(PANTONALNOST) = ♦PANTONALITETNOST♦

(ANG: pantonality; NEM: Pantonalität; FR: pantonalité; IT: pantonalità.)

ET: Iz pridevniške oblike samostalnika ♦pantonaliteta♦; pripona -ost označuje značilnost, lastnost, stanje in podobno (‹BAB›,290–292).

D: Naziv, a napačen, za lastnost, značilnost in odliko ♦pantonalitete♦.

KM: V KR ♦tonalitete♦ se opozarja na vsebinsko problematično obliko pridevnika »tonalen«, do katerega je najbrž prišlo z nepremišljenimi prevodi iz tujih jezikov.

KR: Medtem ko je uporaba pripone »-ost« v ♦pantonalitetnosti♦ izdatna in priporočljiva, je p. – in vse izpeljanke pojma – treba izključiti iz uporabe zaradi problematične pridevniške osnove »-tonalen« (namesto »-tonaliteten«).

GL: ♦antitonalitetnost♦ = (♦antitonalnost♦), ♦atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost♦, ♦bitonalitetnost♦ = (♦bitonalnost♦), ♦multitonalitetnost♦ = (♦multitonalnost♦), ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦).

PRIM: ♦atonalitetnost♦ = (♦atonalnost♦), ♦metatonalitetnost♦ = (♦metatonalnost♦), ♦mikrotonalitetnost♦ = (♦mikrotonalnost♦), ♦pantonaliteta♦, ♦pantonalitetnost♦, ♦prototonalitetnost♦ = (♦prototonalnost♦), ♦tonalitetnost♦ = (♦tonalnost♦).

PANTONALITETNOST = (♦PANTONALNOST♦)

ET: ♦Pantonaliteta♦; pripona -ost označuje značilnost, lastnost, stanje in podobno (‹BAB›, 290–292).

D: Naziv za, značilnost, lastnost in odliko ♦pantonalitete♦.

KM: V KM ♦tonalitetnosti♦ se opozarja na tvorbo besed s pripono -ost.

KR: Pojem je priporočljivo uporabljati v njegovem specifičnem pomenu, poleg ♦pantonalitete♦, kot je navedeno v D.

GL: ♦antitonalitetnost♦ = (♦antitonalnost♦), ♦atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost♦, ♦bitonalitetnost♦ = (♦bitonalnost♦), ♦multitonalitetnost♦ = (♦multitonalnost♦), ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦).

PRIM: ♦atonalitetnost♦ = (♦atonalnost♦), ♦metatonalitetnost♦ = (♦metatonalnost♦), ♦mikrotonalitetnost♦ = (♦mikrotonalnost♦), ♦pantonaliteta♦, (♦pantonalnost♦), ♦prototonalitetnost♦ = (♦prototonalnost♦), ♦tonalitetnost♦ = (♦tonalnost♦).

PANTONALITETA

ANG: pantonality; NEM: Pantonalität; FR: pantonalité; IT: pantonalità.

ET: Grš. predpona pan- = ves, vse; ♦tonaliteta♦.

D: 1) »(Naziv za) obliko ♦tonalitete♦, kjer se tonalitetna središča premikajo, vstopajo drugo v drugo in se mešajo, vendar se ne končajo z ustaljeno kadenco (na tradicionalen način). Pantonalitetna ♦harmonija♦ je normalna značilnost Bartókove, Hindemithove, Brittnove in glasbe Stravinskega, (dokler Stravinski ni sprejel ♦dvanajsttonske tehnike♦).« (‹IM›, 283)

2) »Značilna lastnost pantonalitete, s katero ta zares postaja nov koncept, ne le povečana ekspresija klasične ♦tonalitete♦, je fenomen ‘premičnih tonik’, tj. strukturno stanje, v katerem nekaj tonik sočasno odkriva svojo gravitacijsko moč, delujejo druga proti drugi, ne glede na to, ali postane katera od njih zaključna.« (RÉTI 1978R: 67)

3) »Če se že išče ime (za zanikanje ♦tonalitete♦ oziroma za ♦atonaliteto♦ – op. N. G.), potem bi se moralo misliti na pantonaliteto ali na ♦politonaliteto♦ …« (SCHÖNBERG 19667: 486–487)

KM: V D 3 Schönberg p. (in ♦politonaliteto♦) predlaga namesto ♦atonalitete♦, pojma, proti kateremu se iz vsega srca bori (SCHÖNBERG 19667: 486; gl. tudi KM ♦atonalitete♦). Edino v ‹JON›, 204, se opozarja na dvopomenskost tega pojma. V ‹IM›, 203, pomen v smislu D 3 sploh ni omenjen.

