Kategorija: tajništvo

ANG: color, colour, timbre, tone color, tone colour, tone–color, tone–colour, tone/harmonic, colo(u)r; NEM: Klangfarbe; FR: couleur, couleur harmonique/sonore, timbre; IT: colore, colore del suono, timbro.

D: 1) »(Naziv za) ‘neaktivni’ vidik med temeljnimi lastnostmi, ki jih pripisujemo kakšnemu ♦zvoku♦, med ♦višino tona♦, ♦intenziteto♦ in ♦trajanjem♦. Pojem izvira iz dojemanja akustike v 19. stoletju in sugerira določeno podobnost z vizualnim, kjer ima ♦barva♦ podobno funkcijo.« (‹RL›, 458)

2) »♦Višina tona♦ in ♦trajanje♦ sta ‘središčni’, ♦intenziteta♦ in zvokov(n)a barva pa ‘periferni’ lastnosti ♦tona♦ (J. Handschin). Čeprav zvočne barve bistveno določajo delovanje glasbe, imajo prej razlagalno kot pa konstitutivno funkcijo, saj – v nasprotju z ♦višino tona♦ in ♦trajanjem♦ – ne morejo ustvariti nikakršne ♦lestvice♦.« (‹RL›, 457)

3) »(Naziv za) preprost koncept, ki zajema zelo kompleksno akustično stvarnost. Zvokov(n)a barva je kakovost ♦zvoka♦, ki se razlikuje od vseh drugih ♦zvokov♦ enake ♦višine♦ in enake ♦intenziteti♦. Globalna tridimenzionalna oblika ♦zvoka♦ pri analizi omogoča to razlikovanje. Več sestavnih delov je pomembno za zvočno barvo – ali so harmonični, njihova relativna ♦intenziteta♦, njihov izbor (sodi ali lihi ♦harmoniki♦ ali cela vrsta ♦harmonikov♦ itn.). Pomembno vlogo ima tudi ♦vnihavanje♦, tj. ♦iznihavanje♦. Pogosto ne bo mogoče prepoznati glasbila, ki je proizvedlo ♦zvok♦, če odrežemo tone, ki nastajajo z ♦vnihavanjem♦, tj. ♦iznihavanjem♦. Predstave o zvočni barvi ne moremo skrčiti s preprostim vprašanjem o številu ♦harmonikov♦.« (‹HO›, 1016)

4) »(Naziv za) pomemben, ne pa ‘periferen’ glasbeni element, ki se v različnih kulturah in dobah jasno razlikuje in je v tem smislu neprimerljivo pomembnejši od drugih lastnosti ♦tona♦, kot so ♦višina♦, ♦trajanje♦ in ♦intenziteta♦.« (‹EH›, 160)

KM: V nobeni izmed D z. b. se ne omenja ♦parameter♦, kar z. b. tudi ni – razen v posebnem dojemanju ♦parametra♦ v izrazju ♦serialne tehnike♦: »Zvokova barva sicer je lastnost ♦tona♦, ne pa tudi ♦parametra♦, saj ne sodeluje pri zadostitvi pogojev, da bi bila variabilna neodvisno od drugih ♦parametrov♦.« (DAHLHAUS 1966: 44) Z drugimi besedami: z. b. je rezultat razmerij med ♦parametri♦ ♦višine♦ (po ♦višini♦ sodelujočih ♦alikvotov♦, ♦formantov♦, ♦harmonikov♦ in ♦parcialov♦), ♦trajanja♦ (po ♦trajanju♦ sodelujočih ♦alikvotov♦, ♦formantov♦, ♦harmonikov♦ in ♦parcialov♦) in ♦intenziteti (po ♦intenziteti♦ sodelujočih ♦alikvotov♦, ♦formantov♦, ♦harmonikov♦ in ♦parcialov♦), zaradi tega pa ni samostojna kot drugi ♦parametri♦.

KR: Kljub napačni rabi v izrazju ♦serialne glasbe♦ se je ♦parameter♦ z. b. tako uveljavil, da ga je nemogoče izkoreniniti.

Po ‹L›, 591, je ♦barva tona♦ sopomenka z. b., kar je seveda napačno. Tudi v ‹P›, 376, se z »♦zvokov(n)e barve♦« napotuje na ♦barvo tona♦ (gl. KR ♦barve tona♦).

