ANG: polyrhythmy (‹SLON›, 1477, ‹P›, 240, čeprav osnova »-rhythmy« ne obstaja – gl. KR); NEM: Poly-rhythmik (gl. KR); FR: polyrythmie (gl. KR); IT: poliritmia (gl. KR).
ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦ritem♦.
D: 1) »(Naziv za) uporabo različnih ♦ritmov♦, še posebej s premeščanjem ritmičnih poudarkov. Čeprav je pojem moderen, se je poliritmija spontano pojavljala tudi v tradicionalnih glasbah, in sicer na zelo sofisticiran način, v srednjeveški polifoniji 14. stoletja. Najenostavnejši primer polifonije je uporaba 3/4 in 6/8 ♦mere♦. V 21. prizoru II. dejanja Mozartovega Don Giovannia je slavni primer poliritmije … z uporabo 3/4, 2/4 in 6/8 ♦mere♦. Takšen način zapisa je bolj značilen za začetek 20. stoletja (Stravinski, Bartók, Milhaud itn.).« (‹HO›, 820)
2) »(Naziv za) sočasno zvenenje večjega števila različnih ritmičnih obrazcev in zelo pogosto izmenjavanje kontrastnih metričnih ♦formul♦ …; raznovrstnost ♦ritmov♦ v kakšnem glasbenem delu.« (‹KL›, 1065)
KM: V ‹CH›, 304, se p. nestrokovno definira kot »polifonija ♦ritmov♦«, v ‹LARE›, 1247, pa se uporaba pojma omejuje samo na etnomuzikologijo.
V D 2 je namerno navedena formulacija iz splošnega in ne iz strokovnega priročnika. Čeprav je treba »ritmične obrazce« in »metrične formule« spremeniti v »ritemske obrazce« in »metrske ♦formule♦« (pri čemer verjetno niti takrat ne bo jasno, kaj pomenijo »metrske ♦formule♦«), saj ne izhajajo iz ♦ritmike♦ oziroma ♦metrike♦, je zanimiv drugi del D 2: duhu slovenskega jezika morda najbolj ustreza ta definicija p., čeprav je ET iz ♦ritma♦ s pripono -ija problematična (gl. KR). Ampak kolikor je znano, se pojem redko uporablja v tem smislu.
KR: Problema pravilnih ustreznic v tujih jezikih se ne da rešiti. V ‹OED›, ‹KLU›, ‹TLF›, ‹DLI›, in v ‹DEI› ne obstajajo osnove »-rhythmy«, »rhythmie«, »rythmie« in »ritmia« (v nasprotju z »metry« itn.; gl. ET in KR ♦polimetrije♦), s katerimi bi lahko z dodajanjem predpone tvorili nove pojme. Zato so vsi pojmi s to priponsko osnovo izmišljeni (gl. ‹BR›, 37– na str.136 se navaja napačna IT-ustreznica »poliritmica«, ki je v ‹DLI›, XIII, 745, pridevnik in ne samostalnik; ‹P›, 240; ‹LEU›, 323; ‹SLON›, 1477). Med drugim lahko iz ‹SLON›, 1477, razberemo, da p. pomeni isto kot tudi bolj natančen pojem ♦poliritem♦ (čeprav se avtor tukaj sklicuje na ET, ki v ANG-neobstoječem pojmu pomeni nasprotno): »Kot je razvidno iz etimologije besede, je poliritmija sočasno dogajanje različnih ♦ritmov♦.« (Od kod pomensko sovpadanje »♦ritma♦« in »-ritmije«?). Zato v ‹TLF› ne najdemo ustreznega FR-pojma (čeprav se pojavi v ‹HO›, 820 – gl. D 1, vendar ima napačen pomen – gl. pozneje!), pa tudi kakšnega sorodnega pojma ne. V ‹DLI›, XIII, 751, je poliritmija pravzaprav po D (»sočasna uporaba različnih ♦ritmov♦ v isti skladbi«) sopomenka ♦poliritma♦. NEM-ustreznica »Polyrhythmik« (‹BR›, 137, ‹LEU›, 323, ‹P›, 240, ‹RL›, 740) je nesmiselna prav zaradi pomena osnove, »♦ritmika♦« (gl. KR ♦poliritmike♦). V ‹L› pa ni navedenega nobenega sorodnega pojma p. v samostalniški obliki. Resno vprašanje je torej, iz katerega samostalnika so tvorjeni pridevniki v ‹L›, 411, ki smo jih že navedli v KR ♦poliritma♦, zato ker v ‹L›, 477, obstajata pojma »♦ritem♦« in »♦ritmika♦«. Primer iz D 1 iz Mozartovega Don Giovannija ni primer za ♦poliritem♦, temveč za ♦polimeter♦ v vertikalnem smislu (gl. D 1 ♦polimetra♦). V KM ♦poliritma♦ navajamo kriterije, po katerih se ♦poliritem♦ vendarle lahko razlikuje od ♦polimetra♦.
Zaradi dvoumne vsebine (pomena) bi bilo najboljše, če bi uporabljali njegovo sopomenko ♦poliritem♦.
PRIM: ♦polimeter♦ = (♦polimetrija♦) = (♦polimetrika♦), ♦poliritem♦ = (♦poliritmika♦).
‹BASS›, III, 679; ‹CAN›, 438; ‹MELZ›, III, 102; ‹MI›, III, 463; ‹RIC›, III, 679; ‹ROS›, 175–176