STRUKTURA

ANG: struktura, construction (gl. KM); NEM: Struktur, Anlage (gl. KM), Aufbau (gl. KM); FR: structure, construction (gl. KM), formation (gl. KM); IT: strutura, construzione (gl. KM), formazione (gl. KM).

ET: Lat. structura = zlaganje, sklop, red, iz struere = zlagati (v sloje), prirediti, razporediti (‹KLU›, 710).

D: 1) »(Struktura je) seštevek odnosov, po katerih so povezani konstitutivni elementi določenega sistema.« (‹GL›, 67) Predpogoj je, da so ti elementi v tem sistemu prepoznavni kot konstitutivni.

2) »Po eni strani se pojem navaja zato, da bi se določila sistematična zgradba objekta, tj. (da bi se opozorilo na to), da celota sestoji iz delov, ki so, glede na način njihove povezanosti, medsebojno pogojeni, po drugi strani si pa lahko s strukturo predstavljamo metodo, ki opisuje kakšen objekt kot sistem.« (STEGEN 1981: 27–28)

3) »[V] sodobni glasbi je najobsežnejši pojem …, izraža pa se v določenem načinu, kako posamezni elementi organizirajo celoto. V strukture se organizirajo elementi na različnih ravneh: na ravni tona ali šuma se oblikujejo strukture njihovih sestavnih elementov (parcialnih tonov), na ravni akorda strukture tonov in intervalov, ki jih dotični akord vsebuje, na ravni ritma strukture trajanja, na ravni linije kot tudi na ravni kompleksnega zvočnega sloja ritmične in intervalne strukture, na ravni strukturne oblike strukture, ki se nanašajo na delitev odseka, itn. Pri tem prihaja tudi do razvrščanja samih struktur, ker bo, npr. strukturi, ki na določen način zbira tone določenega oblikovnega odseka, skupine, nadrejena struktura, ki spet zbira na določen način več različnih skupin v neki večji odsek kompozicije, itn. Strukturiranje glasbene zgradbe se najbolj dosledno izvaja pri serialni glasbi, vendar se lahko izvaja tudi zunanj njenih okvirjev. Vendar pa struktura sama po sebi še ni tudi oblika. V kompozicijskem procesu stoji struktura pred oblikovanjem forme, saj se zvočno gradivo organizira v določenena razmerja, jih oblikuje v manjše celote, enote, ki dobijo svojo specifično strukturalno fizionomijo … Rezultata strukturiranja, tj. strukturalnih postopkov, sta strukturalno skladanje in strukturalna glasba; lahko bi rekli, da je strukturalizem splošna značilnost sodobne glasbe v celoti.« (‹MELZ›, III, 478)

4) »(Struktura je), kot je zapisano v enem zgodnjih Boulezovih esejev, ‘ena izmed besed naše epohe’ (BOULEZ 1966a: 58). Dvajseto stoletje je priča nenavadnemu zanimanju za glasbeno strukturo, za mehanizme, s katerimi se povezujejo trenutki in se gradi oblika. Dokaz za to je premik od kritike k analizi pri proučevanju glasbe, medtem ko se je pri skladateljih pojavilo nezaupanje do vsake poteze domišljije, za katero ne stoji strukturni pomen, ki se odkriva v smislu določenega sistema: od tod neoklasicizem Busonija, Regerja, Stravinskega, Prokofjeva in Hindemitha, Bartókovo delo z motivi, Schönbergov, Bergov, Webernov in Babbittov dvanajsttonski sistem in Boulezov in Stockhausenov totalni serializem … Zlahka razumemo takšno željo po stabilni strukturi v obdobju, znotraj katerega je glasbena govorica (diatonični sistem) v zmešnjavi: če so besede izgubile smisel, potem naj se vsaj črke razporedijo v obrazce. Bolj problematična je povezava med skladano strukturo in poslušanjem le-te.« (‹GR›, 177–178)

KM: Pojmi v ANG, NEM, FR in IT, ki odstopajo od izvirnih oblik, se navajajo v ‹BR›, 138–139, in v ‹P›, 310, kot sopomenke s. Vendar ti pojmi ne pokrivajo celotnega pomena izvirnega pojma.

