ET: ANG concept = koncept, zemisel, naziv, iz lat. conceptus = zajemanje; lat. album = bela plošča za snemanje, iz albus = bel (‹KLU›, 18).
D: »(Naziv za) LP, ki je, glede na besedilo ali glasbo, eno, zaključeno (zaprto) delo, v nasprotju z LP-jem z oštevilčenimi skladbami, ki je v ♦rocku♦ pravilo …« Pogosto se govori o konceptualnem albumu, tudi kadar celota ne predstavlja celega LP-ja, ampak samo daljši del na njem (npr. »Supper’s Ready« na LP Foxtrot skupine Genesis, 1972).« (‹HK›, 90; ‹KN›, 52)
ANG: combo; NEM: Combo, kleine Musikgruppe; FR: combo, petit ensemble; IT: combo, piccolo cornplesso.
ET: Skrajšano iz ANG = kombinacija (glasbil).
D: »V ♦jazz♦ glasbi je navadno naziv za manjšo zasedbo solistov (največ 8 glasbenikov). Naziv se, kot nasprotje izrazu ♦big band♦ uporablja šele v novejšem času. Včasih se takšna zasedba imenuje tudi small ♦band♦.« (‹MELZ›, I, 347)
KM: Ustreznice v NEM, FR in IT, ki se razlikujejo od izvirnika, so iz ‹BR›, 234–235. V rabi je ANG-izvirnik, kot je v ‹L›, 112, kjer se navaja samo ta.
KR: V ‹RAN›, 181, se raba pojma ne omejuejo samo na ♦jazz♦, ampak tudi na ♦popularno glasbo♦. V ‹HI›, 101, se navaja v zvezi s plesno glasbo, v ‹KN›, 51, pa z ♦rock glasbo, medtem ko se omenja, da je pogosteje »skupina« in ♦band♦. Naziv je najbolje uporabljati v zvezi z ♦jazzom♦, ker je edino na ta način v neposredni zvezi z ♦big bandom♦.
GL: ♦jazz♦, ♦rock, rock glasba♦.
PRIM:♦band♦, ♦big band♦.
‹BKR›, I, 266 = vodilka k ♦bandu♦; ‹FR›, 17; ‹GRI›, I, 448; ‹GRJ›, I, 240; ‹RL›, 179 = samo ET, vodilka k ♦bandu♦
KM:NEM-pojem, kot lahko razberemo, dvopomenski (tako kot ♦Klangkomposition♦). Če želimo sočsano označevati ♦skladanje klastrov♦ in ♦skladbo iz klastrov♦, je edino smiselno uporabljati NEM-obliko pojma.
ET: Srednjeveško lat. clavis (množina: claves) = tipka, (-e), iz lat. clavis = ključ. Razvoj pomena iz srednjeveške latinščine lahko pojasnimo s funkcionalnim dojemanjem tipk na glasbilu: tipke (claves) so rabile za odpiranje in zapiranje dotoka zraka na ♦orglah♦. Pozneje se je pomen razširil na vsa glasbila, na katerih s tipkami zavibrirajo strune. (‹KLU›, 375); lat. vox = glas.
D: »(Naziv za) enoglasni ♦elektronski glasbeni instrument♦ s tipkami, ki ga je skonstruiral R. Scott v začeku sedemdesetih let. ♦Ton♦ se proizvaja na poseben fotoelektričen način, ♦zvok♦ je podoben glissandu.« (‹RUF›, 84)
ET: Srednjeveško lat. clavis (množina: claves) = tipka, (-e), iz lat. clavis = ključ. Razvoj pomena iz srednjeveške latinščine lahko pojasnimo s funkcionalnim dojemanjem tipk na glasbilu: tipke (claves) so rabile za odpiranje in zapiranje dotoka zraka na ♦orglah♦. Pozneje se je pomen razširil na vsa glasbila, na katerih tipke vzbudijo nihanje strun. (‹KLU›, 375).
D: »(Naziv za) ♦elektronski glasbeni instrument♦, vrsto ♦elektičnega klavirja♦, ki ga je podjetje Hohner proizvedlo v zgodnjih šestdesetih letih. Naziv izhaja iz delne sorodnosti z akustičnim instrumentom klavikordom: s pritiskom na tipko kratka kovinska ploščica pritisne na nakovalce in s tem zatrese struno, katere nihaje prevzema magnetofonska zvočnica ter jih pretvarja v elektronske ♦signale♦.« (‹DOB›, 24–25) »♦Zvok♦ clavineta je zelo bogat s ♦parciali♦, je oster in perkusiven.« (‹RUF›, 83)
GL:♦električni klavir♦, ♦elektronski glasbeni instrumenti♦.
