ANG: new music, New music; NEM: neue Musik, Neue Musik; FR: musique nouvelle; IT: musica nuova, nuova musica.
D: 1) »Notranjega razvojnega cilja nove glasbe … se ne da dojeti nikakor drugače kot zavestno stremljenje k obnovi našega občutenja melodije …, ki ne teži le k drugim možnim kombinacijam ♦tonov♦ znotraj danih norm, temveč domneva temeljno psihično obnovo in razširitev našega občutenja glasbe.« (BEKKER 19205: 31–32)
2) »Kaj v vsakem primeru sodi v ‘Novo glasbo’? Schönberg – njega se vedno prvega omenja, kadar se govori o novi glasbi. Webern, Schönbergova šola … to je ta N o v a g l a s b a, ki prihaja z Dunaja in nadaljuje tradicijo ♦ekspresionizma♦, značilna pa je po tem, da se čvrsto drži spremembe gradiva.« (KŘENEK 1937: 6, 13)
3) »Po tem, ko je čas ‘Nove glasbe’ v bistvenem minil, se predstavlja nov, ki ni več ‘Nova glasba’, v normalni razvojni obliki postopnega nastajanja, razraščanja in širjenja. Ustaljeni postopki razmišljanja so pokazali, da se mora po 2. svetovni vojni v glasbi zgoditi nekaj podobnega kot po 1. svetovni vojni; ‘prelom’ se ni ponovil. Danes so se mladi … ločili od Schönberga in Stravinskega, ne bučno in s protestom, ne v skupinah in s programskimi razglasi, temveč neopazno, posamezno, postopoma preizprašujoče, da so končno zdaj storili nekaj kot gibanje, v katerem so privrženci našli nov odnos do glasbenega gradiva. Brez večjega medsebojnega dogovarjanja tudi tukaj vlada enotnost glede priznavanja Antona Weberna kot izhodiščnega in prelomnega za ta razvoj. Novo serialno skladanje ima pred seboj celotno organizacijo kot nekakšen glasbeni globus. Njena čista kristalizacija je ‘♦serija♦‘, doslej – po zmotnem prepričanju, da lahko ♦dvanajsttonska tehnika♦ vsebuje tradicionalne oblike – edini pravi formalni element, ki ga je naše stoletje prispevalo h glasbi.« (EIMERT 1955: 7)
4) »Nova glasba, z veliko začetnico, pomeni odlomek iz zgodovine, s tem pa se ne izogiba problematiki vseh nazivov za obdobja v glasbi. Vendarle, ustaljeni pojem Nova glasba s svojim samostalnikom ostaja povezan z umetnostjo, ki jo označuje. Drugi nazivi imajo tako za obdobja v glasbi manjšo možnost izbire, zato v sebi nosijo del svojega porekla kot znak svojega primanjkljaja: ‘romantika’ izhaja iz književnosti, ‘♦impresionizem♦‘ iz slikarstva, ‘barok’ iz arhitekture, ‘renesansa’ iz splošne zgodovine kulture, ‘Ars nova’ pa je sprva označevala vrsto notne pisave … Pojem Nova glasba je, nasprotno, osvobojen balasta, ki je tuj njegovemu predmetu, zato je tudi pomensko razmeroma skromen. Tako rekoč predstavlja spodnjo mejno vrednost v skrbnem imenovanju obdobij po stoletjih, ki je v muzikologiji vse bolj v rabi. Pravzaprav bi se namesto o Novi glasbi lahko enako govorilo o glasbi prve polovice 20. stoletja; to bi se najbrž ujemalo tudi z obema zgodovinsko mejnima letnicama: 1908 (prva atonalitetna dela Schönberga in Weberna) in 1950 (prva povsem ‘prokonstruirana’ glasba pri Messiaenu, konec klasicističnega obdobja pri Stravinskem, začetek ♦serialne glasbe♦). Toda pojem Nova glasba je vendar nekaj več od golega registriranja letnic, ker je v njem ohranjeno nekaj proklamiranih postulatov, tudi antiromantične drže povojne generacije. Ta kvalitativna razlika se … izraža v zapisu z veliko začetnico. Torej bi bil naziv ‘nova glasba’, z malo začetnico, zgodovinsko bolj spremenljiv, raztezljiv in nedoločen; nič dokončno ne preprečuje uporabe pojma za vsako novo glasbo, torej skladno z njegovim dobesednim pomenom. Obratno bi ‘nova glasba’ s svojo težo lahko poudarila tudi zgodovinski prelom leta 1908; razložena kot mejnik med obdobjem tonalitetne, ‘stare’ glasbe in novega razvoja, ki se začenja sedaj, katerega … dimenzij