KR: D so izbrane na način, da razložijo vse aspekte pomena tega pojma, ki se zelo pogosto uporablja v izrazju glasbe 20. stoletja, s tem pa tudi v Pojmovniku. Konteksi, znotraj katerih se pojem uporablja, so različni, lahko pa bi jih razdelili v dve glavni skupini: a) pomeni, ki izvirajo iz splošnega pojmovanja s. in katerih ni treba posebej razložiti; b) pomeni, ki se strogo vežejo s pojavi v glasbi, zlasti v drugi polovici 20. stoletja.

D 1 opredeljuje pojem na način, da se lažje vzpostavi razlika med s. in teksturo.

V D 2 se pomen pojma razdeli na možnost njegove uporabe kot opisa rezultata določenih

kompozicijsko-tehničnih postopkov (v tem smislu je sorodna D 1) in kot možne metode v (denimo analitičnem) pristopu določenemu »objektu«, npr. glasbenemu delu. Koristna je povezava s sistemom, ne le v metodi pristopa, temveč tudi znotraj postopka skladanja (gl. D 4).

D 3 obsežno določa pomen pojma in je z več vidikov poučna:

I: V D se skupina samo na videz navaja v splošnem pomenu: v bistvu se opozarja na pomen s. v skupini, skupinski skladbi.

II: Zelo dobro se opozarja na problematičen odnos med s. in obliko (gl. predurejanje gradiva in skladanje od začetka): v ‹G›, 129–131, se natančno in zelo natančno raziskuje odnos med zgradbo, s. in obliko (gl. tudi ‹GL›, 67–68, kjer se poleg s. uvaja tudi faktura, tj. tekstura kot stopnja na poti k obliki), v ‹V›, 718, pa se ta problem s. zataji in se brez definicije pojma preprosto napoti na »obliko«, »harmonijo in kontrapunkt«, »melodijo«, »ritem«, »serializem«, »teorijo«, »uporabo in uglasbitev besedila«, »teksturo« in »dvanajsttonsko tehniko«.

III: Glede na problem razmerja med s. in obliko ni zaželeno govoriti o »strukturalni glasbi« (bolje: »strukturni« – gl. naprej t. VI), saj bi ta pojem (skorajda v slabšalnem pomenu) lahko hkrati pomenil le serialno glasbo v najožjem smislu, tj. tisto, ki se v tipologiji serialne glasbe, tj. v razmerju točkaskupinapolje (gl. ‹G›, 83–95; ‹GL›, 67–69; ‹KS›, 145–161; ‹RL›, 868) omejuje le na točko (gl. punktualna glasba). V tem smislu takšen pojem navaja le ‹HI›, 457.

IGL: Neprimerno je govoriti o »strukturalizmu kot splošni značilnosti sodobne glasbe«, saj je strukturalizem pojem, ki se predvsem nanaša na smer znotraj filozofije, jezikoslovja in antropologije. Od njegove končnice -izem bi bilo prezahtevno zahtevati, da označi slog, epoho ipd. […].

GL: Namesto pridevnika »serijelna (glasba)«, ki izvira iz NEM in FR »se(é)riell(e)«, je bolje uporabljati pridevnik »serialna« (iz serija; gl. KR serialne glasbe).

VI: Pridevnik »strukturalna (glasba)« je mednaroden. V Pojmovniku se praviloma navaja »strukturen« (gl. KM serialne glasbe).

VII: Namesto »ritmičen« je bolje uporabljati »ritemski« (gl. KR ritma), namesto »zvočnega« pa zvokovni (gl. KR zvokov(n)e barve).

D 4 tudi dobro definira razmerje med s. in

sistemom, vendar se v njej pretirava, ko se

govori o »dvanajsttonskem sistemu« (gl. KR sistema).

V ‹JON›, 296–298, se obdeluje pomen pojma le v Schenkerjevi teoriji (analize), ki ne sodi v izrazje glasbe 20. stoletja.

GL: skupina, skupinska skladba, mikropolifonija, permeabilnost, polje, punktualizem, serializem, serialna glasba, serialna tehnika (skladanja), serialni postopki, skupek tonov, statistična glasba, sistem, točka.

PRIM: faktura, tekstura.

‹DIB›, 347–348; ‹EH›, 330; GLIGO 1989a; KEIL 1974; KROPFINGER 1974; ‹L›, 554; POLZOVIĆ 1990

Dodaj odgovor