KR: Schönbergov predlog iz D 3 ni naletel na splošno sprejetje. Priznati moramo, da je predlog neutemeljen, ker – poleg p. – Schönberg predlaga tudi ♦politonaliteto♦ kot nadomestilo za ♦atonaliteto♦. Niti Rétijevo prizadevanje za razločevanje p. od ♦tonalitete♦ in ♦atonalitete♦ (D 2) ni imelo večjega odmeva. Pojem ima samo zgodovinski pomen kot eden od (po Schönbergu; prim. D 3) možnih – vsekakor problematičnih (prim. D 1 in 2) – nadomestkov za ♦atonaliteto♦.

V ‹GR6›, XIV, 163, se nastanek pojma pripisuje R. Rétiju, kar je seveda napačno.

GL: ♦antitonaliteta♦, ♦atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost♦, ♦bitonalnost♦, ♦emancipacija disonance♦, ♦multitonaliteta♦, ♦nestalna tonaliteta♦, ♦politonaliteta♦, ♦progresivna tonaliteta♦, ♦razširjena tonaliteta♦, ♦svobodna tonaliteta♦, ♦suspendirana tonaliteta♦.

PRIM: ♦atonaliteta♦, ♦metatonaliteta♦, ♦mikrotonaliteta♦, ♦pandiatonika♦, ♦pantonalitetnost♦ = (♦pantonalnost♦), ♦prototonaliteta♦, ♦prosta atonaliteta♦, ♦tonaliteta♦ .

‹BASS›, Ill, 535 = pridevnik »pantonale«; ‹CP1›, 241; ‹CP2›, 342; ‹GR›, 134; ‹L›, 415; ‹RAN›, 606; ‹SLON›, 1475

PANDIATONIKA

ANG: pandiatonicism; NEM: Pandiatonik (gl. KM); FR: pandiatonisme; IT: pandiatonicismo.

ET: Grš. predpona pan- = ves, vse; diátonos = (dobesedno) napet, v glasbi: premikati se (po) celih stopnjah (‹RL›, 224); tonikós = napet, od tónos = glas, ♦zvok♦.

D: »(Naziv za) diatoniko, ki je izpeljana na sodoben način, kot je v neoklasicistični glasbi okoli leta 1925 in kasneje, npr. pri I. Stravinskem, S. Prokofjevu, A. Caselle idr. Pandiatonika se kaže v svobodni in neomejeni uporabi vseh sedmih ♦tonov♦ diatonične ♦lestvice♦ pri vertikalnih oziroma akordičnih1 kombinacijah (gl. spodnji primer – op. N. G.).« (‹MELZ›, III, 31)

KM: V ‹MELZ›, III, 31, in v ‹RAN›, 605, je omenjeno, da si je pojem leta 1937 izmislil in v uporabo uvedel N. Slonimsky (gl. ‹SLON›, 1474–1475, in KR).

NEM-pojem je moč najti samo v ‹LEU›, 119, toda v celoti gre za nasilen prevod, saj ga v drugi strokovni NEM-literaturi ni moč zaslediti.

KR: Pojem s pripono -izem (»pandiatonizem«) se ni prijel, kar je dobro, saj takšna oblika problematično narekuje slog, obdobje in podobno.2

