VERTIKALIZACIJA

ANG: verticalization.

ET: Lat. vertex = vrh, iz vertere = obračati (‹KLU›, 763).

D: 1) »(Naziv za) predstavo, v kateri bo katerakoli skupina not, ki ima sicer pomen linearnega sosledja, imela tudi pomen vertikalne zvočnosti. Predstava je včasih poimenovana tudi kot vertikalna melodija.« (‹FR›, 99)

2) »(Naziv za) sočasno pojavljanje dveh ali več sosednih členov dvanajsttonske vrste v dvanajsttonski skladbi1. Lastnost vertikalizacije je na ta način nezmožnost definiranja kateregakoli sosledja razredov višine tona. V zgodnjih atonalitetnih delih, kot npr. Schönbergovi prvi skladbi iz Klavirskih skladb, op. 11, se celica ali skupek razredov tonske višine v transpozicijski ekvivalenci uporablja tudi za gradnjo akorda in linij. V tonalitetnem sistemucelice‘, kot so trozvoki, delujejo kot horizontalne in vertikalne determinante, vendar v atonaliteti ne obstajajo enake metode za ustvarjanje očitne fukcionalne diferenciacije med vertikalnimi in horizontalnimi dogodki.« (‹GR6›, XIX, 683)

KM: Pojem »vertikalna melodija« je omenjen v PERLE 1977: 45, vendar z omejitvami: »Vertikalizacija … predstavlja osnovni koncept atonalitetnega skladanja, tj. da katerokoli skupino not v horizontalnem sosledju lahko razumemo tudi kot simultanost (tj. v vertikalnem sosledju – op. N. G.). Koncept je včasih problematično poimenovan tudi kot ‘vertikalna melodija’.«

KR: Pojem se v PERLE 1977: 84–93 obdeluje naprej, vendar le na zgledih skladb, ki so skladane z dvanajsttonsko tehniko. To ni nič nenavadnega, saj je za Perla glasba, skladana z dvanajsttonsko tehniko, hkrati tudi atonalitetna. Zato ni nič čudnega, da se v PERLE 1977: 84, kot tudi v D 2, katere avtor je tudi Perle (ob P. Lanskem), povezuje predurejanje gradiva v tonalitetni in v dvanajsttonski tehniki: »Tako v diatonični tonaliteti kot v dvanajsttonskem sistemu (predurejanje gradiva) se kot harmonični kriterij razume: v prvem trozvok, v drugem pa sosledje elementov vrste.« Po drugi strani se v ‹RAN›, 909, v. nanaša samo na dvanajsttonsko tehniko.

Pojem je zares najbolje omejiti samo na dvanajsttonsko tehniko, tj. serialno tehniko, saj se njegov pomen sicer širi v neskončnost, npr. v povezavi z agregatom (kot v D) ali akordom brez druovsko–molovskih tonalitetnih lastnosti. Z drugimi besedami: vertikalna zvočnost je lahko le posledica postopka v. v dvanajsttonski, tj. serialni tehniki, vendar ne tudi samo v njej.

GL: atonaliteta, dvanajsttonska tehnika (skladnja) = (dodekafonija), dvanajsttonsko polje, serialna tehnika (skladanja), skupek tonov, vertikalna zvočnost, večdimenzionalni glasbeni prostor.

‹JON›, 351–352

1 V izvirniku piše »12-note composition«.

Dodaj odgovor