Z. b. je tukaj predlagana namesto ♦barve♦, ♦barve zvoka♦ in ♦zvočne barve♦. Sama ♦barva♦ je v bistvu okrajšava z. b. in jo lahko le na ta način uporabljamo. ♦Barva zvoka♦ je slogovna figura, ki ima sicer, kot je omenjeno v D 1, posebno analogijo z vidnim (čeprav ne bomo nikdar slišali: »♦barva♦ svetlobe« ali »♦barva♦ bele svetlobe«, temveč prej »spekter svetlobe« ali »spekter bele svetlobe«; »♦barva♦ bele svetlobe« zveni celo kot tavtologija!), vendar je kot strokovna beseda in/ali tehnični pojem nenatančna. Po drugi strani »♦zvokov(n)a barva♦« pomeni preprosto »♦barva♦, ki zveni«, in je zato povsem neuporaben pojem, v nasprotju z ♦zvočno skulpturo♦, ki je zares »skulptura, ki zveni«.

GL: ♦alikvot(i), alikvotni ton(i)♦, ♦filter formantov♦ = filter zvokov(n)e barve, filter zvokov(n)e barve = ♦filter formantov♦, ♦formant(i)♦, ♦harmonik, harmoniki, harmonični toni♦, ♦iznihavanje♦, ♦melodija zvokovnih barv♦ = (♦Klangfarbenmelodie♦), ♦modulacija zvokov(n)e barve♦, ♦parcial(i), parcialni toni, delni ton(i)♦, ♦parameter♦, ♦serija zvokov(n)e barve♦, ♦vnihavnje♦, ♦višina zvoka♦, ♦zvočnost♦, ♦zvok♦, ♦zvočni spekter♦ = (spekter) = (zvočni spekter).

PRIM: ♦barva tona♦, ♦intenziteta (tona)♦ = (♦dinamika♦) = (♦jakost♦), ♦trajanje (tona)♦, ♦višina (tona)♦.

‹APE›, 63, 305; ‹BASS›, I, 26–28, 617; ‹BKR›, II, 296–297; ‹BOSS›, 170–173; ‹CH›, 308; ‹DG›, 142; ‹DG›, 142; ‹DOB›, 188; ‹FR›, 93; ‹GR›, 181; ‹GR6›, XVIII, 823; ‹GUI›, 48–52; ‹HI›, 237; ‹HK›, 206–207; ‹HO›, 1016; ‹IM›, 389; ‹KN›, 111–112; ‹KS›, 127; ‹L›, 302; ‹LARE›, 1556; ‹M›, 16–17, 21, 439; ‹MELZ›, I, 216; ‹MI›, III, 796 – 797; ‹POU›, 207–209; ‹RAN›, 863; ‹RIC›, IV, 387; ‹ROS›, 230; ‹SLON›, 1462; ‹VO›, 123–126; ‹Z›, 18–23, 33–34, 288

ANG: sound, tone (‹EN›, 112), note (‹BR›, 202); NEM: Klang, Schall; FR: son; IT: suono.

D: 1–A) (Naziv za) »vse slišne nihajne procese. Podmena slišnosti je, da frekvenca in ♦intenziteta♦ nihaja ostaneta znotraj določenih mejnih vrednosti. Nihajev pod 16 Hz in nad 20.000 Hz uho ne registrira, zato jih imenujemo infra- oziroma ultrazvok. Zvok se širi v obliki valov.« (‹RL›, 843¹)

1–B) »Splošni pojem za akustične pojave, ki se približno … pojavljajo med ♦tonom♦ (pregnanten) in ♦šumom♦ (amorfen). Ob tem pojem vsebuje pozitiven poudarek nasproti (amorfnega) ♦šuma♦ in (negativnega) hrupa. ♦Zvokov(n)a barva♦ je lastnost, ki na akustični in psihološki ravni določa zvok. V vsakdanji rabi se pojem uporablja za splošno označevanje akustičnih vtisov (zvok zvona, zvok glasbila, zvočni ideal). V posebenem glasbenem izrazju je zvok vez med sočasno zvenečimi ♦toni♦ (dvozvok, trozvok) oziroma sozvok² ♦tonov♦, ki ga ne smemo dojemati ali imenovati kot ♦akord♦ ali akordno funkcijo. V 19. stoletju se je uveljavila, z opiranjem na H. von Helmholtza, fizikalnna raba pojma. V tem smislu se pojem ♦ton♦ omejuje na doživljanju primeren korelat ♦sinusnega nihaja♦; naproti temu so kot zvok poimenovali zvočne procese, ki so vsebovali višje nihaje. Ta klasifikacija izhaja iz tedanjega koncepta redukcije vseh slišnih pojavov na fizikalna razmerja in pravila, vendar se zoprestavlja tako slišni izkušnji kot tudi rabi pojma v glasbi.« (‹RL›, 457³)

