Kategorija: tajništvo

(ANG: polytonality; NEM: Polytonalität; FR: polytonalité; IT: politonalità.)

ET: Iz pridevniške oblike samostalnika ♦politonaliteta♦; pripona -ost označuje značilnost, lastnost, stanje in podobno (‹BAB›, 290–292).

D: Naziv, vendar napačen, za značilnost, lastnost, odliko ♦politonalitete♦.

KM: V KR ♦tonalitete♦ se opozarja na vsebinsko problematično obliko pridevnika »tonalen«, do katerega je najbrž prišlo z nepremišljenimi prevodi iz tujih jezikov.

KR: Medtem ko je raba pripone »-ost« v ♦politonalitetnosti♦ izdatna in priporočljiva, je p. – in vse izpeljanke pojma – treba izključiti iz uporabe zaradi problematične pridevniške osnove »tonalen« (namesto »tonaliteten«).

GL: ♦antitonalitetnost♦ = (♦antitonalnost♦), ♦atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost♦, ♦bitonalitetnost♦ = (♦bitonalnost♦), ♦multitonalitetnost♦ = (♦multitonalnost♦), ♦pantonalitetnost♦ = (♦pantonalnost♦).

PRIM: ♦atonalitetnost♦ = (♦atonalnost♦), ♦metatonalitetnost♦ = (♦metatonalnost♦), ♦mikrotonalitetnost♦ = (♦mikrotonalnost♦), (♦polimodalnost♦) = (♦polimodalitetnost♦), ♦politonaliteta♦, ♦politonalitetnost♦, ♦prototonalitetnost♦ = (♦prototonalnost♦), ♦tonalitetnost♦ = (♦tonalnost♦).

‹P›, 240

ET: ♦Politonaliteta♦; pripona -ost označuje značilnost, lastnost, stanje in podobno (‹BAB›, 290–292).

D: Naziv za značilnost, lastnost, odliko ♦politonalitete♦.

KM: V KM ♦tonalitetnosti♦ se opozarja na tvorbo besed s pripono -ost.

KR: Priporočena je uporaba pojma v njegovem specifičnem pomenu glede na ♦politonaliteto♦, kot je navedeno v D.

GL: ♦antitonalitetnost♦ = (♦antitonalnost♦), ♦atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost♦, ♦bitonalitetnost♦ = (♦bitonalnost♦), ♦multitonalitetnost♦ = (♦multitonalnost♦), ♦pantonalitetnost♦ = (♦pantonalnost♦).

PRIM: ♦atonalitetnost♦ = (♦atonalnost♦), ♦metatonalitetnost♦ = (♦metatonalnost♦), ♦mikrotonalitetnost♦ = (♦mikrotonalnost♦), (♦polimodalitetnost♦) = (♦polimodalnost♦), ♦politonaliteta♦, (♦politonalnost♦), ♦prototonalitetnost♦ = (♦prototonalnost♦), ♦tonalitetnost♦ = (♦tonalnost♦).

ANG: polytonality; NEM: Polytonalität; FR: polytonalité; IT: politonalità.

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦tonaliteta♦.

D: »(Naziv za) sočasno zvenenje več ♦tonalitet♦ (hkrati). Pojem se pogosto (in nepravilno) uporablja tudi za ♦bitonaliteto♦. Medtem ko se ♦bitonaliteta♦ pogosto pojavlja v ♦glasbi 20. stoletja♦, se politonaliteta redko.« (‹APE›, 230)

KM: Že v KM, v povezavi z ♦bitonalnostjo♦, je p. izpostavljena kot nadpojem, ♦bitonalnost♦ pa kot njena podvrsta.

KR: Pri tem pomenu je treba ostati, ne glede na to, da se v praksi primeri za p. nanšajo na primere za ♦bitonalnost♦. V KR ♦pantonalitete♦ je naveden tudi Schönbergov predlog, da p. – poleg ♦pantonalitete♦ – zamenjuje ♦atonaliteto♦ (gl. SCHÖNBERG 1966⁷: 486–487). Tudi ta pomen je seveda povsem sekundaren (prim. tudi KM in KR ♦atonalitete♦).

