ANG: pointillist music; NEM: punktuelle Musik, Punktmusik (gl. D 4 in KM); FR: pointillisme musical; IT: musica puntillistica.
ET: NEM Punkt = ♦točka♦ iz lat. punctum = ♦točka♦ (‹KLU›, 756).
D: 1) »[V] ospredje vedno bolj prihaja, kar se zgradbe tiče, povsem organizirana glasba … Kjerkoli slišite to punktualno glasbo.« (EGGEBRECHT 1972: 1)
2) »Kreuzspiel je (primer za) ‘punktualno glasbo’, kot jo je tedaj krstil Eimert.« (STOCKHAUSEN 1963e: 222)
3) »(Kreuzspiel je ‘punktualen’ v tolikšni meri, kolikor se tukaj) posamezni ♦toni♦ lahko opazujejo samo kot izolirani fenomeni.« (STÜRZBECHER 1971: 59)
4) »Kar se sliši (v Stockhausenovih Kontra-Punkte), je le občutno gostejša ‘punktualna glasba’1, ♦polje♦ napetosti ♦tonov♦, ki se sprva pojavljajo izolirano, potem pa se stapljajo v stoječi ustroj.« (EGGEBRECHT 1972: 1)
5) »’Punktualno glasbo’ se da zgodovinsko neposredno izvesti iz ♦dvanajsttonske glasbe♦ … Iz punktualne glasbe pa se da zgodovinsko izvesti tudi naslednji korak: ♦elektronsko glasbo♦ …« (WÖRNER 1963: 126, 127)
6) »(Punktualna je) oznaka za vrsto ♦serialne glasbe♦, katere formalni tokovi se dogajajo pretežno od tonske ♦točke♦ do tonske ♦točke♦, in sicer brez neposredne zasnove o nadrejenih ♦strukturah♦ in oblikah v njihovi lastni zakonitosti kot oblikovni kategoriji … (Kot ♦skupine♦) označujemo ♦strukture♦, katerih elementi so definirani skozi enega ali več ♦parametrov♦ po nadrejenih, edinstvenih kriterijih, tako so zasnovani kot celota.« (BOEHMER 1967: 206, 205)
KM: D so razvrščene tako, da bi čim bolje prikazale prizadevanja po čim bolj natačnem definiranju pomena pojma:
a) D 1 je prevzeta iz enega od neobjavljenih predavanj H. Eimerta na Tečajih za ♦Novo glasbo♦ v Darmstadtu, ki je bilo 21. julija 1952 kot uvod v nekatere izvedbe ♦konkretne glasbe♦. Pojem se je tedaj prvič uporabil (in ne leta 1953, kot je navedeno v ‹BOSS›, 133; gl. D 2 ♦pointilizma♦).
b) D 2 in 3 kažeta sprejetje pojma v skladateljsko teorijo K. Stockhausena (D 3 je prevzeta iz njegovega pogovora z U. Stürzbecher).
c) D 4 je koristna kot formulacija, v kateri se posredno primerjajo Stockhausenov Kreuzspiel (1951) in njegovi Kontra-Punkte (1953) kot primeri za p. g. (Citat je prevzet iz Eimertovega poročila o Stockhausenovih Kontra-Punkte v Kölnische Rundschau 28. maja 1953.) V ‹MELZ›, III, 145, je predstavljen primer iz Kontra-Punkte.
V ‹GR›, 85, so Kontra-Punkte navedeni kot primer ♦skupinske skladbe♦.
d) D 5 je značilen poskus (v tem primeru W. Friedländerja v njegovi kritiki Stockhausenove skladbe Kreuzspiel) umestitve p. g. v zgodovinski kontekst, z ♦dvanajsttonsko tehniko♦ kot predhodnico (zlasti prek Webernovega poznega opusa; gl. KM ♦pointilizma♦) do ♦elektronske glasbe♦, ki izhaja iz p. g.
e) V D 6, ki je sestavljena iz Boehmerjeve D ♦skupine♦ in »punktualnega«, p. g. spada v razmerje ♦točka♦ – ♦skupina♦ po tipologiji ♦serialne glasbe♦ (v D 6 majka ♦polje♦, ki ga Boehmer ne opisuje; gl. ‹G›, 83–95; ‹GL›, 67–69; ‹KS›, 145–161; ‹RL›, 868). Opazna je raba matematičnega izraza (skupek; prim. ♦skupek tonov♦).
GL: ♦divizionizem♦, ♦skupina, skupinska skladba♦, ♦pointilizem♦ = ♦punktualizem♦, ♦polje♦, ♦punktualizem♦ = ♦pointilizem♦, ♦serialna glasba♦, ♦serialna tehnika (skladanja)♦, ♦struktura♦, ♦točka♦.
‹BKR›, Ill, 340; ‹BR›, 190–191; ‹EH›, 268 = pridevnik »punktuell«; ‹L›, 376; ‹MELZ›, Ill, 145 = vodilka k: ♦punktualizem♦
1 V izvirniku je namesto običajnega NEM pojma »punktuelle Musik« naveden sicer povsem neobičajen pojem »Punktmusik«.