2–A) »(Naziv za) slišne nihaje materije, ki se širijo po zraku … v obliki valov.« (‹EH›, 295)

2–B) »Večpomenski (naziv za) akustične in glasbene procese, ki se lahko nanašajo tako na lastnosti posameznega zvoka kot tudi na lastnosti sočasnih ♦skupin♦ ♦tonov♦. V tem smislu govorimo o zvoku zvona, zvoku orkestra, zvoku zbora ali o elektronskem zvoku, ♦stacionarnem zvoku♦, o premikanju zvoka, o resonanci zvoka ali pa o sočasno zvenečih zvokih, ki jih imenujemo sozvoki²… Edina natančna razlika med ♦tonom♦ in zvokom je tista, ki jo je uvedel Helmholtz. Obliko nihaja ♦tona♦ Helmholtz opredeljuje kot ‘enostaven nihaj, kot nihalo’. Besedne zveze ♦sinusni ton♦ pri Halmholtzu ne srečamo; le enkrat v neki opombi govori o ‘♦sinusnih nihajih♦‘. Zvok vendarle sestoji iz ♦temeljnega tona♦ in harmoničnih ♦parcialov♦, označuje torej tisto, kar v glasbi imenujemo ♦ton♦, instrumentalni ♦ton♦ in vokalni ♦ton♦. To nas lahko napelje na mešanje ♦tona♦ in zvoka. V … praksi ♦elektronske glasbe♦ se lahko tej ne ravno pomembni jezikovni dilemi izognemo (saj je ♦sinusni ton♦ prav v ♦elektronski glasbi♦ postal glasbeni pojem). Nasproti temu je napačno … fizikalizirani pojem ♦ton♦ Helmholtza naprej ožiti na doživljanju primeren korelat ♦sinusnega nihaja♦ (gl. D 1-B, op. N. G.), s tem pa celotno glasbo reducirati na fiziko.« (‹EH›, 158–159³)

3–A) »Skupen naziv za vse mehanske nihaje in valove v kakšnem sredstvu, ki je zmožno nihati (npr. zrak, voda, les itn.).« (‹EN›, 206¹)

3–B) »Večpomenski naziv za različne akustične in glasbene pojave. Akustiki imenujejo zvok slišne periodične nihaje, ki, v nasprotju s ♦tonom♦ (misli se pravzaprav na ♦sinusni ton♦), sestojijo iz več ♦parcialov♦. Nasproti temu imajo glasbeniki za zvok sozvok²… več (glasbenih) ♦tonov♦, torej približno kakšen ♦akord♦. Vendar si lahko predstavljamo tudi ♦zvočno barvo♦ kakšnega glasbila … ali značilen ♦sound♦ kakšne … skupine določenega sloga. Na ta način se lahko pojem nanaša na zvočne lastnosti kakšne … naprave.« (‹EN›, 112³)

4) »Po definiciji je zvok elastičen nihaj v trdni snovi, kapljevini in plinih oziroma zvok je sprememba tlaka, napetosti, gibanja ali hitrosti celic.« (‹MELZ›, I, 20)

5) »(Naziv za) izmenične periodične spremembe fizičnega stanja kakšnega telesa (nihanje), ki se širijo od vira z določeno hitrostjo in frekvenco med 20 in 20.000 Hz, ustvarjajo zvočne valove, ki v ušesu dražijo slušni živec in ustvarjajo slušni čut.« (‹MELZ›, III, 769)