ANG: whole-tone scale; NEM: Ganztonleiter; FR: gamme anhémitonique, gamme par tons; IT: scala esatonale, scala per toni interi.
D: 1) »(Naziv za) ♦lestvico♦, ki je sestavljena iz celih postopov ali stopinj, zato ima šest ♦tonov♦ v oktavi, npr. c-d-e-fis-gis-ais-c’. Manjkajo ji trije temeljni intervali tradicionalne glasbe, čista kvinta, čista kvarta in mala terca. Glede na to, da manjka tudi mala sekunda (npr. h-c), manjka tudi vodilni ton. Vsi njeni kvintakordi so zvečani (c-e-gis, d-fis-ais itn.), odlikuje jo ‘neodločnost’, saj so vsi postopi enaki. Medtem ko so jo uporabljali že nekateri predhodniki v 19. stoletju (npr. Glinka in Liszt), jo je v glavnem negoval Debussy, pogosto kot osnovo za progresijo paralelnih akordov.« (‹APE›, 337)
2) »(Naziv za) razdelitev oktave na 6 celih stopostopov ali stopinj. Prva uporaba (te ♦lestvice♦) se napačno pripisuje Debussyju. Zgodovinsko je to stara kitajska ♦lestvica♦; v zahodni glasbi so jo prvi uporabljali ustvarjalci ruske šole – Glinka, Dargomižski in drugi. Tukaj je primer iz Orientalne romance Dargomižskega:
Debussy je uporabljal celostopinjsko lestvico na poseben način in je izkoristil njene številne možnosti v Pelléasu in Mélisandi; vendar je ni nikoli uporabil v celih skladbah kot Rebikov v Une Fête, Les Rêves in drugih skladbah.« (‹EIN›, 215)
KM: Primer za D 1 je začetek Debussyjevih Jader, drugega preludija iz I. knjige Preludijev za klavir (1910–1913):
CELOSTOPINJSKA LESTVICA: Debussy, Jadra
Morda bo nenavadno, da D 2 izpodbija Debussyja kot začetnika sistematične uporabe c. l. Žal primer iz ‹EIN›, 215, ni tako »čist« (v nasprotju s primerom iz Debussyjevih Jader), saj se že v drugem taktu pojavljajo polstopinjski pomiki. To je tipičen primer za iskanje (neznanih) predhodnikov (v ‹HO›, 418, se piše o Mozartu, medtem ko ‹SLON›, 1501–1502, poleg Mozarta omenja še Rebikova ter številne druge bolj ali manj znane skladatelje); toda vračanje k stari kitajski tradiciji je precej pretirano. Vendar je za nas na tem mestu tudi poučno! Debussy je zagotovo prvi skladatelj, ki mu je iz c. l. kot izrazito nehierarhičnega lestvičnega ♦sistema♦ (oz. unificirane intervalne vsebine) uspelo ustvariti posebno kakovost zvočnosti. Prav zaradi njega c. l. v ♦glasbi 20. stoletja♦ zavzema posebno mesto med netonalitetnimi ♦lestvicami♦, ki so pomembno prispevale k profiliranju nove, antitonalitetne lestvične zgradbe. (Koristno se je spomniti, da je Messiaenov prvi ♦modus omejene možnosti transpozije♦ pravzaprav c. l.). Zato se na tem mestu ne omenja in ne obravnava pendant c. l., kromatična ♦lestvica♦, saj se njene nehierarhičnosti – nasproti nehierarhičnosti c. l., ki jo je uspelo preseči prav Debussyju – na noben način ne dá izkoristiti v glasbenem smislu: ima največjo intervalno zalogo (s temperirano malo sekundo kot osnovno intervalno enoto), vendar brez kakršnekoli sledi lestvične sestavnosti. Lahko bi preprosto rekli, da je takšna hierarhična nevtralnost kromatične ♦lestvice♦ tudi razlog za nastanek vrste ♦lestvic♦, s katerimi se je sistematično poskušala nadomestiti izgubljena dur-molova tonalitetna sestavnost (ki – teoretično – pravzaprav izhaja iz kromatične ♦lestvice♦ kot posledica redukcije njene maksimalne intervalne zaloge).
