MOMENT, MOMENTNA OBLIKA

ANG: moment, moment form; NEM: Moment, Momentform; FR: moment, forme momentanée.

ET: Lat. momentum = (dobesedno) sila gibanja, čas, trenutek, od movere = gibati se (‹KLU›, 485).

D: 1) »Pojem ‘moment’, ki sem ga tako pogosto omenjal, je treba pojasniti. Kaj se imenuje moment?, Ali je to najmanjša slišna časovna enota nekega akustičnega dogodka? To bi bila kvantitativna določitev, s katero tukaj ničesar ne morem početi. Ali so lahko momenti različno dolgi: krajši moment v primerjavi z daljšim … daljši v primerjavi s krajšim …? Če so, potem ali obstaja časovna meja trajanja momenta? Že prej sem govoril o zelo različnih trajanjih momentov, o delnih momentih1 in o skupinah-momentih2. Pojem bi torej razumel tako, da vsako enoto oblike, prepoznavno po posamezni in nespremenljivi lastnosti – lahko bi rekel tudi: vsako samostojno misel – v določeni skladbi lahko poimenujem moment; tako je pojem razume kvalitativno in glede na dani kontekst (povedal sem: v določeni skladbi), ter je trajanje momenta ena lastnost njegove karakteristike; momenti so torej po karakteristiki lahko dolgi ali kratki. Če se kak moment razčleni zaradi spremembe ene ali več karakterističnih lastnosti, te člene imenujem delni momenti1; če se spremeni toliko lastnosti, da se njegova karakteristika … izgubi, nastaja – postopoma ali nenadno – nov moment. Več momentov, ki drug drugemu sledijo in ki so po eni ali več lastnostih sorodni, ne da bi bila vprašljiva njihova posamezna karakteristika, imenujem skupina momentov.2 Gledano oblikovno je moment lahko tudi oblika (individualno), struktura (dividualno) ali mešanica obojega; gledano časovno, je moment lahko stanje (statično) ali proces (dinamično) ali pa kombinacija obojega … V zadnjiih letih se skladajo glasbene oblike, ki so daleč od sheme dramatične končne oblike; ki ne ciljajo niti na en sam višek, ne na več pripravljenih, ter s tem pričakovanih viškov …; ki so celo takoj intenzivne …; od katerih se v vsakem momentu lahko pričakuje minimum ali pa maksimum in pri katerih se ne dá z gotovostjo predvideti smer razvoja od sedanjega; ki so se že začele ter bi lahko tekle naprej v nedogled …; oblike, v katerih trenutek ni nujno delček kake časovne linije, v katerih moment ni nujno delček izmerjenega trajanja, temveč v katerih se koncentriranost na zdaj – na vsak zdaj – prav tako tvori vertikalne zareze, ki se prečno prepletajo s horizontalno predstavo o času, vse do brezčasovnega, ki ga imenujem večnost: večnost, ki se ne začenja na koncu časa, temveč je dostopna v vsakem momentu. Govorim o glasbenih oblikah, v katerih se je očitno skušalo pojem časa – natančneje povedano: pojem o trajanju – razdreti ter ga nadvladati … Nova instrumentalna glasba z variabilnimi in večpomenskimi oblikami neskončnega trajanja bi lahko na ustrezen način našla ustrezne pogoje za izvedbo. Izvajalci bi lahko v spremenjljivem številu – z variabilnimi ‘izmenami’ – sodelovali pri izvedbi nekega dela, ki traja neskončno in pa občasno … – odvisno od zanimanja občinstva … – (eno) delo nadomestili z drugim … Zdaj pa bom (v povezavi z nastankom momentne oblike) omenil ostale možnosti poslušanja: Tukaj se koncentracijo usmerja na moment; istočasno pravim: lahko tak moment tudi ne poslušamo, če več ne moremo ali ne želimo. To pomeni, da se ni treba bati, da se bo izgubila nit, če se ustavimo na kakšnem že minulem momentu, medtem ko glasba poteka naprej.« (STOCKHAUSEN 1963j: 200–201, 198–199, 206; STOCKHAUSEN 1963e: 226)

2) »(Naziv za) koncept oblike, ki ga je vpeljal Stockhausen kot poskus, da bi pomagal poslušalcu pri obvladovanji težav s polušanjem serialne glasbe. Sestavljen je iz proste uporabe vrste kontrastnih fraz, med katerimi vsaka predstavlja moment. Vsak moment je enak po statusu … Skladatelj ne začenja pri trdni točki v času, temveč se premika v vseh smereh znotraj cikličnih meja. Momenti se lahko razvrstijo v kakršnokoli zaporedje, če hočemo doseči odprto obliko, kot v Stockhausenovih Momente (1961).« (‹IM›, 249)