GL: ♦antitonaliteta♦, ♦atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost♦, ♦biakord♦, ♦bitonalnost♦, ♦multitonaliteta♦, ♦nestalna tonaliteta♦, ♦pantonaliteta♦, ♦poliakord♦, ♦poliharmonija♦, ♦progresivna tonaliteta♦, ♦razširjena tonaliteta♦, ♦svobodna tonaliteta♦, ♦suspendirana tonaliteta♦.

PRIM: ♦atonaliteta♦ , ♦metatonaliteta♦, ♦mikrotonaliteta♦, ♦polimodaliteta♦, ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦), ♦prototonaliteta♦ , ♦prosta atonaliteta♦, ♦tonaliteta♦.

‹BASS›, III, 679; BEICHE 1993; ‹BKR›, III, 314; ‹BOSS›, 133; ‹CAN›, 438; ‹CH›, 304; ‹FR›, 68; ‹GR›, 141; ‹GR6›, XV, 72; ‹HI›, 359–360; ‹HK›, 288; ‹HO›, 820–821; ‹IM›, 299; ‹JON›, 232–238; ‹KN›, 157–158; ‹L›, 441; ‹LARE›, 1247; ‹MI›, III, 463–463; ‹RIC›, III, 465; ‹ROS›, 176; ‹SLON›, 1478; ‹V›, 581

ANG: polyrhythm, polyrhythmy (gl. KR), polyrhythmics (‹RAN›, 516 – gl. KM); NEM: Polyrhythmik; FR: polyrythmie (gl. KR); IT: poliritmica (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦ritmika♦.

D: V D 1 ♦poliritma♦ vidimo, da poliritmika pomeni enako kot ♦poliritem♦.

KM: ANG-ustreznica »polyrhythmics« je sestavljena glede na samostalnik »rhythmics«, ki je naveden v ‹RAN›, 516 (gl. KR ♦ritmike♦).

KR: ANG-pojem »polyrhythmy« (‹SLON›, 1477, ‹P›, 240) je izmišljen (gl. KR ♦poliritmije♦). FR-pojem »polyrythmie« (gl. ‹BR›, 137, ‹P›, 140) ima v tem Pojmovniku enak pomen, kot ga ima ♦poliritmija♦ (gl. KR ♦poliritmije♦). Toda v ‹TLF› ni niti pojma »polyrhytmique« niti kateregakoli drugega sorodnega pojma. V ‹DLI›, XIII, 751, se pojavi le pridevnik »poliritmica«. V ‹L› ni navedenega nobenega pojma, sorodnega p., v samostalniški obliki. Resno vprašanje je torej, iz katerega samostalnika so tvorjeni pridevniki v ‹L›, 411, ki smo jih že navedli v KR ♦poliritma♦, zato ker v ‹L›, 477, obstajata pojma »♦ritem♦« in »♦ritmika♦«. Glede na pomen ♦ritmike♦ je p. dvoumen. Treba bi ga bilo nehati uporabljati ali pa ga zamenjati s ♦poliritmom♦.

GL: ♦ritmika♦.

PRIM: ♦polimeter♦ = (♦polimetrija♦) = (♦polimetrika♦), ♦poliritem♦ = (♦poliritmija♦).

‹EH›, 257, 261; ‹HI›, 359; ‹RL›, 740–741 

ANG: polyrhythmy (‹SLON›, 1477, ‹P›, 240, čeprav osnova »-rhythmy« ne obstaja – gl. KR); NEM: Poly-rhythmik (gl. KR); FR: polyrythmie (gl. KR); IT: poliritmia (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦ritem♦.

