TON

ANG: tone, note = ameriška sopomenka za t. (‹IM›, 389); NEM: Ton; FR: ton; IT: tono.

ET: Grš. tónos = napetost, višina glasu, iz teíno = napenjam, zategujem (‹KLU›, 732).

D: 1) »(Naziv za) zvok jasno definirane višine in kvalitete, ki se razlikuje od šuma ali difuznega zvoka (npr. zvok basovskega bobnanja ali gonga). Ton je torej osnovno glasbeno gradivo. Vsebuje štiri jasne značilnosti: višino …, trajanje …, intenziteta in barvo … (npr. zvok flavte, zvok trobente) …« (‹APE›, 304)

2) »(Naziv za) zvok določene višine. Vsebuje jakost, barvo in trajanje …« (‹MELZ›, III, 586)

3) »[V] fizikalni perspektivi ton temelji na periodičnem nihanju zraka. Zaznavanje tona je pogojeno z vrsto akustičnih in fizioloških postavk. Kljub temu zaznavni proces ne dopušča neposrednega povezovanja z elementarnimi akustičnimi procesi. Na ta način v akustiki običajnega izenačevanja tona s sinusnim nihajem (skladno z zvokom in zvočnim procesom s parcialnimi toni) ni dopustno zamenjevati z določitvijo glasbenega tona. Tudi zoperstavljanje pojmov ton in zvok, ki so osredotočeni na fizikalne velikosti, izgubi v glasbenem (pa tudi v psihološkem) kontekstu upravičenost.« (‹RL›, 960)

4) »H. von Helmholz je pri povezovanju z G. S. Ohmom (1789–1854) osnove akustičnih raziskav postavil na razlikovanju med tonom (pravzaprav sinusnim tonom, ki ga ni tako imenoval) in zvokom (instrumentalni in vokalni toni, sestavljeni iz sinusnih tonov). Model, ki iz tega izhaja …, je še danes vpliven … ‘Nemški urad za akustiko’ (po definiciji DIN 1320) je enostaven ton definiral kot zvok sinusnega obtoka, enostavni zvok pa kot zvok, sestavljen iz harmoničnih parcialnih tonov. ‘American Standard Association’ je fizikalni definiciji dodal navodilo o kvaliteti občutljivosti: enostaven ton (sinusni ton) čutimo prek ene tonske višine (singleness of pitch); kompleksen ton (‘zvok‘) pa čutimo prek več tonskih višin. Od Helmholtza naprej običajna in v akustiki povsem razumljivo ‘točna’ definicija tona in zvoka odstopa od glasbenega smisla pojma. V praksi je v studiu za elektronsko glasbo le malo nagnjenj k ukvarjanju s konvencionalnimi dejstvi in njihovimi jezikovno protislovnimi pomeni. Pojem zvok je večpomenski in nejasen. Vendar se je okrog tona in zvoka mogoče sporazumeti, če se vnaprej ignorira dvopomenskost v jeziku in sinusni ton poimenujemo ravno s tem nazivom.« (‹EH›, 353–354)

5) »(Naziv za) slušni čut z enopomensko določljivo višino, ki fizikalno temelji na sinusnem … nihaju, vendar na glasbeni ravni kot glasbeni ton sestoji iz temeljnega tona in iz … parcialnih tonov in po tem ustreza zvoku.« (‹HI›, 479)

6) »Nihaji parcialnih tonov določenega periodičnega nihaja, ki jih slišimo kot (glasbeni) ton (akustično povedano: kot zvok), so medsebojno postavljeni v določen frekvenčni odnos. O harmoničnem odnosu govorimo takrat, ko imajo nihaji parcialnih tonov frekvence, ki so večkratniki (1 : 2 : 3 : 4) najgloblje frekvence, frekvence …. temeljnega tona …« (‹EN›, 113)

7) »[D]anes je tradicionalno razlikovanje med tonom, ki je pregnanten, in šumom, ki je amorfen. To mnenje je praktično prevladano, saj ‘amorfnost’ šuma temelji le na neprepoznavanju neraziskanega. Za razvoj nove glasbe so postale značilne težnje, da se osvetlijo razlike med zvočnimi barvami tudi na področju šuma.« (‹G›, 64)

8) »Le en sinusni nihaj da ‘čisti’ ton (ki ga je mogoče producirati po elektronski poti). Naravni ton je, fizikalno gledano, že zvok: sestoji iz seštevka sinusnih tonov, ki se, podobno kot parcialni toni, združujejo v celoto … Pri šumu so nihaji neperiodični in vrsta parcialnih tonov neharmonična, poleg tega pa je šum tudi zelo gost … Kar zadeva višino, se lahko pri šumih določi samo na približni ravni, in sicer zaradi zelo poudarjenega pasu formantov. T. i. beli šum se razteza po vsem slušnem območju.« (‹M›, 17)

KR: V ‹L›, 587, in v ‹P›, 332, se ne ponuja razlikovanje med t. in zvokom.