3) »Po K. Stockhausenu ‘Momentform’ dodaja tradicionalni glasbeni obliki … nov koncept liričnosti s koncentracijo na tukaj in sedaj.« (‹BOSS›, 93)

4) »Pojem, ki ga je vpeljal Stockhausen, predvideva, da mora biti poslušalec osredotočen na ‘moment’ ali sekcijo (D 1) z nekim definiranim značajem, ki lahko traja en moment ali pa čez minuto (kar je razšrjanje koncepta skupine) … Ta aspekt mobilne oblike … je omejen in pravzaprav tudi opuščen v verziji (Stockhausenovih Momente) iz leta 1972, čeprav je zamisel o glasbi, skladani iz momentov, Stockhausenu ostala pomembna.« (‹GR›, 123)

5) »(Naziv za) koncept strukture, ki ga je iznašel Karlheinz Stockhausen. Moment je segment glasbenega časa, v glavnem par sekund do nekaj minut …, ki ga od znotraj definiramo s kako konstanto (npr. z zmrznitvijo višine tona v določenih registrih) ali pa s kakim procesom (npr. s progresivnim odvzemanjem prvin kompleksnemu zvoku, dokler ne pride do tišine). Osnovna značilnost je ta, da je moment popoln sam po sebi. Tisto, kar se dogaja znotraj momentov skladbe (včasih tudi proporcionalna dolžina različnih momentov), je pogosto bolj pomembno od odnosov med momenti. V številnih delih v momentni obliki, kot so Stockhausenovi Momente (1962–64), sosledje momentov ni določeno in lahko variira pri vsaki izvedbi.« (‹V›, 494)

KR: V D 1 se s skrajno strnjenim izborom iz relevantnih Stockhausenovih besedil skuša določiti pomen tega pomembnega pojma iz njegove skladateljske teorije. Ostale D so izbrane zato, da pokažejo, kako se v specialistični strokovni literaturi razume in tolmači pomen pojma:

a) O momentni obliki kot »aspektu« mobilne oblike po D 4 gl. KR t. a mobilne oblike.

b) V D 5 sta moment in momentna oblika nadomeščena s strukturo kot sopomenko oblike (gl. KR t. c-II. strukture).

c) Različne letnice nastanka Stockhausenovih Momente – 1961 v D 2, 1972 v D 4 in 1962–64 v D 5 – izhajajo iz registriranja različnih verzij skladbe. Prva verzija je nastala leta 1961–62, zadnja do sedaj pa leta 1972. Moralo bi torej pisati 1961–72.

d) Konstatacija na koncu D 5, da je »sosledje momentov nedoločeno in lahko variira pri vsaki izvedbi«, je povsem odvečna: drugače sploh ne bi šlo za momentno obliko.

D 1 kaže, da moment in momentno obliko komajda lahko razumemo kot tehnična pojma in/ali strokovna izraza izven Stockhausenove skladateljske teorije. Prav tako je očitno, da Stockhausen, ne glede na izrazito inspirativnost in skoraj mistični prostop, uporablja tudi celoten arzenal novih pojmov, med katerimi se zdi morebiti relevanten»neskončna oblika«. Ta pojem pa je le nadaljevanje njegove približne razlage momentne oblike in ni uvrščen v ta Pojmovnik, sploh ker bi to lahko bil eden izmed substitutov za že itak problematično individualno obliko odprtega tipa, oz. odprto obliko (gl. KR individualne in odprte oblike).

Pojmi so ohranjeni v svoji mednarodni podobi (niso se prevajali kot, recimo, »trenutek«, »hip«, »ali hipna forma« ali »trenutna forma«), da bi na ta način ohranili njihov pomen, ki ga imajo kot tehnični pojmi in/ali strokovni izrazi. (V svojih tekstih tudi sam Stockhausen ne izenačuje po pomenu mednarodnega pojma »moment« z NEM pojmom »Augenblick, o čemer se je pri prevodu D 1 še kako pazilo: »Augenblick« je namreč vselej preveden kot »trenutek«!) Nenavadni pridevnik od »momenta« (»momentna forma«) se je ohranila, čeprav tudi utečeni pojem »trenutna oblika« v slovenščini pomensko ustreza izvirniku.

GL: aleatorika, improvizacija, nedeterminacija = (indeterminacija), work in progress = (delo v nastajanju).

PRIM: individualna oblika, mobilna oblika, odprta oblika, variabilna oblika, večpomenska oblika.

FROBENIUS 1978: poglavje III; ‹G›, 147; ‹GR6›, XII, 474; ‹M›, 555; ‹RAN›, 505

1 V izvirniku so navedeni »Teilmomente«.

2 V izvirniku so navedeni »Momentgruppen«.

Dodaj odgovor