6) »En sam ♦sinusni nihaj♦ ustvari ‘čisti’ ♦ton♦ (ki se lahko le elektronsko proizvede). Naravni ♦ton♦ je, fizikalno gledano, že zvok: sestoji iz seštevka ♦sinusnih tonov♦, ki se, podobno kot ♦parcialni toni♦, združujejo v celoto … Pri ♦šumu♦ so nihaji neperiodični in vrsta ♦parcialov♦ neharmonična, poleg tega pa tudi zelo gosta … Kar zadeva ♦višino♦, jo je pri ♦šumih♦ mogoče le delno določiti zaradi močno izraženega ♦pasu♦ ♦fomantov♦. T. i. ♦beli šum♦ obsega celotno slušno območje.« (‹M›, 17)

KM: D so razvrščene na način, da se v D A določa pomen NEM-pojma »Schall«, v D B pa pomen NEM-pojma »Klang«. »Schall« je seveda omejen na ožji pomen z. v smislu, ki ga ima v specializiranem akustičnem izrazju, »Klang« pa je skorajda metaforični pojem, katerega »večpomenskost« – s tem pa tudi nenatančnost – je poudarjena v D 2-B in 3-B. Koristno je na tej točki opozoriti na polemično držo v D 2-B nasproti drže v D 1-B, ki je zares absurdna, še zlasti, ker izhaja iz kompetentnega vira. D 4 in 5 izvirata iz istega dela, vendar iz različnih kontekstov, v D 6 pa je edina (poleg delno D 2-B in D 3-B), v kateri se pojem natančno postavlja v razmerje do ♦sinusnega tona♦ in ♦šuma♦, kar se nam v pričujočem Pojmovniku zdi še zlasti pomembno.

KR: V D 5 je problematično razmerje med nihaji in zvočnimi valovi (ki zares niso »zvočni«, saj ne zvenijo, dokler ne vzdražijo slušnega živca v ušesu, tj. dokler ne izzovejo slušnega čuta, kot je sicer omenjeno v D), tj. trditev, da nihaji ustvarjajo valove, ni povsem točna. V strokovni literaturi sta ta dva pojma sopomenki, npr. NEM-obliki »Schwingugsform« (= »oblika nihanja«) in »Wellenform« (= »oblika vala«). Torej: nihaj je že val, po tem, ko se pojavi, in v tem smislu je uporabljan v pričujočem Pojmovniku v mnogih geslih (npr. v ♦pravokotnem nihaju, tonu, zvoku, valu♦. (To ni razprava o kokoši in jajcu, vendar je na to nenatančnost koristno opozoriti.)

V Pojmovniku se z mnogimi vodilkami opozarja na razliko med (♦sinusnim♦) ♦tonom♦, z. in ♦šumom♦, ki je še zlasti prisotna na NEM-govornem območju. (V KM ♦sinusnega nihaja, tona, vala♦ je poudarjen razlog za nenavajanje z. v geslu). Razumljivo še zlasti ♦tonu♦ in z. ne moremo zanikati vrste njegovih pomenov v glasbenem izrazju, vendar je v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦, še zlasti glede na specifično izrazje in postopke ♦elektronske glasbe♦ v ožjem in v najširšem smislu (gl. D 2-B), koristno biti pozoren na pomenske odtenke.

Torej: ♦sinusni nihaj, ton, val♦ ne vsebuje nikakršnih ♦parcialnih tonov♦ (kot je poudarjeno v D 6), ♦ton♦ ima ♦parciale♦ maksimalne harmoničnosti, pri z. je ta harmoničnost ohranjena, vendar je – v razmerju do ♦tona♦ – več (še zlasi zgornjih) neharmoničnih ♦parcialov♦, medtem ko je pri ♦šumu♦ razmerje med ♦parcialami♦ povsem neharmonično in neperiodično.

V ‹RAN›, 430, je omenjen samo NEM-pojem »Klang«, ANG-pojem »♦sound♦« pa sploh ne obstaja kot geslo. V ‹L›, 532, sta kot NEM-sopomenki za ANG-pojem »♦sound♦« (v smislu zgornjih D) povsem napačno navedeni »Laut« in »Ton« (ob pravilnih pojmih »Klang« in »Schall«). »Laut« ni niti tehnični pojem niti strokovna beseda (čeprav jo lahko prevedemo kot z.), »Ton« pa je preprosto ♦ton♦!

