ET: ♦Mikrotonaliteta♦; pripona -ost označuje lastnost, stanje ipd. (‹BAB›, 290–292).
D: Naziv za kvaliteto, lastnost ♦mikrotonalitete♦.
KM: V KM ♦tonalitetnosti♦ je opozorilo glede tvorbe besed s pripono -ost.
KR: Kakor piše v KR ♦mikrotonalitete♦, je ta pojem, glede na izvirni pomen ♦tonalitete♦, nesmiseln pojem. V pomanjkanju boljšega pa se vseeno priporoča njegova uporaba, vendar v specifičnem pojmu glede na ♦mikrotonaliteto♦, kakor je navedeno v prejšnji D.
ET: Predpona mikro- od grš. mikrós = majhen, droben; ♦tonaliteta♦.
D: Naziv za lestvični ♦sistem’, ki kot najmanjše intervale uporablja tiste, ki so manjši od temperirane male sekunde.
KM: Mikrotonaliteta je med drugim tudi vrsta ♦atonalitete♦, ker je temperirana mala sekunda – ki je ukinjena – osnova dur-molove ♦tonalitete♦ in njej ustrezne funkcijske ♦harmonije♦.
KR: Če se držimo natančne D ♦tonalitete♦, potem ♦tonalilteta♦ lahko obstaja le znotraj intervalne vsebine, ki temelji na temperirani mali sekundi kot enoti. Mikrotonaliteta je torej – glede na to, da se naslanja na ♦tonaliteto♦ – nesmiseln pojem, vendar ni boljšega.
V ‹L›, 631, se kot FR sopomenka ♦četrttonske glasbe♦ navaja »mikrotonalitetna glasba (= musique microtonale«), kar je napačno, ker mikrotonaliteta ne vsebuje le ♦četrtstopinj♦ temveč tudi ostale intervale manjše od temperirane male sekunde (prim. KR ♦četrtstopinjske glasbe♦). Prav tako se v ‹L›, 360, problematičen IT pojem »mikrotonalizem (= microtonalismo«) izenačuje s ♦četrtstopinjsko glasbo♦.
ET: Predpona mikro- od grš. mikrós = majhen, droben.
D: Drugi naziv za ♦mikroiterval♦, tj. za interval manjši od temperirane male sekunde.
KM: Tukaj se kot o mikrointervalu posebej govori o ♦četrtstopnji♦, ♦dvanajstini stopnje♦ in ♦tretjini stopnje♦, čeprav v ♦glasbi 20. stoletja♦ obstaja nebroj mikrostopinj.
KR: Iz KR ♦celostopinjske lestvice♦ je jasno zakaj moramo ♦mikroton♦ nadomestiti z mikrostopinjo (gl. tudi KR ♦mikrointervala♦ in ♦mikrointervalne lestvice♦).
D: »(Naziv za) poseben aspekt polifonije, ki se pojavlja v ♦sodobni glasbi♦. Če je bistvo klasične polifonije v sočasnem gibanju več melodično in ritmično1 samostojnih glasov, ki se posebej zaznavajo v svojih indivualnih potekih in ki jim z ušesom lahko sledimo, potem mikropolifonija kaže drugačne značilnosti in služi kot sredstvo za ustvarjanje specifične ♦zvokov(n)e barve♦2. Mikropolifonija zahteva veliko število črt, postavljenih gosto eno nad drugo; zaznamujejo jih majhni intervali, med seboj pa se razlikujejo le v drobnih melodičnih in ritmičnih detajlih1, tako da jih ne opažamo posamezno, temveč se zlivajo v ♦zvok♦ celote, čeprav sočasno vsaka nanj do neke mere vpliva. Mikropolifono … tkivo se zdi statično, komajda premaknjen zvočni ♦blok♦, znotraj katerega se neprestano dogajajo medsebojna trenja številnih melodičnih linij, ta pa se kažejo v neprestanem osciliranju in nihanju ♦zvoka♦, ki se na ta način sublimira v ♦(zvočno) barvo♦2. Ko so linije mikropolifonega tkiva postavljene ena nad drugi v intervalih sekunde, kakor je najpogosteje, potem tako tkivo postane sorodno ♦klastru♦. Za tvorca mikropolifonije imamo … Györgyja Ligetija, njegova skladba Atmosphères za veliki orkester (1961) pa je prototip mikropolifonega glasbenega izražanja; notni primer … kaže samo del karakteristične ♦strukture♦3 omenjenega dela, ki na tem mestu v celoti obsega 56 glasov.« (‹MELZ›, II; 579–580)