Sam Slonimsky, avtor pojma, skrajno problematično definira njegov pomen, npr.: »Pandiatonika je logično sredstvo za tehnike ♦neoklasicizma♦. Mnoge milozvočne uporabe pandiatonike lahko najdemo v delih Debussyja, Ravela, Stravinskega, Caselle, Malipiera, Vaughana Williamsa, Aarona Coplanda in Roya Harrisa. ♦Tonaliteta♦ C-dura je posebej priljubljena v klavirski glasbi, zahvaljujoč ‘beli’ lastnosti klaviature. Zares, pandiatonična klavirska glasba se je razvila empirično iz ♦svobodne improvizacije♦ na belih tipkah. Majhni otroci, ki se s svojimi prstki igrajo po klaviaturi …, ustvarjajo povsem naključne pandiatonične melodije in pandiatonične ♦harmonije♦ odlične kakovosti.« (‹SLON›, 1475) Poleg neresnih argumentov v korist spontanosti nastanka p. je napotilo Slonimskega na ♦neoklasicizem♦ neprepričljivo tudi glede na njegove reprezentativne skladatelje, ki se vsi nikakor ne morejo uvrščati med ♦neoklasicizem♦. Očitno je želel uvesti pojem, s katerim bi (najprej) označil tisto glasbo, ki ne zastopa in ne sledi ♦atonaliteti♦ in njenim izpeljankam. Torej, »diatonika« s predpono pan- bi tu morala označiti nekakšen novi »preporod« ♦tonalitet♦.

O ♦kromatizmu♦ kot domnevni nasprotnosti p. gl. KM in KR ♦kromatizma♦.

P. je najbrž izzvala tvorbo zaradi istorečja povsem nesmiselnega in nepotrebnega pojma »pankromatizem« oziroma »pankromatika« (ANG zopet s pripono -ism: »panchromaticism«).

V ‹FR›, 63, je »pankromatika« definirana kot »pojem, ki označuje neomejeno uporabo vseh dvanajstih ♦tonov♦ kromatične ♦lestvice♦«, v ‹CP1›, 241, pa je pridevnik »pankromatski« (= »panchromatic«) definiran kot tisto, »kar vključuje vse kromatične ♦tone♦. Večinoma se uporablja v povezavi z ♦klastrom, (tonskim) grozdom♦ …« Iz obeh definicij je jasno, da sta ♦atonaliteta♦ in ♦klaster♦ že dovolj jasna pojma, zato je takšnim pojmom nepotrebno podvajati pomen. Zaradi tega niti »pankromatika« niti »pankromatizem« nista uvrščena v Pojmovnik, konec koncev tudi kromatična ♦lestvica♦ ne (gl. KM ♦celostopinjske lestvice♦).

GL: ♦atonaliteta♦, ♦kromatizem♦ = ♦kromatika♦, ♦neoklasicizem♦, ♦tonaliteta♦.

PRIM: ♦pantonaliteta♦.

‹APE›, 213–214; ‹BASS›, Ill, 533; ‹CP1›, 241; ‹FR›, 63; ‹GR›, 134; ‹GR6›, XIV, 154; ‹JON›, 200–202; ‹P›, 223; ‹RIC›, Ill, 367

1 Bolje bi bilo »akordnih«, ker »akordičen« izhaja iz akordike (gl. KR ♦akorda♦)

2 Pojem s pripono -izem (»pandiatonizem«) se ni prijel niti v slovenščini […].

OVOJNICA

ANG: envelope, contour; NEM: Hüllkurve; IT: inviluppo.

D: 1) »Naziv za krivuljo, ki ‘ovija’ sliko nihaja na osciloskopu, ko se s črto združijo največja odstopanja, tj. amplitude. Ovojnico glede na to določamo po časovnih spremembah amplitude. Njen tok [val] ustreza dinamičnim odnosom, ki so slišni pri procesu nihanja. Npr. pri udarcu (kladivc) po strunah na klavirju, ki niso pridušene, nastane zelo hitro ♦vnihavanje♦, torej strmo vzpenjanje ovojnice. Za tem sledi razmeroma dolgo ♦iznihavanje♦, torej postopno padanje ovojnice. Zvočne značilnosti kateregakoli glasbila so natančno določene z vrsto ♦vnihavanja♦ in ♦iznihavanja♦. Glede na to, da ima skoraj vsak ♦parcial♦ kakšnega mehansko proizvedenega nihaja lasten tok amplitude, torej svojo lastno ovojnico, nastajajo pri eksakt­nem preučevanju vseh procesov z ovojnicami zelo zapletene celote. V vsaki časovni točki kakšnega mehanskega nihaja obstajajo namreč različni odnosi med amplitudami ♦parcialov♦, ki vplivajo na spremembe ♦zvokov(n)e barve♦, prisotne pa so celo pri kvazistacionarnih zvočnih ♦strukturah♦, kot je na primer ♦ton♦ violine. Za različne ♦višine tona♦ na glasbilu zopet veljajo različna pravila. Sicer je ovojnice na (popolnoma) ♦elektronskih (glasbenih) instrumentih♦ (npr. na ♦sintetizatorju♦ ali na ♦elektronskih orglah♦), ki so programirani ali se jih da programirati, (ker se) načeloma proizvajajo z ♦generatorjem ovojnice♦, razmeroma lahko opisati, ker so si dinamični procesi za vsak ♦parcial♦ kakšne zvočne ♦strukture♦, tudi pri različnih ♦višinah tona♦, pretežno podobni, tako se pri vsakem ♦tonu♦ ponavljajo z matematično natančnostjo. To je eden od razlogov, zakaj se pri poslušanju elektronsko proizvedenih ♦zvokov♦ občuti določena robatost, ki bi se ji sicer z bolj zapletenim programiranjem ♦zvoka♦ dalo povsem izogniti.« (‹EN›, 100–101)