D: 1) »(Naziv za) uporabo različnih ♦ritmov♦, še posebej s premeščanjem ritmičnih poudarkov. Čeprav je pojem moderen, se je poliritmija spontano pojavljala tudi v tradicionalnih glasbah, in sicer na zelo sofisticiran način, v srednjeveški polifoniji 14. stoletja. Najenostavnejši primer polifonije je uporaba 3/4 in 6/8 ♦mere♦. V 21. prizoru II. dejanja Mozartovega Don Giovannia je slavni primer poliritmije … z uporabo 3/4, 2/4 in 6/8 ♦mere♦. Takšen način zapisa je bolj značilen za začetek 20. stoletja (Stravinski, Bartók, Milhaud itn.).« (‹HO›, 820)

2) »(Naziv za) sočasno zvenenje večjega števila različnih ritmičnih obrazcev in zelo pogosto izmenjavanje kontrastnih metričnih ♦formul♦ …; raznovrstnost ♦ritmov♦ v kakšnem glasbenem delu.« (‹KL›, 1065)

KM: V ‹CH›, 304, se p. nestrokovno definira kot »polifonija ♦ritmov♦«, v ‹LARE›, 1247, pa se uporaba pojma omejuje samo na etnomuzikologijo.

V D 2 je namerno navedena formulacija iz splošnega in ne iz strokovnega priročnika. Čeprav je treba »ritmične obrazce« in »metrične formule« spremeniti v »ritemske obrazce« in »metrske ♦formule♦« (pri čemer verjetno niti takrat ne bo jasno, kaj pomenijo »metrske ♦formule♦«), saj ne izhajajo iz ♦ritmike♦ oziroma ♦metrike♦, je zanimiv drugi del D 2: duhu slovenskega jezika morda najbolj ustreza ta definicija p., čeprav je ET iz ♦ritma♦ s pripono -ija problematična (gl. KR). Ampak kolikor je znano, se pojem redko uporablja v tem smislu.

KR: Problema pravilnih ustreznic v tujih jezikih se ne da rešiti. V ‹OED›, ‹KLU›, ‹TLF›, ‹DLI›, in v ‹DEI› ne obstajajo osnove »-rhythmy«, »rhythmie«, »rythmie« in »ritmia« (v nasprotju z »metry« itn.; gl. ET in KR ♦polimetrije♦), s katerimi bi lahko z dodajanjem predpone tvorili nove pojme. Zato so vsi pojmi s to priponsko osnovo izmišljeni (gl. ‹BR›, 37– na str.136 se navaja napačna IT-ustreznica »poliritmica«, ki je v ‹DLI›, XIII, 745, pridevnik in ne samostalnik; ‹P›, 240; ‹LEU›, 323; ‹SLON›, 1477). Med drugim lahko iz ‹SLON›, 1477, razberemo, da p. pomeni isto kot tudi bolj natančen pojem ♦poliritem♦ (čeprav se avtor tukaj sklicuje na ET, ki v ANG-neobstoječem pojmu pomeni nasprotno): »Kot je razvidno iz etimologije besede, je poliritmija sočasno dogajanje različnih ♦ritmov♦.« (Od kod pomensko sovpadanje »♦ritma♦« in »-ritmije«?). Zato v ‹TLF› ne najdemo ustreznega FR-pojma (čeprav se pojavi v ‹HO›, 820 – gl. D 1, vendar ima napačen pomen – gl. pozneje!), pa tudi kakšnega sorodnega pojma ne. V ‹DLI›, XIII, 751, je poliritmija pravzaprav po D (»sočasna uporaba različnih ♦ritmov♦ v isti skladbi«) sopomenka ♦poliritma♦. NEM-ustreznica »Polyrhythmik« (‹BR›, 137, ‹LEU›, 323, ‹P›, 240, ‹RL›, 740) je nesmiselna prav zaradi pomena osnove, »♦ritmika♦« (gl. KR ♦poliritmike♦). V ‹L› pa ni navedenega nobenega sorodnega pojma p. v samostalniški obliki. Resno vprašanje je torej, iz katerega samostalnika so tvorjeni pridevniki v ‹L›, 411, ki smo jih že navedli v KR ♦poliritma♦, zato ker v ‹L›, 477, obstajata pojma »♦ritem♦« in »♦ritmika♦«. Primer iz D 1 iz Mozartovega Don Giovannija ni primer za ♦poliritem♦, temveč za ♦polimeter♦ v vertikalnem smislu (gl. D 1 ♦polimetra♦). V KM ♦poliritma♦ navajamo kriterije, po katerih se ♦poliritem♦ vendarle lahko razlikuje od ♦polimetra♦.