MIKROPOLIFONIJA: Ligeti, Atmosphères
KM: V LIGETI 1971: 516 Ligeti takole opisuje mikropolifonijo: »(tako je v Apparitions iz 1958/59) nastala ‘neslišna’ polifonija, tj. mikropolifonija, v kateri so posamezni momenti neslišni, čeprav vsak posamezni moment določa značaj celotne polifone mreže. Z drugimi besedami: posamezni parti in glasbena konfiguracija v poteku teh partov ostajajo neopazni, je pa vsak part in vsaka konfiguracija transparentna glede na splošno ♦strukturo♦, ker sprememba neke malenkosti – vsaj malo – spreminja vsesplošni rezultat. V … Atmosphères (1961) sem naprej razvil metodo mikropolifonije. Mreža je postala bolj prefinjena, eliminirani so ostanki ritmičnih oblik, mikropolifonija je bila uporabljena za realiziranje postopne transformacije ♦zvokov(n)e barve♦ in tkiva.«
KR: D in citat v KM popolno določata pomen pojma. Namesto o ♦strukturi♦ je bolje govoriti o ♦teksturi♦, ker se tako poudarja neopaznost konstitutivnih prvin (npr. ♦višina tona♦ in ritmični obrazci), ki v svojih mikropolofonih odnosih prehajajo v novo (zvokovno) kvaliteto. Zato se mikropolifonijska ♦tekstura♦ mora opisovati tudi po merilu ♦gostote♦, podobno kot ♦statistična glasba♦. V tem smislu je posebno zanimiv Ligetijev komentar tipologije ♦serialne glasbe♦ (♦točka♦ – ♦skupina♦ – ♦polje♦; gl. ‹G›, 83–95; ‹GL›, 67–69; ‹KS›, 145–161; ‹HU›, 868).
D: Naziv za vsako ♦lestvico♦, ki je konstruirana na temelju ♦mikrointervalov♦ oz. intervalov, manjših od temperirane male sekunde.
KM: V ♦glasbi 20. stoletja♦ so možnosti deljenja oktave na intervale, manjše od male sekunde, skoraj neskončne, tako v teoriji kot tudi v skladateljski praksi. ‹G›, 39–41, navaja nekatere izmed možnosti. ♦Komatska lestvica♦, ki so jo podpirali italijanski futuristi, predlaga delitev na 53 ♦tonov♦, oz 52 intervalov (gl. KR ♦komatske lestvice♦). V tem Pojmovniku se posebej govori o ♦četrtstopinjah♦, ♦dvanajstini stopinje♦ in ♦tretjini stopnje♦.
Po zgledu tujiih jezikov (npr. microtone, microtonal v ANG) se interval, manjši od male sekunde, pri nas včasih napačno imenuje ♦mikroton♦ namesto ♦mikrostopinja♦. V KR ♦celostopinjske lestvice♦ se natančno opozarja na ta problem, ter se zato namesto ♦četrttona♦ priporoča ♦četrtstopinja♦, namesto ♦četrttonske glasbe♦♦četrtstopinjska glasba♦, namesto ♦dvanajstine tona♦♦dvanajstina stopinje♦, namesto ♦tretjine tona♦♦tretjina stopinje♦.
KR: V mikrointervalni lestvici je zaobidena nevarnost uporabe ♦mikrotona♦ namesto ♦mikrointervala♦ (kot v ANG). ♦Mikrointerval♦ kot sopomenka ♦mikrostopinje♦ najbolj kaže, koliko se stopinja v tej in podobnih zvezah razlikuje od stopnje oziroma koliko pravzaprav posredno domneva interval (gl. KR ♦celostopinjska lestvica♦).
ET: Predpona mikro- od grš. mikrós = majhen, droben; lat. intervallum = (dobesedno) prostor med dvema prsobranoma, predlog inter = med, sredi in vallum = prsobran (‹KLU›, 334, 335).