2) »(Naziv za) značilnosti amplitude, ki določajo vzpon in padec ♦signala♦. Ovojnice ♦zvoka♦ ali ♦zvokov♦ vključujejo spremenljivke, kot so čas ♦vnihavanja♦, moč ♦vnihavanja♦, frekvenca, ♦barva♦, nivo ohranjanja nihaja1, čas začnetnega ♦iznihavanja♦ in čas končnega ♦iznihavanja♦.« (‹V›, 224)

KM: D 2 je navedena zato, ker gre za citat iz Music Educators Journal (november 1968), torej iz vira, ki skrbi za standardizacijo ameriške terminologije.

GL: ♦generator ovojnice♦, ♦izničevanje nihanja♦, ♦vnihavanje♦, ♦detektor ovojnice♦.

‹BASS›, II, 124; ‹CP1›, 239; ‹CP2›, 341; ‹EH›, 138–139; ‹FR›, 27; ‹GR›, 70; ‹GR6›, VI, 210

1 V izvirniku: »sustain level«.

OSNOVNI TON

ANG: root (of a chord), key note (‹L›, 238 – gl. KM), fundamental note (‹APE›, 255 – gl. KR); NEM: Grundton; FR: fondamentale; IT: fondamentale, tonica (‹L›, 238 – gl. KM).

ET: ♦Ton♦.

D: »(Naziv za najgloblji ♦ton♦) kakega ♦akorda♦ …, ko so vsi ♦toni♦ tega ♦akorda♦ razporejeni po tercah. Tako je g osnovni ton ♦akorda♦ d-f-g-h, glede na to, da je pri terčni gradnji navedenih ♦tonov♦ najgloblji.

Iz tega izhaja, da je tudi ♦akord♦ v (osnovni) obliki … po tem, kadar je njegov (osnovni) ton v najnižjem glasu, ne glede na medsebojni razpored drugih ♦tonov♦. Naslednji primer prikazuje nekaj možnosti (osnovne) oblike ♦akorda♦ g-h-d-f:«

(‹MELZ›, Ill, 557)

KM: NEM-pojem ima tri pomene: 1) o. t. ♦akorda♦; 2) tonika ali začetni ♦ton♦ katerekoli ♦lestvice♦ (čeprav bi morali toniko omejiti na prvo stopnjo dur-molove tonalitetne ♦lestvice♦); najgloblji ♦alikvot♦, tj. ♦temeljni ton♦, kakor je definirano v Pojmovniku (gl. ‹BKR›, II, 154–155; ‹HI›, 189; ‹HK›, 168; ‹KN›, 88; ‹RL›, 355). ANG-pojem »key note« in IT pojem »tonica« (= »tonika«), kot je navedeno v ‹L›, 238, sta sopomenki t. 2 NEM-pojma. (NEM-pojma »Fundamentston«, kot je navedeno v ‹P›, 221, v strokovni literaturi ni moč najti.)

KR: Pravilna FR- ustreznica o. t. je »fondamentale« (‹HO›, 393; ‹LARE›, 600), torej brez »son«, ker je »son fondamental« sopomenka ♦temeljnega tona♦ (‹CAN›, 194; ‹HO›, 949).

Po ‹BASS›, II, 259, in po ‹RIC›, II, 214, v IT obstaja samo »fondamentale«, s čimer se misli na o. t. in na ♦temeljni ton♦. Zato sta IT-pojma »[nota] fondamentale« (‹P›, 221) in »suono fondamentale« (‹L›, 238) napačni ustreznici za o. t.