KR: »Celotonska lestvica« ni dobesedni prevod iz tujih jezikov za c. l. Prevod je točen, vendar pomensko nesmiseln: ♦tona♦ se ne da deliti na pol, da bi bil »polton«, saj polton v duhu slovenskega jezika – tudi ko ga poskušamo razumeti v posebnem metajezikovnem pomenu kot tehnični naziv oz. strokovno besedo – pomeni »malo sumljiv ♦ton♦«. Če nadaljujemo: »celi ♦toni♦« so pravzaprav velike sekunde, torej intervali oz. razdalje med dvema♦tonoma♦. »Poltoni« so glede na to kot male sekunde, kar je še bolj nesmiselno. Vendar v nasprotju s stopnjami, ki označujejo ♦tone♦ v lestvičnem redu (dominanta bo vedno: peta stopnja durove ali molove ♦lestvice♦), stopinja, […] ne more v pomembnem pomenskem odtenku predstavljati sopomenke s stopnjo: stopnja namreč pomeni pomik (od stopnje do stopnje), zato so »stopnice« izpeljane iz stopnje, ne pa iz stopinje, ki je čvsto fiksirana (tako kot stopnje ♦lestvice♦), zato iz nje ne moremo izpeljati »stopnjevice«. S tem nakazujemo pomik, tj. interval, prav to, na kar mislimo v c. l. Žal pojmov, predlaganih za »Ganzton« = »cel glas« in »Stufe« = »stopinja« v (KU), 159, 178, ne moremo uporabljati v tej razpravi. Zato se v ‹MELZ›, I, 331, opozarja na zastarelost – ne pa tudi na brezpomenskost »celega tona« in »poltona«, medtem ko se v ‹MELZ›, Ill, 105, s »poltonom« misli na »polstopnjo«.
Zato je v D 1 »neodločnost« c. l. pojasnjena z dejstvom, da so vse stopinje (ne stopnje) enake (ANG »all scale steps are equal« – gl. ‹GR6›, XVIII, 119, kjer se »step« definira kot »interval velike ali male sekunde«). Namreč, vse stopnje ♦lestvice♦ preprosto ne morejo biti enake, razen če so enake kot npr. V. stopnja, ki je dominanta v dur-molov tonalitetni lestvici in je kot vedno dominanta na V. stopnji. Iz istega razloga sta v D 1 na samem začetku ANG »whole tones« in v D 2 na samem začetku NEM »Ganztöne« prevedena kot cel postop. V D 2 ♦modalitete♦ in na drugih mestih v Pojmovniku se prav tako pazi na to pomembno razliko med stopnjo in postopom (stopinjo). Zato je ♦četrtton♦ = ♦četrtstopinja♦, ♦četrttonska glasba♦ = ♦četrtstopinjska glasba♦, ♦dvanajstina tona♦ = ♦dvanajstina stopinje♦, ♦mikroton♦ = ♦mikrostopinja♦, ♦tretjina tona♦ = ♦tretjina stopinje♦ itn.
GL:♦impresionizem♦ (še posebej D 2–A), ♦lestvica♦.
1 Kot se vidi iz ‹L›, ta pomembna razlika med stopnjo in stopinjone obstaja v vseh tujih jezikih, ki jih upoštevamo v Pojmovniku. 1) ANG-ustreznica NEM-pojma »Schritt« (= dobesedno: »korak«; kot tehnični pojem oziroma strokovna beseda = »pomik« – od ♦tona♦ do ♦tona♦, tj. interval v smislu navedene D iz ‹GR6›, XVIII, 119), je »step«, FR- in IT-ustreznica tako za »stopnjo« kot za »stopinjo« pa sta »degré« oziroma »grado«. (Ruska ustreznica je »šag« oziroma »hod« – gl. ‹L›, 507). 2) ANG-, FR- in IT-ustreznice NEM- pojma so »Stufe« (= »stopnja«), »degree«, »degré« in »grado« (ruska ustreznica je »stupenj« – gl. ‹L›, 555). Jasno razlikovanje »stopnje« in »stopinje«, v pomenu iz Pojmovnika, obstaja le v ANG (»step«, »degree«), NEM (»Schritt«, »Stufe«) in ruščini (»sag«, »stupenj«).
