ŠUM

ANG: noise; NEM: Geräusch, Rausch(en); FR: bruit; IT: rumore.

D: 1) »(Naziv za) slišni fenomen, ki ima v nasprotju s tonom amorfen značaj in nedoločeno tonsko višino … Akustika šum pogosto definira kot zvočni proces, ki sestoji iz mnogih, večinoma časovno spremenljivih, frekvenčno neharmoničnih nihajev … Zvočni proces, ki niha z enako amplitudo v vseh frenkvencah določenega frekvenčnega območja, imenujemo obarvani šum. Če pa njegov spekter frekvenc obsega celo področje slušnega, govorimo o belem šumu. Takšne zvočne procese je moč proizvesti umetno, z generatorji, uporabljajo pa se pri tehnikah merjenja.« (‹RL›, 326)

2) »(Naziv za) slušni dražljaj brez določljive višine, ki (v nasprotju z zvokom) temelji na številnih časovno spremenljvih in neharmoničnih nihajih … V elektronski glasbi je to zvočna snov, ki se obdeluje skozi parametre gostote, višine, širine in intenzitete.« (‹HI›, 177–178)

3) »Skupni naziv za vse zvokov(n)e dogodke, ki ne temeljijo izključno na periodičnem nihanju in katerih zvočni spekter se odlikuje z neharmonično (strukturo) parcialnih tonov na način, da ne obstaja enoznačen občutek višine.« (‹EN›, 91)

4) »(Naziv za) kompleksen zvok (nem. Teiltöne); frekvence njegovih parcialnih tonov niso obstojne ali niso v medsebojnem harmoničnem razmerju. Zaradi tega razmerja frekvenc parcialnih tonov določenega šuma ni mogoče prikazati s celimi števili, kot je mogoče pri alikvotnih tonih, kjer je npr. razmerje frekvenc prvih štirih tonov alikvotne vrste 1: 2: 3: 4 itn. Pri šumu so frekvence parcialnih tonov nepravilno razdeljene in so pogosto v strnjenem položaju. Šum se je kot zvočni material uporabljal v tradicionalni glasbi le v omejeni meri, npr. kot zvok tolkal, le redkokdaj samostojno, večinoma pa hkrati z drugimi instrumenti. V sodobni glasbi šum postane popolnoma samostojna kategorija. Zasedba tolkal se z novimi instrumenti nenehno širi, tudi s predmeti, ki sploh niso narejeni z namenom, da bi bili glasbeni instrumenti (različni kovinski predmeti, šelesteč papir, kamenčki itn.). Tudi tradicionalna godala, trobila in drugi instrumenti se uporabljajo za pridobivanje šuma …. (Vendar pa) najširšo in najbolj natančno uporabo šuma dajo elektroakustični postopki z generatorjem belega šuma in različnimi napravami za filtriranje in transformiranje … Analogno z gosto razporejenimi frekvencami v šumu imenujemo goste, kompleksne ritmične strukture, katerih elementov ni moč razbrati ali jim slediti, časovni šum (nem. Zeitgeräusch):«

(‹MELZ›, III, 520)

5) »Šum definiramo kot ‘katerikoli nenamerni zvok‘. Vendar pa ima za inženirje specifičen pomen; glede na to, da je šum sestavina mnogih naravnih in ‘glasbenih’ zvokov, pa je pomemben za glasbenike, ki se ukvarjajo z elektronsko sintezo zvoka.« (‹DOB›, 109)

6) »Le en sinusni nihaj proizvaja ‘čisti’ ton. Naravni ton je, fizikalno gledano, že zvok: sestoji iz seštevka sinusnih tonov, ki se kot parcialni toni združujejo v celoto … Pri šumu so nihaji neperiodični in vrsta parcialnih tonov neharmonična, poleg tega pa je zelo gost … Kar zadeva višino, je pri šumih samo približno določljiva zaradi močne izrazitosti pasu formantov. T. i. beli šum se razteguje po vsem slušnem območju.« (‹M›, 17)

KM: ‹EH›, 274, razloži, da se NEM-pojem »Rausch(en)« uporablja »predvsem pri meritvah v akustiki prostora«. V D 3 je iz ‹EN› omenjen pomen pojma »Geräusch«, v istem viru (str. 187) pa je omenjena definicija pojma »Rauschen« z besedami: »(Naziv za) šum, ki temelji na nihanju, ki vsebuje (teoretično) neskončno število gosto razporejenih frekvenc, s tem pa ustvarja zvočni spekter, ki ga je ­mogoče le statistično (približno) opisati.« Pojma sta torej dejansko sopomenki. V ‹RL›, 781, se bralca s pojma »Rauschen« napoti k pojmu »Geräusch«. V ‹HI›, 382, se »Rauschen« med drugim definira kot: 1) »(Naziv za) značilne spektre šuma1, ki jih v elektronski glasbi dobimo z generatorjem šuma2. 2) (Naziv za) nepravilen signal, podoben šumu, ki se pojavlja kot tuja napetost v elektroakustičnih sistemih za prenos, tj. pri ojačevalcu, prejemniku in magnetofonu.« (Za določitve pomenov pojma »Geräusch« v ‹HI› gl. D 2.) Zaradi preprečevanja uporabe obeh pojmov kot sopomenk (čeprav se v ‹KLU›, 259, opozarja na njun enak ET-koren) je najbolje upoštevati pomensko razliko, ki se predlaga v ‹EH›, 274. Z drugimi besedami, za nas je tukaj pojem »Rausch(en)« povsem sekundaren.