Na splošno se niti v ‹L› niti v ‹P› o. t. ne razlikuje od ♦temeljnega tona♦.

Zanimivo je, da je v ‹MELZ›, Ill, 557, naveden samo ♦temeljni ton♦ (kot tudi »temeljna oblika ♦akorda♦«). V ‹MELZ›, I, 37 (gl. D 1 ♦alikvota, alikvotnih tonov♦), je namreč omenjen tudi o. t., sicer v smislu ♦temeljnega tona♦, kot se priporoča v Pojmovniku.

D se sklicuje na terčno načelo tvorbe ♦akordov♦ v okviru klasičnega harmonskega ♦sistema♦. V nekaterih drugih D to načelo ni posebej poudarjeno: V ‹APE›, 255, je npr. pojem »root« definiran kot: »Osnovna nota,1 nad katero se oblikuje ♦akord♦ z dodajanjem terc npr.« Ta »npr.« poudarja, da se pojem ne nanaša le na terčno načelo. Nasprotno temu se v ‹RAN›, 718, pojem »root« prav tako omejuje na tonalitetno (funkcijsko) ♦harmonijo♦, vendar se tam navaja: »♦Akordu♦, ki zveni z osnovnim tonom na najnižji frekvenci, pravimo, da je v osnovnem položaju2 (tudi če drugi ♦toni♦ ne zvenijo kot razporejene terce).« Čeprav bi tej formulaciji morali dati prednost pred drugim primerom iz D, lahko sklenemo, da bi se o. t. moral uporabljati tudi izven konteksta tonalitetne (funkcijske) ♦harmonije♦ kot naziv za najgloblji ♦ton♦ kateregakoli ♦akorda♦. To bi bilo izredno uporabno za terminologijo ♦glasbe 20. stoletja♦, ki uporablja ♦akorde♦ brez kakršnekoli povezave s tonalitetno (funkcijsko) ♦harmonijo♦.

V D je ♦temeljni ton♦ namenoma zamenjan z o. t. (»osnovni« v oklepaju je v izvirni D »temeljni«). ♦Temeljni ton♦ po svojem pomenu bolj ustreza tistemu (♦sinusnemu) tonu♦ ki, kot temelj, nad seboj povzroča nihanje ♦parciala♦. Zato ga je, kljub avtoritetni rabi v ‹MELZ›, Ill, 557, in tudi kljub uveljavljenosti v učni praksi, vseeno bolje uporabljati namesto o. t., ­katerega pomen bi morali omejiti na najgloblji ♦ton♦ kateregakoli ♦akorda♦ (gl. tudi KR – t. e. 1 ♦impresionizma♦).

GL: ♦harmonija♦, ♦ton♦, ♦vertikalna zvočnost♦, ♦zvočnost♦ (D 2).

PRIM: ♦temeljni ton♦.

‹CH›, 298; ‹IM›, 326; ‹MI›, II, 115; ‹MI›, I, 242

1 V izvirniku: »fundamental note«, kar je nenavadno glede na D pojma »fundamental tone« v ‹RAN›, 330, po kateri je »fundamental tone« (kot tudi »fundamental« – prim. ‹FR›, 33) sopomenka ♦temeljnega tona♦. (V ‹IM›, 389, se opozarja, da je »note« v ameriški ANG sopomenka ♦tona♦, kar tu ni tako pomembno.)

2 V izvirniku: »root position«.

OSNOVNA VRSTA, SERIJA = (GRUNDREIHE)

NEM: Grundreihe.

ET: ♦Serija♦.

D: Naziv za ♦osnovno obliko vrste, serije♦ v terminologiji, ki jo uporablja J. Rufer (RUFER 19662: 33, 47, 61).

KR: Pojem v razmerju z ♦osnovno obliko vrste, serije♦ ni dovolj izdiferenciran, zato ga je bolje opustiti, posebno zato, ker je tudi pri Ruferju, kot večno problematičnem razlagalcu Schönbergovih nazorov, neprepričljiv (prim. D 4 in KR – t. 1 ♦osnovne oblike vrste, serije♦). Pomenska razlika med o. v., s. (= »Grundreihe«) in ♦osnovno obliko vrste, serije♦ (= »♦Grundgestalt♦«), ki je predlagana v ‹GR6›, VII, 762, je poljubna in nepravilna, saj površno razlaga pomen ♦osnovne oblike vrste, serije♦ (gl. D 4 in 5 ter KR – t. 1 ♦osnovne oblike vrste, serije♦).

