BARVA TONA

ANG: tone color, tone colour, tone-color, tone-colour, timbre (?); NEM: Tonfarbe; FR: timbre (?); IT: timbro, colore del suono (?).

ET: Ton.

D: Pojem je, žal, v številnih kontekstih sopomenski z zvokovno barvo, kar je seveda napačno. Namesto D na tem mestu citiramo obsežnejši odlomek iz ‹EH›, 310–311 (na str. 356 je tudi »Tonfarbe«, vendar samo v povezavi z geslom sinusni ton), v katerem se komentira večpomenskost b. t. in zvokov(n)e barve: V nasprotju s številnimi trditvami so sinusni toni v glasbenem smislu izredno pomembni, saj so absolutna osnova elektronske glasbe, od enostavnega tona pa vse do najbolj zapletenega zvoka. Kot je opazil F. Winckel (WINCKEL 1960), sta že H. Helmholtz in C. Stumpf opozorila na to, da elementarni ton, tisti, ki ne vsebuje nobenih parcialnih tonov, vsebuje neko bravo tona. Temu bi bilo treba dodati, da J. Handschin – v tem primeru resnično verodostojna priča – tonu brez parcialov ni pripisal samo barve tona, ampak v osnovi tudi zvokovno barvo

(HANDSCHIN 1948).«

KM: Sklicevanje na Handschina v D je izjemno zanimivo, kot kaže naslednji odlomek iz HANDSCHIN 1948: 130: »Kot lahko vidite, bi želel … odpraviti terminološko razlikovanje med ‘tonom‘ = tonom brez parcialov1 in ‘zvokom‘ = ‘tonom s parciali1. Ostajam pri navadnem govoru, ki povsem ustreza fizikalnim dejstvom v tem, da se tudi ‘ton brez parcialov1 priključuje neskončni raznolikosti ‘tonov s parciali1, in to kot barva (ki jo lahko poimenujemo kot ‘barva tona’ ali ‘zvokovna barva‘…).« V HANDSCHIN 1948: 377–378 Handschin znova komentira to svoje stališče: »Sem že … izpostavil, da psihološko ni ustrezno … tonu brez parcialov1 pripisovati barve tona, ki se pomembno razlikuje od zvokov(n)e barve, in izraz zvokov(n)a barva uporabljati samo za ton, ki vsebuje parciale1. Psihološko je tudi ton brez parcialov1zvok‘.«

KR: ANG-, FR- in IT-pojmi z vprašajem so v ‹L›, 591, in v ‹P›, 34–35, vendar niso pravilni, ker so sopomenski z zvokov(n)o barvo, ne pa z b. t. NEM-ustreznica se vidno razlikuje od ustreznice za zvokov(n)o barvo, zato ker ima drugačen pomen, ki upošteva bistveno razliko med tonom in zvokom v smislu, kakor ta dva pojma (skupaj s šumom) definira akustika. (V vsakodnevnem govoru, v katerem se ne uporabljajo strokovne besede in tehnični pojmi, je mogoče govoriti o b. t. kakšnega glasbila ali o čudoviti barvi glasu kakšne igralke ali pevke, ampak glede na to, da niti glasbilo niti glas ne proizvajata sinusnih tonov, pri tem v resnici mislimo na zvokovno barvo). Tudi v ‹MELZ›, I, 216, je po D b. t. pravzaprav zvokov(n)a barva V ‹M›, 555, se pojem omenja v zvezi Stockhausenovimi Elektronskimi študijami I in II, kar je deloma upravičeno, saj tu Stockhausen dela s sinusnimi toni, ki se sestavljajo v mešanico tonov, medtem ko sam b. t. nikoli ne uporablja kot naziv za rezultat, ampak, npr. v STOCKHAUSEN 1963a: 40, prazaprav za to uporablja zvokovno barvo (gl. tudi skladbo iz sinusnih tonov).

V KR zvokov(n)e barve se opozarja, da je barva zvoka slogovna figura, ki ne ustreza potrebam po natančnosti pomena tehničnega pojma, zato velja zvokov(n)a barva za veliko boljšo rešitev. Namesto zvokov(n)a barva je b. t. veliko boljši pojem kot tonska barva, saj tonska barva, podobno kot zvokov(n)a barva, prav tako prikliče na misel barvo, ki zveni. (V slovenščini ne obstaja glagol, ki bi se, po vzoru samostalnika »zvok« – »zvočiti«, lahko primerjal s samostalnikom »ton«: ne na ravni strokovne besede ali tehničnega pojma.)

GL: sinusni nihaj, ton, val = (sinusni nihaj, ton, val) = (sinusalni nihaj, ton, val), mešanica tonov, ton.

PRIM: zvokov(n)a barva = (barva) = barva zvoka.

1 V izvirniku najdemo »Obertöne«.