ANG: stereo, stereophony; NEM: Stereophonie; FR: stéréophonie; IT: stereofonia.
ET: Grš. stereós = čvrst in phōnḗ = glas, ♦zvok♦ (‹KLU›, 700, 544).
D: »(Naziv za) postopek dvokanalnega … prenosa, ki v nasprotju z monofonijo1 ponuja prostorsko informacijo. Pri reprodukciji omogoča lokalizacijo prenesene zvokovne informacije, tj. bolj pristno zvočno sliko. Za stereofoničen prenos morajo biti vsi prenosniki (vsaj) dvojni: za snemanje sta potrebna dva mikrofona, za shranjevanje ♦zvoka♦ dva neodvisna spomina, tj. pri magnetofonskem traku dva (neodvisna) kanala, tj. dvokanalni magnetofon, za reprodukcijo dva ojačevalca in dva zvočnika na predpisani oddaljenosti. V nasprotju s ♦kvadrofonijo♦ obstaja pri stereofoniji samo enosmerna povezanost med zvočniki, tj. informacija z leve in z desne strani.« (‹EN›, 230)
KM: V D je zanimiv pojem »monofonija«, ki sicer v glasbi pomeni enoglasje, vendar ima v izrazju elektroakustične glasbe očitno tudi pomen, specificiran v D. (gl. tudi ‹EN›, 155).
PRIM: ♦kvadrofonija♦ = ♦tetrafonija♦, ♦tetrafonija♦ = ♦kvadrofonija♦.
‹BASS›, IV, 407; ‹BKR›, IV, 188; ‹EH›, 326–327; ‹GRJ›, II, 491 = »stereo(phonic) recording«; ‹HI›, 449; ‹HK›, 368–369; ‹HO›, 956–957; ‹HU›, 61–62; ‹KN›, 195; ‹L›, 543; ‹LARE›, 1487; ‹MELZ›, III, 452–455; ‹MI›, III, 732–733; ‹P›, 308; ‹RIC›, IV, 286–287; ‹RL›, 889
1 V izvirniku je »Monophonie».