Zaradi dvoumne vsebine (pomena) bi bilo najboljše, če bi uporabljali njegovo sopomenko ♦poliritem♦.

PRIM: ♦polimeter♦ = (♦polimetrija♦) = (♦polimetrika♦), ♦poliritem♦ = (♦poliritmika♦).

‹BASS›, III, 679; ‹CAN›, 438; ‹MELZ›, III, 102; ‹MI›, III, 463; ‹RIC›, III, 679; ‹ROS›, 175–176

ANG: polyrhythm; NEM: Polyrhythmik (gl. KM in KR); FR: polyrythmie (gl. KR); IT: poliritmo, poliritmia, poliritmica (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦ritem♦.

D: 1) »(Naziv je nastal v 19. stoletju za) sočasno uresničitev različnih ♦ritmov♦ … Čeprav je nastal v zvezi z glasbo 18. in 19. stoletja, se poliritem aplicira tudi na drugo glasbo. Tako govorimo o poliritemskih strukturah v glasbi 14. in 15. stoletja …, predvsem pa v ♦Novi glasbi♦ 20. stoletja in v neevropski glasbi ter v ♦jazzu♦.(‹RL›, 740; geslo je »Polyrhytmik« = ♦poliritmika♦!)
2) »(Naziv za) sočasni nastop dveh ali več različnih ritmičnih obrazcev, katerih metrični poudarki sovpadajo (primeri 1a in 1b) ali se razhajajo (primeri 2a in 2b):

V tem primeru gre za ♦poliritmijo♦, ki vključuje tudi ♦polimetrijo♦.« (‹MELZ›, III, 102; geslo je ♦poliritmija♦!) 

3) »(Naziv za) … slog, v katerem si nasprotujeta dva ali več različnih ritemskih obrazcev. Mnogi teoretiki uporabljajo pojem kot sopomenko pojma ♦polimeter♦. Če bi hoteli identificirati poliritemski slog, morajo ♦ritmi♦ ostati v določenem ritemskem obrazcu dovolj dolgo. Naslednji primer prikazuje tri različne ♦ritme♦ v poliritemskem kontekstu:«

(‹FR›, 68)

4) »(Naziv za) sočasno uporabo nasprotujočih si ♦ritmov♦ in poudarkov, pogosto kot rezultat kombiniranja različnih ♦metrov♦ (♦polimeter♦). Enostavnejši tipi kot 3/8 proti 3/4 se običajno imenujejo ♦nasprotna ritmika♦, medtem ko se pojem poliritem uporablja za ‘krepke ritemične trke, ki jih pogosto srečujemo v ♦glasbi 20. stoletja♦, kot npr. v Hindemithovi Klavirski glasbi op. 37 (gl. primer na naslednji strani – op. N. G.) … Izrazito sinkopirani odlomki, ki se pojavljajo v ♦jazzu♦, prav tako ustvarjajo poliritemski učinek.« (‹APE›, 230)  

5) »Pojem, ki zajema ♦polimeter♦ in tradicionalnejša nasprotujoča si ♦ritma♦ znotraj istega ♦metra♦ (tj. ♦nasprotna ritmika♦).« (‹GR›, 141)

KM: V ‹RL›, 739, piše, da jasno razlikovanje pojmov ♦poliritem♦ (= ‘Polyrhythmik’!) in ♦polimeter♦ (= ‘Polymetrik’!) doslej ni mogoče«, v ‹RL›, 740, in v ‹BKR›, III, 314, pa je navedeno »Polyrhythmik« (= »♦poliritmika♦«) kot NEM ustreznica ANG ♦nasprotne ritmike♦ = (»cross-rhythm«; gl. KR ♦poliritmike♦ in ‹P›, 240). 

