ANG: intuitive music; NEM: intuitive Musik; FR. musique intuitive.
ET: Srednjeveško lat. intuitio = neposredno zrenje, pojav slike na površju ogledala (starejši pomen), on intueri = natančno videti, gledati, od predloga in = v, na, in glagola tueri = gledati (‹KLU›, 329, 335–336).
D: 1) »(Naziv za) enostavno, meditativno glasbo, pogosto za iracionalno intuicijo, ki je pod vplivom Cagea, Daljnjega vzhoda, ♦pop glasbe♦ itn. nastala v času (študentskih) protestov 1968. leta.« (‹M›, 555)
2) »Pojem, ki ga Stockhausen uporablja raje kot ♦improvizacijo♦, ki označuje glasbo, ki jo je ustvarjal z izbranimi glasbeniki kot odgovor na verbalno besedilo (Aus den sieben Tagen), nedeterminirano notacijo (Prozession), sprejem kratkih valov (Kurzwellen) in skladbe za trak (Hymnen).« (‹GR›, 97)
3) »To glasbo, ki nastaja z duhovnim razpoloženjem, ki ga glasbeniku prinašajo kratka besedila, sem poimenoval intuitivna glasba. Beseda ‘♦improvizacija♦‘ se mi ne zdi več ustrezna za to, kar mi igramo, ker se z ♦improvizacijo♦ vedno povezuje predstava o shemah, ♦formulah♦ in slogovnih prvinah, ki so osnova ♦improvizacije♦; torej (pri ♦improvizaciji♦) se vedno gibljemo v nekem glasbenem jeziku, tudi takrat, ko se začasno v t. i. ‘♦prostih improvizacijah♦‘ premaknemo čez meje tega jezika … Glasbena meditacija ni nikakršno uspavanje čutov, temveč skrajna budnost in – v najsvetleših trenutkih – ustvarjalna ekstaza.« (STOCKHAUSEN 1971: 123–125).
4) »Intuicija je nekaj nadracionalnega. Racionalno je nekaj, kar je povezano z našim telesom: sposobnost razmišljanja, sposobnost razvrščanja in povezovanja v odnose – ki prihaja iz razuma. Intuitivno v ožjem smislu, kakor ga jaz uporabljam, je izvenčloveško področje, ki na nas vpliva s tresljaji, ki nas nenehno bombardirajo. Ti tresljaji so deloma tudi natančno oblikovani in nam dajejo spodbudo določene aktivnosti. Ko pridemo v stanje, v katerem nismo obremenjeni sami s seboj, smo občutljivi na take tresljaje; če pa posebej vadimo prevajanje tega v aktivnost, potem iz tega lahko ustvarjamo glasbo. To lahko počne le posebna kategorija glasbenikov. Večina jih potem ne more delovati: to je prezahtevno za njih.« (STOCKHAUSEN 1978: 503)
KM: Glede na to, da se v D 2 omenja Stockhausenova skladba Aus den sieben Tagen kot primer intuitivne glasbe, D 3 pa je odlomek iz Stockhausenovega komentarja k tej skladbi, prinašamo eno izmed besedil, ki so, kot predloga, osnova za muziciranje v intuitivni glasbi:
NEOMEJENO
Igraj kak ♦ton♦
v prepričanju,
da imaš časa in prostora, kolikor hočeš
(za ansambel)
(iz ‹G›, 165).
Tak zapis je primer tudi za ♦verbalno partituro♦, oz. ♦prozno glasbo♦.
KR: D 1 posplošuje pomen pojma na nenatančen način, tako da je ne moremo jemati resno, še posebej zaradi neprevidnega paktiranja z ♦meditativno glasbo♦, ki jo tudi sam Stockhausen – v D 3 – skuša (neuspešno) razložiti kot relevantno kategorijo.
D 2 je pojasnjena z D 3 kar zadeva odnos med intuitivno glasbo in ♦improvizacijo♦ (oz. ♦prosto improvizacijo♦). V njej je problematično le navajanje primerov intuitivne glasbe, med katerimi so najbolj sumljivi Hymnen. Vsako omenjanje intuicije ne vsebuje nujno tudi intuitivne glasbe. Tako npr. Stockhausen vztraja na čistosti intuicije v zvezi s svojim projektom Musik für ein Haus (1968), se pa bo ta projekt le s težavo uvrstil v intuitivno glasbo: »Intuitivna zavest se ne more zmotiti, ona nima meril o napačnem ali pravilnem, ne poseduje takega mišljenja. Intuitivna zavest je taka, kot je.« (RITZEL 1970: 40)
Pojem je treba uporabljati izključno v zvezi z njegovim pomenom v skladateljski teoriji K. Stockhausena, čeprav – kakor se vidi v D 3 in 4 – tudi tukaj ni povsem natančen, posebej kar zadeva odnos do ♦improvizacije♦ (na splošno) in ♦proste improvizacije♦ (konkretno). Najbolj se je treba izogibati mešanju s splošnimi konotacijami, ki so navedene v D 1, še najbolj z ♦meditativno glasbo♦.
GL: ♦improvizacija♦, ♦meditativna glasba♦, ♦verbalna partitua♦, ♦prozna glasba♦, ♦prosta improvizacija♦.
‹BOSS›, 72–73; ‹G›, 154–166; ‹GL›, 85
