TONALITETA

ANG: tonality; NEM: Tonalität; FR: tonalité; IT: tonalità.

ET: Nejasna, redko se pojavlja. Eno redkih etimoloških razlag ponuja M. Beiche: »iz FR-tonalité, sestavljen iz pridevnika tonalen, izpeljan iz tona (v smislu tonskega načina, iz lat. tonus) in pripone -ité, končnice, značilne za nomen qualitatis.« (BEICHE 1992: 1); pripona -(i)tet, iz lat. -tas (-tatis) kot samostaniška oznaka kvalitete, najpogosteje pridevniškega izvora (‹BAB›, 333; ‹KLU›, 722); gl. KR.

D: 1) F.-J. Fétis (1844): »La tonalité se forme de la collection des rapports nécessaires, successifs ou simultanées, des sons de la gamme.« (Tonaliteta je oblikovana iz seštevka sukcesivnih ali sočasnih odnosov tonov v lestvici.«) (Cit. iz ‹RL›, 960.)

2) »(Naziv za) skupek vseh značilnosti, ki povezujejo vrsto tonov ali akordov določene tonalne kompozicije okrog tonike oziroma tonalitetnega središča. Tonaliteta je predvsem harmonični pojem, zato jo lahko opredelimo tudi kot harmoničen sistem, ki je osnova za harmonsko gradnjo kompozicije ali njegega posameznega dela. Obstaja dve vrsti tonalitete: dur-tonaliteta … in mol-tonaliteta.« (‹MELZ›, III, 586)

3) »(Naziv za) melodičen in harmoničen sistem odnosov med toni in akordi, (ki temelji) na kakšnem središčnem tonu, tj. ­temeljnem akordu ter izhaja iz prevladujoče tonske razvrstitve.« (‹HI›, 479)

4) »[T]onaliteta označuje cel sistem durovih in molovih tonalitet (v nasprotju z) modaliteto, ki označuje sistem cerkvenih modusov (načinov). Drugi, recenten pomen pa je v rabi pojma tonaliteta v nasprotju z atonliteto. V tem primeru pomeni tonaliteta ‘zvestobo toniki’ (tj. tonskemu središču, ki se seveda lahko pogosto spreminja v skladbi), na ta način zato ne vključuje le glasbe od 17. do 19. stoletja, temveč tudi dela nekaterih modernih skladateljev, kot so npr. Stravinski in Hindemith, v nasprotju s Schönbergovimi skladbami, v katerih je zavrnil tradicionalen koncept tonalitete.« (‹APE›, 304)

5) »(Naziv za) hierarhično organizacijo tonov nasproti tonike, ki pa je referenčen ton v dur-molovem sistemu. Pojem tonalité vsebuje smisel, ki je bolj omejen in natančen kot nemška beseda ‘Tonalität’, ki tudi razume tonalitetno in modalitetno. V francoskem jeziku glasba, ki temelji na modusih, ki so drugačni od dura in mola, izvira iz modalitete. (‹MI›, III, 802)

6) »(Naziv za) skupek odnosov … med hierarhiziranimi stopnjami lestvice tipa do-re-mi-fa-so-la-ti-do; tonalitetna hierarhija vzpostavlja odnos: do-fa-so, ki se reducira na do-so in na koncu na do, sonovni ton, nasproti katerega se drugi toni zdijo, kot da bi bili le namestniki.« (‹MI›, III, 802)

KM: Pojem je tukaj omenjen zaradi različnih sorodnih pojmov, ki ga pojasnjujejo ali mu oporekajo, so pa pomemben del izrazja v glasbi 20. stoletJa.1 Iz večjega dela D je razvidno, da natančen pomen t. ni izenačen: večinoma ni omejitev na dur-molovo tonaliteto, ki je osnova funkcijske harmonije, ampak se meša z modaliteto. (Na tej točki se moramo spomniti tudi na Schönbergovo kontradiktorno definicijo t. – gl. KM in KR atonalitete.) Za nas je še zlasti pomembna D 4: glede na atonaliteto se tam jasno omejuje na dur–molovsko t., in sicer s poudarjanjem tonike, čeprav bi bilo potem pravilneje govoriti o atonikaliteti (prim. KR atonikalitete, atonikalitetnosti, atonikalnosti).

KR: V ET je »Adjektiv tonal« namerno preveden kot »iz pridevnika tonalen«. Enak pridevnik se pojavlja tudi v D 1, kar je vsebinsko dvomljivo. Očitno je prišlo do napake pri prevodu tujih pridevnikov iz samostanika t. (ANG: tonal, NEM: tonal, FR: tonale, IT: tonale), ki so v teh jezikih povsem legitimni. Slovenski pridevnik iz samostalnika t. je »tonaliteten«, zato je treba namesto »tonalen« reči »tonaliteten« (npr. tonalitetna, ne pa tonalna skladba) (‹GL›, 56).

GL: atonaliteta, atonaliteta, atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost, bitonaliteta, harmonija, metatonaliteta, mikrotonaliteta, multitonaliteta, nestalna tonaliteta, pandiatonika, pantonaliteta, politonialiteta, progresivna tonaliteta, prototonaliteta, prosta atonaliteta, prosta tonaliteta, suspendirana tonaliteta, tonalitetnost = (tonalnost).

PRIM: lestvica, modaliteta, modus, sistem.

‹BASS›, IV, 549; ‹BKR›, IV, 248–249; ‹CAN›, 552–553; ‹CH›, 308; ‹EH›, 354–355; ‹GR6›, XIX, 51–55; ‹HK›, 393–394; ‹IM›, 389; ‹JON›, 320–327; ‹KN›, 216–217; ‹L›, 589; ‹LARE›, 1562–1563; ‹MGG›, XIII, 510–519; ‹P›, 332; ‹RIC›, IV, 399–401

1 V BEICHE 1985 se terminološko obdeluje tudi nesmiseln pojem »dvanajsttonska tonaliteta« (= »Zwölftontonalität«), ki pa seveda v Pojmovnik ni uvrščen.

Dodaj odgovor