Primere, ki se v D ponujajo za p., lahko jasno razlikujemo od ♦polimetra♦, če upoštevamo zapis kot kriterij (gl. KR ♦polimetra♦). Tako je primer 2a v D 2 tipičen za vertikalni ♦polimeter♦ (gl. D 1 ♦polimetra♦), ker gre za sočasno uporabo 4/4 in 3/4 ♦mere♦. (V D 2 sicer vlada tudi pojmovna zmeda: poleg napačnega imena gesla –♦poliritmija♦ namesto p. – bi bilo treba  »ritmične obrazce« in »metrične akcente« zamenjati z »ritmičnimi obrazci« in »metričnimi poudarki«, ker so metrični poudarki tisti, ki bi jih morala specificirati ♦metrika♦ kot nauk; prav tako se mora ♦polimetrija♦ zamenjati s ♦polimetrom♦.) Primer v D 3 je resda poliritemski, saj se v vseh treh delih ohranja isti ♦meter♦. Podoben primer srečamo tudi pri razlikovanju ♦aditivnega ritma♦ in ♦metrične disonance♦ od ♦polimetra♦, toda problem se lahko reši s sklicevanjem na isti kriterij (pri čemer bi ♦aditivni ritem♦ lahko veljal za podvrsto p.) Pri ♦nasprotni ritmiki♦ ne bi smelo biti nikakršne zmede.

POLIRITEM: Hindemith, Klavirska glasba, op. 37

KR: Problemi z ustreznicami za p. v tujih jezikih so  nerešljivi. Ni jasno, zakaj se uporablja dvoumna NEM-ustreznica »Polyrhythmik« (gl. ‹BR›, 137, ‹LEU›, 323, ‹P›, 240, ‹RL›, 740), ne pa »Polyrhythmus«, ki očitno ne obstaja, čeprav se v ‹P›, 240, navaja njegova množinska oblika »Polyrhythmen«. Glede na pomen ♦ritmike♦ je pojem ♦poliritmika♦ (NEM = »Polyrhythmik«) nesmiseln (gl. KR ♦poliritmike♦). (Podoben problem srečamo tudi pri ♦polimetriki♦ – gl. KM ♦polimetra♦ in KR ♦polimetrike♦.) FR-pojem »polyrythmie« in IT-pojem »polirthmia« (gl. ‹BR›, 137, ‹P›, 240) imata enak pomen kot ♦poliritmija♦, IT-pojem »poliritmica« (‹BR›, 136) pa enak pomen kot ♦poliritmika♦. V ‹TLF› pa pojem »polyrythmie« ne obstaja, kar je tudi logično, saj je njegov pomen nesmiseln (gl. KR ♦poliritmije♦) V ‹DLI›, XIII, 751, je naveden IT-pojem »poliritmo«, vendar kot pridevnik in z napačnim pomenom (»to, kar predstavlja sled različnih tempov v kakšni skladbi«). Zanimivo je, da se p. v ‹P› sploh ne omenja, čeprav je v ‹P›, 240, navedena njegova ANG-ustreznica »polyrhythm« kot napačna sopomenka ♦poliritmije♦. (ANG = »polyrhythmy«; ta pojem v ANG ne obstaja – gl. KR ♦poliritmije♦). V ‹L› ni navedenega nobenega sorodnega pojma p. v samostalniški obliki. Resno vprašanje je torej, iz katerega samostalnika so tvorjeni pridevniki  »polyrhythmic« (ANG), »polyrhythmisch« (NEM), »polyrythmique« (FR) in »poliritmico« (IT) (gl. ‹L›, 411), še posebej zato, ker v ‹L›, 477, obstajata pojma »♦ritem♦« in »♦ritmika♦«.

GL: ♦aditivni ritem♦, ♦metrična disonanca♦, ♦ritem♦, ♦nasprotna ritmika♦.

PRIM: ♦polimeter♦ = (♦polimetrija♦) = (♦polimetrika♦), (♦poliritmija♦) = (♦poliritmika♦).

‹GR6›, XV, 72; ‹RAN›, 646

(ANG: polymodality; NEM: Polimodalität; FR: polymodalité; IT: polimodalità.)

ET: Predpona poli- iz grš. poly = mnogo; ♦modalnost♦ .

D: Enako kot ♦polimodaliteta♦, ne glede na ♦modalnost♦ .

KR: V nasprotju s ♦politonalnostjo♦, ki je nastala iz vsebinsko problematičnega pridevnika »politonalni« samostalnika ♦politonaliteta♦, se p., zaradi ohranitve pridevnika »modalni« iz ♦modusa♦ (ne glede na to, da bi bil »modusni« pravilnejši – gl. KR ♦modusa♦ in KM ♦modalnosti♦), lahko sprejme, čeprav je sopomenska s ♦polimodaliteto♦.