GL: ♦aditivna sinteza zvoka♦, ♦analiza spektra♦ = ♦analiza zvoka♦ = (spektralna analiza), ♦analiza zvoka♦ = ♦analiza spektra♦ = (spektralna analiza), ♦črni zvok♦, ♦mešanica zvokov♦, ♦organizirani zvok♦, ♦pravokotni nihaj, ton, zvok, val♦, ♦rotacija zvoka♦, ♦sinteza zvoka♦, ♦sinusni nihaj, ton, val♦ , ♦skladanje zvoka♦ = (♦Klangkomposition♦), ♦skladba iz zvoka♦ = (♦Kalngkomposition♦), ♦sound♦, ♦stacionarni zvok♦, ♦subtraktivna sinteza zvoka♦, ♦trikotni nihaj, ton, zvok, val♦ = (♦deltasti nihaj, ton, zvok, val♦), ♦zvočni objekt♦ = (objet sonore), ♦zvočni spekter♦ = (spekter), ♦žagasti nihaj, ton, zvok, val♦,.

PRIM: ♦šum♦, ♦ton♦.

‹BKR›, II, 296 = »Klang«; ‹BKR›, IV, 98–99 = »Schall«; ‹GR›, 170–171; ‹GR6›, XVII, 545–563; ‹HI›, 237, 408; ‹L›, 301 = »Klang«; ‹L›, 495 = »Schall«; ‹LARE›, 1467; ‹MGG›, XI, 1547–1570; ‹MI›, III, 716; ‹P›, 377; ‹RIC›, IV, 329; ‹V›, 691 = vodilka k ♦teksturi♦

1 V izvirniku »Schall«.

2 V izvirniku »Zusammenklang«.

3 V izvirniku je geslo »Klang«.

ANG: sonority; NEM: Klanglichkeit, Sonorität; FR: sonorité; IT: sonorità.

D: 1) (1) »V razpravah o ♦glasbi 20. stoletja♦ (naziv za) ♦zvok♦, ki je opredeljen s kombinacijo ♦barv♦ ali registrov, še zlasti za tisti ♦zvok♦, ki ima pomembno vlogo v skladbi … (3) (Enako kot tudi) ♦simultanost♦.« (‹RAN›, 771)

2) »(Naziv za) kombinacijo not, ki zvenijo sočasno ali v sosledju. V jeziku današnje glasbe se ‘zvočnost’ uporablja pogosteje kot ♦akord♦, saj ima ♦akord♦ tradicionalne in omejene konotacije. Hanson (HANSON 1960: 3) uporablja pojem, ‘da bi zajel celotno polje razmerij med ♦toni♦, tako v melodičnem kot tudi v harmoničnem smislu.’« (‹JON›, 284)

KM: FR-pojem »sonorité« ima, v razmerju do »musicalité« (= »muzikalnost«), poseben pomen v Schaefferjevi teoriji ♦konkretne glasbe♦ (gl. ‹GUI›, 68–70); vendar glede na to, da se tudi ta pomen komajda razlikuje od običajnega, v pričujočem Pojmovniku ni posebej obdelan (gl. KR).

KR: D 1 določa pomen pojma v širšem smislu, ki se približuje njegovemu splošnemu ­pomenu (pripona »-ost« na osnovi »♦zvok♦« kaže na specifično kakovost, lastnost kateregakoli ♦zvoka♦), po katerem ni tehnični pojem in/ali strokovna beseda v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦ (omenjena ♦barva♦ je očitno mišljena predvsem v smislu instrumentacije in/ali orkestracije, vendar lahko gre tudi za ♦zvočno barvo♦ v ožjem smislu, ki tudi lahko ima značilno z.). Na podoben način je v ‹G›, 51, govora o z., ki izhaja iz »notranjega življenja ♦grozda♦«.

D 2 omejuje pomen pojma na pomen, ki lahko zamenja ♦akord♦, zato se ta pomen zdi najbolj sprejemljiv, npr. v ♦vertikalni zvočnosti♦ (v ‹FR›, 83, se bralca z z. napoti k ♦vertikalni zvočnosti♦).

V t. 3 D 1 se tudi usmerja k ♦simultanosti♦ kot sopomenki z., čeprav je to izenačevanje problematično. Pojem ♦simultanost♦ je pogost v ameriškem izrazju, vendar se pri pregledu literature (‹FR›, 82; ‹GR›, 167; ‹JON›, 280–281; PERLE 1977: 84–110; ‹RAN›, 749; ‹V›, 683, itn.) ugotovi, da njegov pomen pravzaprav ne odstopa od običajnega ter zaradi tega ne sodi med tehnične pojme in/ali strokovne besede v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦, niti kot eden izmed možnih nadomestkov za ♦akord♦. Zaradi tega ni ločeno obdelan v pričujočem Pojmovniku.

