ANG: polychord.
ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦akord♦.
D: 1) »(Naziv za) ♦vertikalno zvočnost♦, ki je sestavljena iz dveh ali več akordičnih ♦struktur♦, kot so trozvoki ali septakordi.«
(‹FR›, 67)
2) »V ♦glasbi 20. stoletja♦ (naziv za) ♦akord♦, ki je sestavljen iz dveh ali več enostavnih, večinoma običajnih tipov ♦akorda♦ , kot je npr. trozvok. (Primer je) … ♦akord♦ iz Petruške, sestavljen iz trozvoka C-dura in Fis-dura.« (‹RAN›, 645)
3) »V zaporedju (♦parcialov♦) je ♦temeljni ton♦ vedno baza … ♦Parciali♦ si lahko sledijo ne samo od ♦temeljnega tona♦ kot baze, temveč tudi iz samih ♦parcialov♦. Tako je g ♦parcial♦, ki s ♦temeljnim tonom♦ c tvori kvinto. Iz tega ♦tona♦ (tj. g) se razvija novo zaporedje ♦parcialov♦, iz ♦parciala♦ e še eno itn. Če torej enostavni ♦akord♦ na c igramo sočasno z drugim na g in s tretjim na e, nastali kompleks strogo sledi matematičnim načelom ♦parciala♦ …
Vsaka manjša ♦skupina♦ ♦tonov♦ ustvarja enotnost iz značilne kvalitete ♦temeljnega tona♦, medtem ko popolna enotnost ♦skupine♦ (♦tonov♦), ki jo lahko imenujemo poliakord, izhaja iz izvirnega ♦temeljnega tona♦. Uporaba ♦poliharmonije♦ (je uporaba) zaporedja poliakordov … ♦Akordi♦ v poliakordih imajo enak odnos, kot da se igrajo v zaporedju … ♦Akorde♦ v poliakordih je treba medsebojno dovolj razmejiti, da se ne prekrivajo in se medsebojno ne pomešajo; če so prepleteni med seboj, rezultat ni poliakord, temveč zapletena … disonanca. Ko so postavljeni na razumno oddaljenost, ne zvenijo kot zamišljene ♦harmonije♦, temveč kot enostavne ♦poliharmonije♦.« (COWELL 1969: 25, 26, 27)
KR: Iz D je razvidno, da je pojem priporočljivo uporabljati edino v pomenu iz skladateljske teorije H. Cowella (v kateri – kar je povsem jasno – pojem, kot je ♦biakord♦, nima kaj iskati): D 1 je treba primerjati z D ♦biakorda♦, da bi prišli do sklepa, da se pomanjkljivosti pri definiranju prvega pojma prenašajo tudi na drugega. Edino po tem sta ta dva pojma sopomenki (gl. KR ♦biakorda♦). D 2, če sodimo po ponujenem primeru, tj. po p. iz Petruške, ima p. za posedico ♦bitonalnosti♦ kot podvrste ♦politonalitete♦ (gl. KM ♦bitonalnosti♦ in KR ♦politonalitete♦), česar namreč v nobenem primeru ne bi mogli trditi za ♦biakord♦ (gl. KR ♦biakorda♦). Iz D 3 je jasno, da Cowell o p. ne misli niti v okviru kategorij ♦bitonalnosti♦ niti ♦politonalitete♦, temveč v kategoriji tistega, kar sam zopet imenuje ♦poliharmonija♦. (»♦Politonaliteta♦ se danes veliko uporablja, malo pa je dokazov, da se upoštevajo politonalitetni odnosi, ki temeljijo na akustiki.« COWELL 1969: 32)
Pojem je torej edino priporočljivo uporabljati v tistem pomenu, ki obstaja v skladateljski teoriji H. Cowella. (To potrjuje tudi obsežna razprava o p. v ‹JON›, 221–224, v kateri ni moč pojasniti nobenega drugega primernega pomena pojma.)
GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦, ♦večgrozdje♦, ♦poliharmonija♦, ♦protiakord♦, ♦vertikalna zvočnost♦.
PRIM: ♦biakord♦, ♦politonaliteta♦, ♦resonančni akord♦ .