GL: ♦modus♦, (♦modalnost♦) = (♦modalitetnost♦).

PRIM: ♦neomodalnost♦, ♦polimodaliteta♦, (♦polimodalitetnost♦), ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦).

‹P›, 240

ET: Predpona poli- iz grš. poly = mnogo; ♦modalitetnost♦.

D: Naziv za več značilnosti, lastnosti, odlik ♦modalitete♦.

KR: Glede na to, da je ♦modalitetnost♦ pleonazem, pojma ni treba uporabljati (gl. KR ♦modalitetnosti♦), p. pa s predpono poli- to preobilje še bolj potencira, zato (in tudi zaradi D, ki je formalno pravilna!) jo je treba zavreči.

GL: (♦modalitetnost♦) = (♦modalnost♦), ♦modus♦.

PRIM: ♦neomodalitetnost♦, ♦polimodaliteta♦, (♦polimodalnost♦), ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦).

ANG: polymodality; NEM: Polymodalität; FR: polymodalité; IT: polimodalità, polimodalismo (gl. KM).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦modaliteta♦.

D: 1) »(Naziv za) dva ali več različnih ♦modusov♦ na istem ali na različnih tonalitetnih središčih … Ko se isti ♦modus♦ pojavi sočasno na različnih tonalitetnih središčih, je odlomek politonaliteten in modusen, ne pa tudi polimodusen. Ko se različni ♦modusi♦ pojavijo na različnih tonalitetnih središčih sočasno, je odlomek polimodusen in tudi politonaliteten.« (PERSICHETTI 1961: 38)

2) »(Naziv za) posebno vrsto ♦politonalitete♦, v kateri so glavne melodijske linije prej modusne kot pa izrazito durske ali molske. Polimodusne ♦harmonije♦ … dosegajo najboljši učinek … v odprti ♦harmoniji♦ v molovi ♦tonaliteti♦ z dorskimi, frigijskimi ali eolskimi konstrukcijami.« (‹SLON›, 1477)

3) Naziv za horizontalno in vertikalno kombiniranje ♦modusov z omejenimi možnostmi transpozicije♦ v skladateljski teoriji in praksi O. Messiaena (gl. MESSIAEN 1944: 61–63).

KM: P. teži k ločevanju od ♦politonalitete♦, izpostavlja sočasno uporabo vseh lestvičnih ♦sistemov♦, razen durove in molove tonalitete. Težave v povezavi z razlikovanjem najbolj razkriva D 1, kljub temu da jo je ponudila vrhunska avtoriteta. Iz D 2 je razvidno, da se včasih misli tudi na starogrške oziroma srednjeveške ♦moduse♦. D 3 zavrača navedeno v ‹EH›, 257, po čemer se p. pri Messiaenu pojavlja šele v povezavi z njegovo klavirsko etudo Mode de valeurs et d’intensités, ki je napisana leta 1949, torej po tem, ko je Messiaen – po D 3 – teoretično pojasnil svoje specifično dojemanje p.

V ‹BASS›, Ill, 679, se pojavlja pojem »polimodalizem« (= »polimodalismo«) kot naziv, ki je povezan z vrnitvijo k stari ♦modaliteti♦ (podobno »novomodalizmu« iz istega vira; gl. KM ♦novomodalitete♦ (= neomodalitete)) in ki pomeni »sočasno uporabo dveh ali več različnih ♦modusov♦ …, npr. pri Posvetitvi pomladi Stravinskega«. V tem pomenu je, poleg problematične ločitve od ♦politonalitete♦ (gl. D 1), diskutabilna tudi oblika s pripono -izem, ki sugerira slog ali obdobje (gl. KM ♦neomodalitete♦ oziroma razpravo o pojmu »neomodalizem« iz istega vira, tj. iz ‹BASS›, Ill, 321).