GL: ♦vrsta♦, ♦oblika vrste, serije♦, ♦serija♦.

PRIM: ♦osnovna oblika (vrste, serije)♦ = (♦Grundgestalt♦).

BEICHE 1983: 16; ‹FR›, 36 = »Grundreihe«; ‹JON›, 118 = »Grundreihe«

OSNOVNA OBLIKA (VRSTE, SERIJE) = (♦GRUNDGESTALT♦)

ANG: basic row, basic series/set, basic shape, original form, original note/tone, row, prime (set); NEM: Grundgestalt; FR: série originale, forme originale de la série, forme originelle de la série, série de base; IT: serie originale.

ET: ♦Serija♦.

D: 1) »V besedilih o Schönbergovih skladateljskih postopkih je ♦dvanajsttonska vrsta♦ pogosto označena kot osnovna oblika, tako da osnovna oblika v splošnem pomenu obstaja kot sopomenka ♦dvanajsttonske vrste♦. Spomenska raba obeh pojmov dokazuje, da se ♦dvanajsttonska vrsta♦ v skladbi, ki je skladana v ♦dvanajsttonski tehniki♦, dojema kot osnovna oblika.« (BEICHE 1983: 10)

2) »Poleg tega, da se uporablja kot sopomenka ♦dvanajsttonske vrste♦, se pojem … pojavlja v povezavi z ♦dvanajsttonsko tehniko♦ kot naziv za prvo ♦obliko♦, v kateri se pojavlja kakšna ♦dvanajsttonska vrsta♦. V tem primeru je (pojem) kratica ‘osnovne oblike ♦dvanajsttonske vrste♦‘ … Osnovno ♦obliko♦ kot prvo ♦obliko♦, v kateri se pojavlja kakšna ♦dvanajsttonska vrsta♦, je treba razumeti kot (časovno) prvo ♦obliko vrste♦, ki se pojavlja v skladbi, kot tudi ♦obliko vrste♦, ki ‘leži v osnovi’ skladbe in iz katere se … ‘izvajajo’ … tri druge ♦oblike♦. Enopomenskega razlikovanja med obema pomenoma … ni moč najti v mnogih besedilih, morda niti ni bil namen to doseči. To, da se ♦dvanajsttonska vrsta♦ kot takšna in prva od štirih različnih ♦oblik vrste♦ ne razlikujeta pogosto, je najbrž primarno utemeljeno v dejstvu, da sta ♦dvanajsttonska vrsta♦, ki je temelj kakšne skladbe (kot ‘osnovna oblika’ skladbe), in njena prva ♦oblika♦, v kateri se pojavlja (kot ‘osnovna oblika’ ♦dvanajsttonske vrste♦), identični.« (BEICHE 1983: 13)

3) »V literaturi lahko včasih zasledimo (pojem) osnovna oblika kot naziv za vse štiri ♦oblike vrste♦. Proklamirana enakovrednost štirih ♦oblik vrste♦, zaradi česar bi lahko govorili o štirih osnovnih oblikah ♦dvanajsttonske vrste♦ kot o netransponiranih oblikah, v nasprotju z enajstimi ♦transpozicijami♦ vsake od njih, bi lahko pomenila pomemben razlog za takšen pomen osnovne oblike …« (BEICHE 1983: 15)

