BIAKORD

ANG: bichord.

ET: Lat. bis, kot predpona bi- = dvakrat (‹DE›, 91); akord.

D: »(Naziv za) vertikalno zvočnost, ki nastane s sočasnim zvenenjem dveh akordnih struktur, ki se jih da identificirati (to sta trozvoka ali septakorda) … Naslednji primer je biakord trozvoka F-dura i H-dura:«

(‹FR›, 9)

KM: V ‹JON›, 34, se nahaja samo neobičajen ANG-pojem »bichordality«, ki je pojasnjen v D: »pojem opisuje glasbo, ki uporablja ‘superponirane [ali združene] akorde iz iste (sedemtonske) lestvice brez sočasnega vpletanja dveh tonalitet‘«:

(Citat je primer iz JONES 1963: 118, 120.)

KR: V ‹BR›, 112–113, so navedeni NEM »Doppelgriff«, FR »à doubles cordes« in IT »bicordo« kot ustreznice za ANG-pojem, ki je popolnoma napačen. Dobesedni prevod ANG-pojma (»bikord«) je nemogoč, saj je »chord« v ANG akord. Pravilna oblika je oblika z dvema predponama (bi-, a-).

D zmedeno definira pojem, saj se po njej zdi, da je v identifikaciji akordnih struktur pomembna oblika sodelujočih akordov in ne tonalitetni kontekst, kateremu pripadajo. Po tem je primer D zavajajoč, saj govori o isti vrsti akorda, o trozvoku oz. kvintakordu, zato po tem niti ne bi bil b., če se v njem ne nahaja osnova dveh različnih tonalitetnih kontekstov, F-dura in H-dura. Kot lahko vidimo iz primera v KM, različni tonalitetni konteksti v b. niso osnova za različne tonalitete, ker morajo izhajati iz iste lestvice oz. iz iste tonalitete. Če bi imeli vertikalno zvočnost, katere struktura izhaja iz dveh tonalitet, kar očitno ne, potem bi b. ustrezal bitonaliteti po sestavi glasbenega gradiva. Pa tudi tedaj bi ga bilo težko razlikovati od poliakorda (ki ima kot protiakord in poliharmonija poseben pomen v skladateljski teoriji H. Cowella, v kateri se b. ne pojavlja), tako kot je razlikovanje med bitonaliteto in politonaliteto samo teoretično (gl. KM bitonaliteta in KR politonaliteta).

Očitno je, da ni nobenega tehtega razloga za uporabo tega pojma.

GL: agregat (D 1), akord, protoakord, vertikalna zvočnost, zvočnost (D 2).

PRIM: bitonaliteta, poliakord.