V ‹CH›, 304, je p. definirana kot »polifonija ♦modusov♦, v najširšem smislu te besede«, čeprav se v ‹CH›, 302, pomen ♦modusa♦ omejuje samo na durovo in molovo tonalitetno ♦lestvico♦ (gl. KR ♦modusa♦).

KR: Čeprav vse D pomenijo sočasno kombiniranje dveh ali več ♦modusov♦, je pojem nesmiseln, če ♦modaliteto♦ razumemo kot splošni naziv za ♦sisteme♦ ♦modusov♦, karkoli že ti ♦modusi♦ predstavljajo (gl. KR ♦modalitete♦), sicer pa boljše razlage ni. (♦Politonaliteta♦ ni sočasno kombiniranje dveh ali več tonusov, temveč dveh ali več ♦tonalitet♦!)

V prevodu D 1 in 2 sta uporabljeni dve različici pridevniške oblike ♦modusa♦ (»modusni« in »modalen«), kakor se sugerira v KR ♦modusa♦ in ♦modalnosti♦.

GL: ♦modaliteta♦.

PRIM: ♦neomodaliteta♦, (♦polimodalitetnost♦) = (♦polimodalnost♦), ♦politonaliteta♦.

‹G›, 58; ‹IM›, 229; ‹JON›, 229; ‹MI›, Ill, 463; ‹RIC›, Ill, 465

ANG: polymetre, polymeter (gl. KR), polymetry (gl. KR), polymetrics, po metrics (‹RAN›, 516 – gl. KM); NEM: Polymetrik, Polymetrie (gl. KR); FR: polymétrie (gl. KR); IT: polimetria (gl. KR), polimetrica (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦metrika♦.

KM: ANG ustreznica »polymetrics« je izplejana iz samostalnika »metrics«, ki je naveden v ‹RAN›, 516 (gl. KR ♦metrike♦).

KR: Od pojmov v tujih jezikih p. edino ustreza NEM »Polymetrik« (‹BR›, 135; ‹L›, 441; ‹P›, 240), čeprav je tudi pomen tega pojma napačen. ANG-pojem (oziroma ameriški) »polymetre«/»polymeter« (‹BR›, 134; ‹P›, 240) ustreza ♦polimetru♦ (prim. KM ♦polimetra♦). ANG »polymetry« (‹L›, 441; ‹LEU›, 323; ‹P›, 240) ustreza ♦polimetriji♦, sicer je v ANG to neobstoječi pojem (gl. KR ♦polimetrije♦). O ANG-pojmu »polymetrics« gl. KM. O NEM-pojmu »Polymetrie« (‹P›, 240), FR-pojmu »polymetrie« (‹BR›, 135; ‹L›, 441) in IT-pojmu »polimetria« (‹BR›, 134; ‹L›, 441; ‹P›, 240), ki ustrezajo ♦polimetriji♦, in ne p., gl. KR ♦polimetrije♦.

Osnova »♦metrika♦« je po D nauk, teorija, z dodajanjem predpone »poli-« se ustvarja pojem brez smisla, kot je to pri vseh pojmih v ♦glasbi 20. stoletja♦, ki so izvedeni iz ♦metrike♦ (♦heterometrika♦, ♦spremenljiva metrika♦). Zato v ‹OED› in v ‹TLF› pojem ne obstaja, v ‹DLI›, XIII, 745, pa se pojavlja le IT-pridevnik »polimetrico« (katerega ženski spol je »polimetrica«), vendar je iz D (»tisto, kar je sestavljeno ali oblikovano iz različnih ♦metrov♦«) razvidno, da se nanaša na samostalnik ♦meter♦ (tj. »metro«), čeprav je v ‹DLI›, XIII, 745, »polimetro« pridevnik, ki nima veze z glasbo (prim. KM ♦polimetra♦). P. očitno pomeni enako kot ♦polimeter♦, zato ga je treba zamenjati oziroma odstraniti iz uporabe.

GL: ♦metrika♦, ♦heterometer♦ = (♦heterometrija♦) = (♦heterometrika♦), ♦variabilni meter♦ = (♦spremenljiva metrika♦).

PRIM: ♦polimeter♦ = (♦polimetrija♦), ♦poliritem♦ = (♦poliritmija♦) = (♦poliritmika♦).