SISTEM

ANG: system; NEM: System; FR: système; IT: sistema

D: 1) »Pojem … označuje organizacijo tonov v okviru determinirane strukture. V vsakdanji rabi, kot tudi v harmoničnem sistemu ali sistemu skladanja, je beseda sistem ohranila svoj običajni pomen načela. V teoriji glasbe se večinoma razlikujeta dva različna načina rabe (pojma) z natančnim smislom. 1. Akustični sistem. Označuje se uporabljeno akustično načelo, po katerem se urejajo toni. – 2. Melodični sistem. Označuje se operativni izbor iz kakšne lestvice, vendar brez ideje tonike ali kakšnega poudarjenega tona … Melodični sistem torej sestoji iz omejenega izbora tonov iz zadane lestvice. Treba je poudariti, da nemški pojem ‘Tonsystem’ na splošno označuje tisto, kar se v francoščini označuje z lestivco, čeprav bi ga morali, če vsebuje manj kot pet tonov znotraj oktave, imeti za melodično strukturo1 (npr. c–f–g). Pravzaprav je razlikovanje med lestvico, sistemom in melodično strukturo precej poljubne narave in so zato ti trije pojmi delno zamenljivi na pomenski ravni.« (‹HO›, 984)

2) »(Naziv za) nekaj, na kar se usmerja pozornost za potrebe analize … (Tukaj) sistem natančneje opredeljujemo kot fizično razvrstitev, ki jo lahko upravljamo z zunanjimi vplivi in ki na te zunanje vplive reagira na način, da se ta reakcija lahko izmeri.« (MEYERS 1964: 22)

KR: V D 1 se želi pomen pojma opredeliti na kar se da široki ravni, vendar se omejuje na njegov tradicionalen pomen (v ‹HO›, 984–986, se še zlasti obdelujejo »akustični s.«, »pitagorejski s.«, »temperirani s.« in »Zarlinov s.«). Koristno je razlikovanje pomenov na splošni ravni in posebnih, specialističnih ravneh. (V prevodu sem zvok – »son« – zamenjal s tonom, saj je v pričujočem kontekstu zares nesmiselno govoriti o zvoku.) V D 2 se navaja povsem specialističen pomen pojma, ki nam v našem primeru ne bo kaj dosti pomagal. (Zanimivo je, da ‹JON›, 311, navaja edino ta pomen.)

V Pojmovniku pojem srečujemo v različnih kontekstih, ki najpogosteje nimajo nobene zveze z glasbenih izrazjem, tj. pojem se uporablja v splošnem pomenu, ki je pomensko veliko širši od »načela« v D 1. (Primer zase predstavlja »sistemska glasba« kot sopomenka minimalne, tj. repetitivne glasbe v ‹GR6›, VIII, 481 – gl. KR minimalne in repetitivne glasbe.) Glede na to, da pojem sistem ravno v izrazju glasbe 20. stoletja dobiva pomene, ki so zanj popolnoma neprimerni, pa je treba opozoriti na naslednje:

1) V D lestivce se natančno omenja pomenska razlika med s. in lestvico. Iz tega razloga nastajajo durove in molove tonalitetne lestvice iz tonalitete kot s. oziroma iz tonalitetnega s. Tako je tudi pentatonika naziv za s., iz katerega se izpeljuje pentatonska lestvica (gl. KR pentatonike in KM pentatonske lestvice). Vendar je nekoliko drugače z modaliteto: če je ta, analogno tonaliteti, naziv za s., kar tudi je (gl. D modalitete), potem modus, glede na njegove različne pomene v izrazju glasbe 20. stoletja, ne more biti vedno sopomenski z lestvičnim s., izpeljanim iz modalitete (gl. KM modusa).

2) Podobno takšnemu razmerju med modusom in modaliteto so pogosta nenehna napačna prizadevanja, da bi se nekatere vrste predurejanja gradiva v glasbi 20. stoletja razglasile za s. kljub njihovi izraziti kratkoročnosti. V KM lestivce se opozarja na tak­šna prizadevanja, ki so seveda napačna. Torej: vrsta, serija in dvanajsttonska vrsta, serija niso in ne morejo biti s., še zlasti pa ne smemo govoriti o dvanajsttonski glasbi, tj. glasbi, skladani z dvanajsttonsko tehniko, kot o glasbi, ki je izšla iz dvanajsttonskega s. (kot npr. v D 6 modalitete, v D 4 in KR – t. d strukture, v citatu iz PERLE 1977: 84 v KR vertikalizacije, v ‹GR6›, XIX, 286, itn.; več o pojmu »Zwölfhalbtonsystem« in sorodnih pojmih gl. BEICHE 1985: 1–3, 12–13; v BEICHE 1985: 13 se obdeluje tudi povsem nesmiseln pojem »dvanajsttonska tonaliteta« = NEM »Zwölftontonalität«, saj je »dvanajsttonski s.« pravzaprav kromatična lestvica, torej zgradba, iz katere se – kot njena preureditev – artikulira dvanajsttonska vrsta, serija; v ‹GR›, 163, pa je govora o »temperiranem polstopinjskem s.« (gl. KM serije višine tona), kar je popolnoma nesmiselno.) Ko je v D metatonalitete govora o njej kot o s., iz katerega izvira primerna lestivca, se pravzaprav misli na iskanje s., »ki bi bil lahko pravilo« (MITCHELL 1963: 13), ki se omenja tudi v KM lestivce.

Zaradi vsega tega se v ‹GL› na različnih mestih govori o »glasbi tradicije čiste sistemskosti«, pri čemer se misli na glasbo tonalitetne (z durovsko-molovskimi lestvicami) in modalitetne sistemskosti (s starogrškimi in starocerkvenimi modusi, vendar ne tudi z modusi s pomeni, specifičnimi za glasbo 20. stoletja; gl. npr. modus omejenih možnosti transpozicije). V splošnem dojemanju glasbe kot reda (po vzoru na sholastičen odnos med esenco in eksistenco) je njena utemeljenost v določenem s. skorajda edino zagotovilo za obstoj tega reda, in sicer ne le v naši, zahodni kulturi. Glasba 20. stoletja se tudi, zaradi prisiljenosti takšnega dojemanja glasbe, nagiba k takšnemu utemeljevanju, vendar po različnih, spremenljivih in v glavenm popolnoma relativnih poteh (kar pa ne pomeni, da je zaradi tega ogledalo nereda). Ravno zaradi tega je treba biti še posebej previden pri uporabi pojmov s. in sistemskost. S. se namreč, kakor se dojema v pričujočem Pojmovniku, ne nanaša samo na »ozadje« preureditve gradiva, temveč tudi na daljnosežnejše posledice te preureditve v kompozicijsko-tehničnih postopkih in rezultatu, do katerih vodijo.

[V slovenščini predlagamo uporabo pojmov: zgradba, sestav(a) ali ustroj.]

GL: faktura, lestivca, modaliteta, modus, vrsta, predureditev gradiva, serija, struktura, tekstura, tonaliteta.

‹APE›, 294 (v smislu povezovanja črtovja); ‹HI›, 463 = vodilka k »Notenliniensystem« (= »sistem črtovja«), k »Tonsystem« (= »tonski sistem«) in k »Klappensstem« (= »sistem pokrovov« pri pihalnih); ‹MI›, III, 763–764 (le v pomenu »lestvičnih sistemov«); ‹RAN›, 828 (v smislu povezovanja črtovja)

1 V izvirniku se tukaj navaja »Melodiestruktur«.

Dodaj odgovor