še ni moč spoznati. O tem se z današnjega stališča ne da polemizirati z nobenimi argumenti – razen s pomanjkljivo ostrino v pomenu pojmov … Glavnina avtorjev se strinja s tem, da se razvoj od leta 1950 z velikim naporom lahko spravi pod do tedaj rabljeni pojem Nova glasba … Oni zato reagirajo s presežniki, kot sta ‘najmlajša’ ali ‘najnovejša’ glasba … oziroma s precej borbenimi formulacijami, kot sta ‘napredna’ ali ‘♦avantgardna glasba♦‘. Te pa so zaradi svojega apologetskega poudarjanja in zaradi naglice glede razvrščanja v čas ravno tako neprimerne kakor tudi … ‘♦sodobna♦‘ ali ‘današnja glasba’. Pojem … ‘♦moderna glasba♦‘ … se ne izogiba vsem napakam, je pa premišljen, v vsakdanji uporabi tudi dovolj natančen.« (‹DIB›,334–335)
5) »Naziv, ki se pogosto uporablja za označevanje različnih radikalnih in eksperimentalnih tendenc v ♦glasbi 20. stoletja♦, ki se začnejo okoli leta 1910, predstavljajo pa jih skladatelji, kot sta Schönberg in Stravinski, v nasprotju z drugimi, ki so bolj naklonjeni tradicionalni smeri, od romantizma, ♦impresionizma♦, nacionalizma itd.« (‹APE›, 191)
6) »Splošen pojem, ki vključuje mnoge glasbene idiome in tehnike v 20. stoletju, kot so ♦atonaliteta♦1, ♦serializem♦, ♦modaliteta♦, ♦aleatorika♦ in ♦elektronska glasba♦. Pojem je prvič postal popularen okoli leta 1920, danes je nekoliko zastarel. Ponekod se uporablja kot sopomenka ♦avantgarde♦.« (‹FR›, 58)
7) »1. Uporablja se kot pojem, skoraj kot slogan, za označevanje glasbe, ki ni ravno nova, temveč ♦avantgardna♦. ‘Le marteau sans maître’ je bil nova glasba; Šostakovičeva X. simfonija ni. Opozarjanje na razliko je bilo brez kakršnegakoli pomena, danes je, po koncu tradicije ♦avantgarde♦, pojem odvečen. 2. Naziv za serijo Cowellovih izdanj partitur in plošč od leta 1927 do leta 1950, kjer so predstavljena dela Ivesa, Rugglesa, Antheila, Crawfordove, Seegerja, Rudhyarja itd.« (‹GR›, 127)
8) »(Naziv za) številne nove tehnike, ki se uporabljajo pri skladanju v zgodnjem 20. stoletju, kot sta ♦serializem♦ in ♦atonaliteta♦. Pojem izvira iz NEM-pojma neue Musik.« (‹IM›, 264)
9) »Pojem nova glasba je postal popularen okoli leta 1920; označeval je tip ♦moderne glasbe♦, ki je zaznamoval disonančni kontrapunkt, ♦atonaliteto♦ in kratkost izraza. Kasneje je nova glasba postala sopomenka ultramoderne glasbe.« (‹SLON›, 1472)
KM: D 1 je navedena (tudi) zato, ker se tudi v njenem viru pojem prvič pojavi v naslovu kakšne publikacije (vsaj na NEM-govornem območju – gl. BLUMRÖDER 1980: 3).
KR: D so izbrane po načelu maksimalne različnosti, čeprav bi jih bilo mogoče tudi pomensko združiti; kar v tem primeru ni potrebno. Treba jih je namreč komentirati z različnih vidikov, ki odkrivajo skoraj vse težave pri terminološki obdelavi tega pojma:
1) Pomembna razlika je v pomenu, glede na pravopis (nova ali Nova glasba). D 4 na to opozarja na polemičen način (ki je v bistvu argument avtorjevega preferiranja ♦moderne glasbe♦ – gl. KR ♦moderne glasbe♦, t. 4), vendar je veliko pomembnejše niansiranje v D 2, ki že sledi periodizacijski funkciji pomena z veliko začetnico (N. g. od približno leta 1910 sledi glasbeni moderni; gl. ♦moderna, glasbena♦). Nova glasba je torej oznaka za tisto glasbo 20. stoletja, ki se začenja s Schönbergovim rušenjem ♦tonalitete♦, tj. z ♦atonaliteto♦, zatem vodi – na pobudo poznega Webernovega opusa – do ♦serializma♦, te izkušnje so v rabi tudi v ♦elektronski glasbi♦, a na poseben način – kot svojevrstna reakcija na ♦serializem♦ – v ♦aleatoriki♦ in ♦nedeterminaciji♦ ter vseh drugih posledicah te reakcije (♦improvizacija♦, ♦prozna glasba♦ … ). O tem gl. podrobneje v ‹GL›, 31–44, posebno komentarje tabel na str. 114, 115, in str. 42 ter 43–44.