D: »(Naziv za) interval, manjši od polstopnje (male sekunde), tj. ♦četrtstopinja♦, šestina stopnje (kar je tretjina polstopnje, oz. male sekunde). Nekateri skladatelji v 20. stoletju (npr. Hába, Stein, Carrillo, Chávez) so eksperimentirali z mikrointervalno glasbo, ampak rezultati niso bili splošno sprejeti, ker zahodna ušesa ne morejo razločiti tako majhnih intervalov.« (‹APE›, 176–177)
KM: V ♦glasbi 20. stoletja♦ je mikrointervale uporabljalo več skladateljev, kot jih omenja D. Pravzaprav obstaja nepregledna množica skladateljev, ki so iz mikrointervalov sestavljali posebne lestvične ♦sisteme♦ (gl. ♦mikrointervalna lestvica♦). V tem-le Vodniku se posebej govori o ♦četrtstopinjah♦, ♦dvanajstini stopnje♦ in ♦tretjini stopnje♦ kot o mikrointervalih. V zvezi s Hábinim ukvarjanjem z mikrointervali gl. HÁBA 1927; HÁBA 1937 in HÁBA 1971. Ameriški skladatelj H. Partch je oktavo delil na 43 intervala (gl. PARTCH 1979: 109–137). Na posebno zanimiv način se je z mikrointervali ukvarjal francoski skladatelj ruskega porekla I. Višnjegradski (gl. WYSCHNEGRADSKY 1972).
KR: Mikrointerval je pravzaprav sopomenka ♦mikrostopinje♦. ANG »microtone« nakazuje možnosti napačnega prevoda v »mikroton«. V KR ♦celostopinjske lestvice♦ je natančno razloženo zakaj je to narobe.
V ‹GR› se nahaja napačna D (pod geslom »microtones«): »intervali manjši od oktave«.
ET: Kratica od ANG »musical instrument digital interface« = »digitalni vmesnik za glasbene instrumente«.
D: »(Naziv za ♦vmesnik♦) ki se je razvil po predlogu več japonskih in ameriških proizvajalcev (v glavnem Rolanda, Oberheima in Sequential Circuits) za konstruiranje ‘univerzalnega’ digitalnega ♦vmesnik♦, ki bi omogočil medsebojno komunikacijo instrumentom, kot sta ♦vzorčevalnik♦ in ♦sekvenčnik♦ Preliminarna specifikacija se je razvila na koncu 1982., prvi instumenti z MIDI-jem – ‘Prophet 600’ od Sequentiala in ‘Jupiter 6’ od Rolanda, oba ♦analogna (večglasna) sintetizatorja♦ – sta bila predstavljena na začetku 1983. Končna verzija specifikacije … je bila objavljena avgusta 1983.« (‹DOB›, 102)
KM: Pojem se vedno piše z velikimi črkami (verjetno zato, ker je kratica; gl. ET), ter je to navado treba obdržati tudi v našem jeziku.
ANG: middle of the road, middle-of-the-road; NEM: Middle of the Road.
ET: ANG = po sredi poti, ceste, srednja pot, cesta.
D: »Middle of the Road ali srednja pot (ki ni vedno zlata) je (naziv za) sredino ♦mainstream♦♦rocka♦, torej je povsem na sredini, ter je zato bližje ♦pop glasbi♦ kot pa ♦rocku♦. V to glasbo sodijo … (razne skladbe) tipa ♦šlagerja♦, opremljene z ♦ritmom♦ in studijsko tehniko, ‘sposojeno’ od ♦rocka♦ … Primeri za middle of the road so zgodnji Monkees, The Osmonds, Cowsills … in – kakor že ime skupine pravi – Middle of the Road.« (‹KN›, 132).
KM: Ortografija z vezaji je pogostejša, ko se pojem uporablja kot pridevnik. V ‹HK›, 242, je navedeno tudi redko uporabljana kratica »MOR«.
KR: V D je bil neprevidno uporabljen pojem ♦mainstream♦ v povezavi z ♦rockom♦, ker se najpogosteje uporablja vezano za ♦jazz♦ (gl. D ♦mainstream jazza♦). (Pojem ♦mainstream♦ v ‹KN›, 128, se najde samo v povezavi z diskografskim podjetjem Mainstream Records; tukaj torej ni ne tehnični pojem in ne strokovni izraz iz terminologije ♦rock glasbe♦).
Middle of the road lahko načeloma sprejmemo kot »srednjo pot« (»ki edina nikoli ne bo pripeljala v Rim« – gl. SCHÖNBERG 1980: 66), je pa pojem kot tehnični pojem oz. strokovni izraz veliko bolj jasen v ANG izvirniku v terminologiji ♦pop glasbe♦ in ♦rock glasbe♦.