KR: Vse D razkrivajo izredno kompleksnost pojma in zato potrebuje dodaten komentar:

I) Najprej je treba opozoriti na splošno dvopomenskost pojma: a) Po eni strani je pojem do določene mere sopomenka hrupa, npr. v tistem delu D 4, v katerem je govora o uporabi tolkal in o novem obravnavanju tradicionalnh glasbil v sodobni glasbi, pa tudi v glasbi šuma, hrupa, ki temelji predvsem na estetiki bruitizma, glasbene veje italijanskega glasbenega futurizma (gl. KR glasbe šuma, hrupa). V ‹BOSS›, 24, se omenja pomen pojma v povezavi z bruitizmom, v ‹JON›, 187, se v povezavi s pomenom pojma prikazuje Russolova kategorizacija š. in hrupa, ki je v Pojmovniku omenjena v KM glasbe šuma, hrupa. b) Po drugi strani je pomen pojma omejen na področje akustike in ga ne smemo mešati s pomenom v a).

II) V D 1 je pojem določen zelo površno, kar preseneča glede na relevantnost vira. V ‹G›, 64, se polemizira s kvalifikacijo š. kot amorfnega (gl. D 7 in KR – t. f tona). Najbolj preseneča, da je na koncu D generator belega šuma omenjen izključno v povezavi z meritvenimi tehnikami brez omenjanja elektronske glasbe.

III) V D 2 se ne omenja ton (ob zvoku – prim. D 1 in 2 tona), kar je begajoče, pa tudi omenjanje parametra je zelo tvegano, ker se potemtakem njegov nejasen pomen širi v neskončnost (gl. KR parametra).

IV) D 4 je najobsežnejša (edina, v kateri se pomen pojma deli na način, ki je poudarjen v t. I), vendar pa ravno zaradi tega potrebuje podrobnejšo terminološko analizo:

a) Nerazumljivo je, zakaj se NEM-beseda »Teiltöne« navaja kot sopomenka kompleksnega zvoka, če so »Teiltöne« enostavno parcialni toni. Pri pregledovanju gesla v rokopisu je postalo jasno, da je vodilka k NEM-pojmu »Teiltöne« v geslu parcialni toni, kar je seveda pravilno. V tiskani verziji je torej očitno prišlo do napake.

b) Primerjanje parcialnih in alikvotnih tonov je problematično glede na D in na KR alikvotnih tonov.

c) Pojem »časovni šum«, ki je omenjen pri koncu D 4, se sicer včasih uporablja, vendar je preveč metaforičen in je bolje uporabljati sopomenski pojem časovno polje in podobne sorodne pojme (gl. časovno polje).

d) Namesto »ritmičnih struktur« je bolje »ritmične teksture« (gl. KR ritma in D 5 in 6 teksture).

V) V D 5 se pomen pojma iz jasnih razlogov, tj. zaradi specialistične usmeritve virov, omejuje le na elektronsko glasbo v najširšem pomenu.

VI) V D 6 se pojem jasno postavlja v razmerje s sinusnimi toni, toni in zvokom, kar je za Pojmovnik še posebej pomembno.

V Pojmovniku se s številnimi vodilkami opozarja na razliko med (sinusnim) tonom, zvokom in š. (razlikovanje je zlasti prisotno na NEM-govornem območju), saj je ta pojem v izrazju glasbe 20. stoletja povsem izgubil zunajglasbene konotacije (v ‹G›, 30, se govori celo o »emancipaciji š.« v glasbi 20. stoletja).

Torej: sinusni nihaj, ton, val ne vsebuje nikakršnih parcialnih tonov (kot je v D 6 poudarjeno), ton vsebuje parcialne tone maksimalne harmoničnosti, pri zvoku je ta harmoničnost ohranjena, vendar pa je – v razmerju do tona – več (zlasti zgornjih) neharmoničnih parcialnih tonov, medtem ko je pri š. razmerje med parcialnimi toni povsem neharmonično in neperiodično.

GL: beli šum, elektronska glasba, filter šuma, generator belega šuma, generator šuma, glasba šuma, hrupa, obaravni šum, modri šum, območje šuma, roza šum.

PRIM: ton, zvok.

‹BKR›, II, 113; ‹CH›, 295; ‹CP1›, 241; ‹DIB›, 326–328; ‹EH›, 117–118; ‹GR›, 129; ‹HO›, 121–122; ‹L›, 227; ‹M›, 16; ‹MI›, I, 455–456; ‹P›, 320

1 V izvirniku »Geräusch«.

2 V izvirniku je »Rauschgeneratoren«.

Dodaj odgovor