4) »J. Rufer uporablja pojem … v povsem drugačnem smislu od predhodnih treh … Glede na avtentičnost, ji jo Rufer pripisuje svojim izvajanjem, begajo protislovni podatki o kontekstu, v katerem se pojem … prvič pojavi pri Schönbergu, s tem pa se postavlja tudi vprašanje, ali je pojem nastal v povezavi z ♦dvanajsttonsko tehniko♦ ali pa je prvotno rabljen v drugem kontekstu, in je šele kasneje, z razvojem Schönbergovih kompozicijskih postopkov, sprejet v terminologijo ♦dvanajsttonske tehnike♦. Leta 1971 je Rufer menil, da je Schönberg sprva govoril o obliki in šele z razvojem ♦dvanajsttonske tehnike♦ začel govoriti o osnovni obliki: ‘Za razumevanje Schönbergovega ustvarjanja od samega začetka je izredno pomemben prav osrednji pojem oblika1 … Takoj, ko je Schönberg … v nauku začel omenjati ♦dvanajsttonsko tehniko♦, se je spremenil v osnovno obliko’2. (RUFER 1971: 281) … Po drugi strani pa Rufer leta 1974 omenja: ‘Besedo in pojem osnovne oblike je Schönberg uporabljal že od leta 1919, ko še ni bilo govora o ♦dvanajsttonski tehniki♦.’ (RUFER 1978: 174) Za Ruferja je osnovna oblika identična kategoriji glasbene ideje, domislice, navdiha, čemur se v ♦dvanajsttonski tehniki♦ pripisuje neomejen primat v postopku skladanja.’ … glasbena ideja, ki je v osnovi dela, … je stvar ustvarjalnega odkritja. Temu je pripisana in izhaja iz glasbene domislice, navdiha,3 zato jo imenujemo osnovna oblika. Iz nje skladatelj ustvari delo po svoji ideji, ta mu dopušča videti celotno vzdušje in po tej (ideji) ga nato oblikuje. V tem kompleksnem smislu je potem tudi ideja, zavestno ali nezavedno, domislica, navdih’.3 (RUFER 19662: 56)« (BEICHE 1983: 15–16)

5) »1. (Naziv za) frazo ali temo, ki predstavlja temelj skladbe. 2. ♦Osnovna vrsta♦4 ali ♦serija♦5 v ♦dvanajsttonski tehniki♦, z ♦ritmom♦, poudarki itn. Skladatelj A. Schönberg je prvi uporabil pojem na ta način.« (‹FR›, 36; geslo je »♦Grundgestalt♦«.) 6) »(Naziv za) praviloma prvo ♦obliko♦, kjer se pojavlja ♦dvanajsttonska vrsta♦ v kakšni skladbi, skladani v ♦dvanajsttonski tehniki♦, poleg katere se nato vrstijo nadaljnje, ne povsem enakovredne … ♦oblike vrste♦ (♦obrat♦, ♦rakov postop♦, ♦rakov obrat♦ ).« (‹HI›, 189)

7) »Angleški naziv za izhodno zvezo, osnovno zvezo, enostavno programiranje elektronskih instrumentov (npr. ♦sintetizatorja♦) in naprav (npr. odmevne naprave).« (‹EN›, 24; geslo je »basic set«.)

KM: V BEICHE 1983: 1, 3–10, se opozarja tudi na pomene pojma, ki sicer deloma tudi izvirajo od Schönberga, niso pa v neposredni povezavi s terminologijo ♦dvanajsttonske tehnike♦. Ti pomeni tu niso obravnavani.

KR: Različnost D opozarja na dvoslojen pomen pojma:

1) Po eni strani je večpomenski, vendar vseeno do določene mere uokvirjen v skladateljski teoriji A. Schönberga. Če je pojem mišljen v tem pomenu, se priporoča raba v izvirni obliki, tj. »Grundgestalt«, kot v D 5, za katero se v BEICHE 1983: 17, potrjuje, da je pod vplivom pomena, ki je naveden v D 4, in se ga zopet lahko razume kot interpretacijo Schönbergove skladateljske teorije, ne glede na to, kako poljubna je. (Josef Rufer je namreč večno problematičen in vsekakor najbolj omejen razlagalec Schönbergovih nazorov, o njegovi avtentičnosti je treba vselej dvomiti, kar je, med drugim, nedvomno vidno tudi iz zmede v D 4.) Nemogoče je opozoriti na vse posledice te zmede, vendar je npr. dobro prebrati geslo »Grundgestalt« v ‹GR6›, VII, 761–762, da pridemo do sklepa, kako pretirano, nekritično zaupanje v Ruferjeve izkaze vedno vodi v napačno smer – kot tudi v D 4 in 5.

2) Po drugi strani je pomen pojma omejen na naziv za eno od ♦oblik vrste, serije♦, kot je podrobno opisano v D 6 (čeprav je trditev, da nadaljnje ♦oblike vrste♦ niso povsem enakovredne, neutemeljena).