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦, ♦grozd♦, ♦harmonija♦, ♦simultanost♦, ♦vertikalna zvočnost♦, ♦zvok♦, ♦zvokov(n)a barva♦.

‹L›, 302; ‹P›, 377

ANG: sound sculpture; NEM: Klangskulptur; FR: sculpture sonore.

ET: Lat. sculptura = kip, iz sculpere = sekati, tesati, rezati (‹DE›, 974).

D: »(Naziv za) skulpturo ali konstrukcijo, ki ustvarja ♦zvok♦, ne vedno glasbene narave, z lastnimi … mehanizmi ali če jo poženejo elementi iz narave, kot so veter, voda ali sončna svetloba, ali pa s posebenim ravnanjem.« (‹GRI›, III, 429)

KM: Najpogosteje so z. s. na veter, kot je omenjeno v ‹CP1›, 243, in v ‹FR›, 102, pri katerih, kot pri nekaterih vzhodnjaških instrumentih, ♦zvok♦ proizvaja strujenje zraka. Najbolj znamenite so z. s. (samouničevalne) skulpture J. Tinguelyja (gl. TOMKINS 1975: 145–187), nato skulpture Takisa, Pola Buryja, Johna Appletona, Maxa Eastleyja, Paula Panhuysena, Joea Jonesa, Hugha Daviesa in drugih (‹BOSS›, 148).

GL: ♦okoljska umetnost♦, ♦intermedijska umetnost♦ = ♦multimedijska umetnost♦, ♦multimedijska umetnost♦ = ♦intermedijska umetnost♦.

MUMMA 1975: 326–328

 

ANG: soundscape; FR: paysage sonore.

D: 1) »Pojem, ki ga je oblikoval (kanadski) skladatelj R. Murray Schafer, označuje popoln okoljski svet ♦zvoka♦, na način, kot ga človeško uho sliši. ♦Zvoki♦ avtomobilov, vrtalnih strojev, letal, ♦zvoki♦ pogovorov itn., vse to naj bi bili sestavni deli zvočne krajine.« (‹FR›, 84)

2) »(Zvočna krajina) je zvočna ♦okoljska umetnost♦¹. Tehnično se vsak del zvočne ♦okoljske umetnosti♦ jemlje kot polje raziskovanja. Pojem se lahko tudi nanaša na resnične ♦okoljske umetnosti♦ ali na abstraktne konstrukcije, kot so skladbe ali ♦montaže♦, še zlasti, ko jih razumemo kot ♦okoljsko umetnost♦.« (SCHAFER 1994: 274–275)

KM: Kanadčan R. M. Schafer je od leta 1971 vodja »Projekta svetovne zvočne krajine« (= »World Soundscape Project«): »Sedež projekta je v Studiu za zvočne raziskave (= Sonic Research Studio) pri Oddelku za komunikacije Univerze Simon Fraser v Britanski Kolumbiji v Kanadi. Tema projekta je primerjalno preučevanje svetovne zvočne krajine. Projekt je nastal leta 1971 in od takrat so opravili vrsto nacionalnih in internacionalnih raziskav v povezavi s slušno percepcijo, zvočnim simbolizmom, onesnaževanjem s ♦šumom♦ itn. Prek teh raziskav so se poskusile združiti umetnosti in znanosti, ki se ukvarjajo s preučevanjem ♦zvoka♦, da bi se pripravil razvoj interdisciplinarnega akustičnega dizajna.« (SCHAFER 1994: 275) V SCHAFER 1994: 271 je »akustični dizajn« definiran kot »poskus odkrivanja načel, po katerih lahko ♦okoljska umetnost♦ ali zvočna krajina napreduje«.

GL: ♦ambientalna glasba♦, ♦okoljska umetnost♦, ♦konkretna glasba♦ = (♦musique concrète♦), ♦muzak♦, ♦prostorska glasba♦, ♦tapetna glasba♦, ♦zvok♦

‹BOSS›, 126–127

1 V izvirniku piše »sonic environment«.