2) V D 6 lahko zmoti »atonalism« (namesto ♦atonaliteta♦). O takšnih in podobnih pojmih v tujih jezikih gl. KR ♦dodekafonije♦. Nerazumljivo je, zakaj avtor pri naštevanju omenja tudi ♦modaliteto♦. Najbrž je zanj tudi to pojem, ki zanika ♦tonaliteto♦!
3) T. 1 v D 7 je vrhunec nanatančnosti in popolnega nerazumevanja pojma, zato ne potrebuje posebne razlage.
4) D 8 je povsem zmedena: a) ♦atonaliteta♦ ni tehnika, ampak stanje gradiva; b) ♦serializem♦ seveda ne sodi v zgodnje 20. stoletje (čeprav je v ANG to včasih sopomenka ♦dvanajsttonske tehnike♦ – gl. KR ♦dodekafonije♦); c) trditev, da ANG-pojem »new music« izvira iz NEM-pojma »neue Musik«, je povsem samovoljna, čeprav se tudi v ‹BASS›, Ill, 369, iz IT-pojma »nuova musica«, iz povsem nepojasnjenega razloga, napoti na NEM-pojem »Neue Musik«.
5) Pojem »ultra-modern music« v D 9 je pogost v ‹SLON› (gl. npr. str. 1499 in D 2 ♦akuzmatike, akuzmatične glasbe♦), na splošno ni redek v ANG (gl. D ♦modernizma♦), vendar je nesmiselno vztrajati pri njem kot pri tehničnem pojmu in strokovni besedi, saj je že zadosti problematična njegova osnova ♦modernizem♦ (gl. npr. KR ♦postmodernizma♦).
6) Popolno mešanje N. g. z ♦avantgardno glasbo♦ (D 6 in 7; ‹M›, 519, 547; v ‹BASS›, Ill, 369, se iz IT-pojma »nuova musica« napoti na NEM-pojem »Neue Musik«, ki je, v ‹BASS›, Ill, 322, definiran kot sopomenka ♦avantgarde♦, v ‹CAN›, 374–375, pa se pomen enači z ♦avantgardo♦ s konca petdesetih let 20. stoletja) in ♦moderno glasbo♦ (D 9; ‹JON›, 186; ‹M›, 519, 547; ‹MELZ›, II, 698–700) je nepremišljeno in neprimerno pri natančnem pristopu k pomenu pojma (še posebej v ‹M›, 519, 547, kjer se vedno navaja zapis z veliko začetnico).
V terminološkem smislu je napačno raziskovati zgodovino pojma od srednjega veka (Ars nova) čez drugo polovico 16. stoletja v Italiji in naprej (kot se to npr. pojavlja v ‹IM›, 264, ‹MELZ›, II, 698–700, in v ‹SLON›, 1472; gl. tudi EGGEBRECHT 1961), predvsem zato, ker ima drugačno obliko, pa tudi povsem drugačen pomen od n. g. v 20. stoletju. Zato se, ne brez razloga, tudi v BLUMRÖDER 1980, kot zelo kompetentnem viru pomen omejuje samo na ♦glasbo 20. stoletja♦. Kot je že navedeno v t. 1 KR, ima N. g. (z veliko začetnico) tedaj povsem specifičen in jasen, natančen pomen.
PRIM: ♦avantgarda, avantgardna glasba♦, ♦eksperiment, eksperimentalna glasba♦, ♦glasba 20. stoletja♦, ♦moderna glasba♦, ♦sodobna glasba♦.
‹BKR›, III, 202–203; ‹BKR›, V, 78; ‹EIN›, 444–447; ‹MGG›, XVI, 1360–1401; ‹RL›, 628–629
1 V izvirniku je naveden »atonalism«.