahko sledimo, potem mikropolifonija kaže drugačne značilnosti in služi kot sredstvo za ustvarjanje specifične ♦zvokov(n)e barve♦2. Mikropolifonija zahteva veliko število črt, postavljenih gosto eno nad drugo; zaznamujejo jih majhni intervali, med seboj pa se razlikujejo le v drobnih melodičnih in ritmičnih detajlih1, tako da jih ne opažamo posamezno, temveč se zlivajo v ♦zvok♦ celote, čeprav sočasno vsaka nanj do neke mere vpliva. Mikropolifono … tkivo se zdi statično, komajda premaknjen zvočni ♦blok♦, znotraj katerega se neprestano dogajajo medsebojna trenja številnih melodičnih linij, ta pa se kažejo v neprestanem osciliranju in nihanju ♦zvoka♦, ki se na ta način sublimira v ♦(zvočno) barvo♦2. Ko so linije mikropolifonega tkiva postavljene ena nad drugi v intervalih sekunde, kakor je najpogosteje, potem tako tkivo postane sorodno ♦klastru♦. Za tvorca mikropolifonije imamo … Györgyja Ligetija, njegova skladba Atmosphères za veliki orkester (1961) pa je prototip mikropolifonega glasbenega izražanja; notni primer … kaže samo del karakteristične ♦strukture♦3 omenjenega dela, ki na tem mestu v celoti obsega 56 glasov.« (‹MELZ›, II; 579–580)
KM: V LIGETI 1971: 516 Ligeti takole opisuje mikropolifonijo: »(tako je v Apparitions iz 1958/59) nastala ‘neslišna’ polifonija, tj. mikropolifonija, v kateri so posamezni momenti neslišni, čeprav vsak posamezni moment določa značaj celotne polifone mreže. Z drugimi besedami: posamezni parti in glasbena konfiguracija v poteku teh partov ostajajo neopazni, je pa vsak part in vsaka konfiguracija transparentna glede na splošno ♦strukturo♦, ker sprememba neke malenkosti – vsaj malo – spreminja vsesplošni rezultat. V … Atmosphères (1961) sem naprej razvil metodo mikropolifonije. Mreža je postala bolj prefinjena, eliminirani so ostanki ritmičnih oblik, mikropolifonija je bila uporabljena za realiziranje postopne transformacije ♦zvokov(n)e barve♦ in tkiva.«
KR: D in citat v KM popolno določata pomen pojma. Namesto o ♦strukturi♦ je bolje govoriti o ♦teksturi♦, ker se tako poudarja neopaznost konstitutivnih prvin (npr. ♦višina tona♦ in ritmični obrazci), ki v svojih mikropolofonih odnosih prehajajo v novo (zvokovno) kvaliteto. Zato se mikropolifonijska ♦tekstura♦ mora opisovati tudi po merilu ♦gostote♦, podobno kot ♦statistična glasba♦. V tem smislu je posebno zanimiv Ligetijev komentar tipologije ♦serialne glasbe♦ (♦točka♦ – ♦skupina♦ – ♦polje♦; gl. ‹G›, 83–95; ‹GL›, 67–69; ‹KS›, 145–161; ‹HU›, 868).
GL: ♦skupina, skupinska skladba♦, ♦gostota, sprememba gostote, stopnje gostote♦, ♦permeabilnost♦, ♦polje♦, ♦postserialna glasba♦, ♦skladanje klastrov♦ = (♦Clusterkomposition♦), ♦skladba iz klastrov♦ = (♦Clusterkomposition), ♦skupek tonov♦, ♦statistična glasba♦, ♦struktura♦, ♦tekstura♦, ♦tonsko polje♦.
‹BOSS›, 90; ‹CP1›, 240 = NEM oblika pojma; ‹CP2›, = NEM oblika pojma; ‹EH›, 204; ‹G›, 53; ‹M›, 551
1 Bolje bi bilo »ritemski«, gl. KR ♦ritma♦.
2 Bolje bi bilo »zvokov(n)e barve«, gl. KR »♦zvokov(n)e barve♦«.
3 Bolje bi bilo ♦tekstura♦ namesto ♦struktura♦. Gl. KM mikropolifonije in D 6 ♦teksture♦.