D 7 – ki sicer ni pomembna za pomen v ožjem smislu – napoti na težave, ki so se pojavile s (Schönbergovim) prevodom »Grundgestalta« v ANG kot »basic set« (v ‹FR› se, na primer, »basic set« sploh ne pojavlja kot geslo, temveč se namesto tega pojavlja veliko bolj redka sopomenka »prime« oziroma »prime set«), o čemer lahko, na podlagi najnovejših vpogledov v gradivo, preberemo v BEICHE 1983: 11–12. Pomensko ta problematika ni pomembna, zato je ANG-naziv »basic set« sprejet kot ustreznica o. o. v., s. v smislu, ki je podrobneje opisan v D 6.

V ‹L›, 238, in v ‹P›, 220, je naveden nenavaden FR-pojem »forme directe de la série« (= »neposredna oblika ♦vrste♦, ♦serije♦«), katerega v strokovni literaturi ni moč najti.

GL: ♦vrsta♦, ♦oblika vrste, serije♦, ♦serija♦, ♦transpozicija (vrste, serije)♦.

PRIM: (♦Grundgestalt♦), ♦obrat (vrste, serije)♦ = (♦inverzija [vrste, serije]♦), ♦osnovna vrsta, serija♦ = (Grundreihe), ♦rakov postop (vrste, serije)♦ = (♦retrogradni postop [vrste, serije]♦ ), ♦rakov obrat (vrste, serije)♦ = (♦retrogradna inverzija [vrste, serije]♦ ).

‹BASS›, II, 65; ‹BKR›, II, 154 = vodilka k: ♦vrsti♦ (♦seriji♦) in ♦dvanajsttonski tehniki♦; ‹CAN›, 156; ‹JON›, 117–118 = ♦Grundgestalt♦; ‹RAN›, 655 = »prime«; ‹RIC›, II, 73; STEPHAN 1974

1 V izvirniku: »Gestalt«.

2 V izvirniku: »Grundgestalt«.

3 V izvirniku: »Einfall«, eden od osrednjih pojmov v Schönbergovi inspiracijski skladateljski teoriji, ki se tu prevaja kot »ideja«, »domislica«, »navdih«, ker preprosto – kot je razvidno iz konteksta – pomeni vse to. Iz takšne večpomenskosti je očitno, da »Einfall« ne more biti sprejet kot tehnični pojem oziroma strokovna beseda.

4 V izvirniku: »basic set«.

5 V izvirniku: »series«.

OSNI TON

ANG: axis tone.

ET: ♦Ton♦.

D: »(Naziv za ♦ton♦), ki je na sredini simetrične ♦zvočnosti♦, tj. ♦zvočnosti♦, ki jo lahko analiziramo v dveh segmentih, pri čemer je en ­segment obrat drugega. V simetrični ♦zvočnosti♦ as-b-c-d-e je npr. c osni ton … « (‹JON›, 32)

KM: Pojem se najpogosteje uporablja v ameriških analizah ♦strukture♦ ♦vrste♦ ali ♦serije♦, lahko pa ga uporabljamo tudi v drugem kontekstu, kadar želimo poudariti načelo simetričnosti.

GL: ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦kombinatorična vrsta, serija♦, ♦kombinatoričnost♦, ♦vrsta♦, ♦obrat (vrste, serije)♦ = (♦inverzija [vrste, serije]♦), ♦segment (vrste, serije)♦, ♦segmentacija (vrste, serije)♦, ♦serija♦, ♦simetrična lestvica♦, ♦simetrična vrsta, serija♦, ♦ton♦.

‹FR›, 8

OSCILATOR Z NADZOROM NAPETOSTI = (VCO) = (VOLTAGE-CONTROLLED OSCILLATOR)

ANG: voltage-controlled oscillator; NEM: spannungsgesteurter Oszillator.

ET: ♦Oscilator♦; ♦nadzor napetosti♦.

D: »(Naziv za) najpomembnejši ♦modul♦ v ♦analognem sintetizatorju♦ za proizvajanje nihajev, ki jih kasneje obdelujejo ♦filtri z nadzorom napetosti♦ in drugi ♦moduli♦ (gl. ♦sintezo zvoka♦ ).« (‹EN›, 266)

GL: ♦nadzor napetosti♦ = (VC) = (voltage control), ♦modul♦, ♦oscilator(ji)♦.

‹DOB›, 161; ‹EH›, 371; ‹FR›, 100

error: Content is protected !!