Vse D kažejo raznolikost pristopa k opredelitvi pomena tega pojma in zaradi tega zahtevajo tudi dodatno razlago:

D 1 in 2 zastopata enako mnenje o t., tj. razlika med t. in zvokom je samo v tem, da zvok, domnevno, nima določene višine. Po D 1 je le t. osnovno glasbeno gradivo, zvok pa ne!

D 3 je odraz zastarelega pristopa (gl. KM zvoka, kjer se opozarja na polemično držo v D 2-B glede na D 1-B zvoka, ki je iz istega vira).

D 4, čeprav je iz specialističnega vira, natančno opredelitev pomena žal t. temelji le na njegovi razliki s sinusnim tonom. Preseneča površnost v njej in neučinkovitost dveh omenjenih poskusov pomenske standardizacije pojma.

V D 5 je popolna zmeda: najprej je razlika med »fizikalnim« in »glasbenim« nejasna, nato pa vse drugo.

V D 6, ki sicer prihaja iz vira, ki natančno uporablja pomen pojmov, spet srečamo zmedo okrog (glasbenega) t. in (akustičnega) zvoka.

V D 7 se kaže redka težnja, da bi se pri opredelitvi pojmov, kot so t., zvok in šum, pozabilo na obremenjenost s tradicionalnimi razlagami. D sicer polemizira z D šuma in zvoka v ‹RL› (gl. D 1 šuma in D 1-B zvoka).

D 8 je edina (poleg delno D 7), v kateri se pojem postavlja v razmerje do sinusnega tona, zvoka in šuma, kar se zdi avtorju pričujočega Pojmovnika še zlasti pomembno.

V Pojmovniku se z vodilkami opozarja na razliko med (sinusnim) t., zvokom in šumom, ki je prisotna zlasti na NEM-govornem območju. (V KM sinusnega nihaja, tona, vala je poudarjen razlog, zaradi katerega v samem geslu ni omenjen zvok). Seveda sta zlasti t. in zvok v glasbenem izrazju večpomenski besedi, vendar je v izrazju glasbe 20. stoletja, še zlasti glede na specifično izrazje in postopke elektronske glasbe v ožjem in najširšem smislu (gl. D 4 in 8), koristno biti pozoren na pomenske odtenke.

Torej: sinusni nihaj, ton, val ne vsebuje nobenih parcialnih tonov (kot poudarjata D 4 in 8), t. vsebuje parcialne tone maksimalne harmoničnosti; pri zvoku je ta harmoničnost ohranjena, vendar je – v razmerju do t. – več (zlasti zgornjih) neharmoničnih parcialnih tonov, medtem ko je pri šumu odnos med parcialnimi toni povsem neharmoničen in neperiodičen.

GL: barva zvoka, intenziteta (tona) = (dinamika) = (jakost), mešanica tonov, žagasti nihaj, ton, val, pravokotni nihaj, ton, zvok, val, sinusni nihaj, ton, val, skladba iz sinusnih tonov, skupek tonov, temeljni ton, trajanje (tona) , trikotni nihaj, ton, val, = (deltasti nihaj, ton, val), višina (tona).

PRIM: šum, zvok.

‹BKR›, IV, 247–248; ‹CAN›, 551 (brez kateregakoli pomena v smislu zgoraj omenjenih D!), ‹CH›, 308 (brez kateregakoli pomena v smislu zgoraj omenjenih D!‹GRI›, III, 606; ‹GR6›, XIX, 59; ‹HO›, 1018; ‹LARE›, 1561–1562 (brez kateregakoli pomena v smislu zgoraj omenjenih D!);‹MGG›, XIII, 488–509; ‹MI›, III, 800–801; ‹RAN›, 863

Dodaj odgovor