ANG: time–field; NEM: Zeitfeld.
D: 1) (Naziv za) ritmične obrazce, delitve in ♦polja♦, v katerih je notacija takšna, da jih je nemogoče natančno zaigrati.« (‹JON›, 318)
2) »Pri poskusu, da zaigramo vsakega od teh primerov kar se da točno, bo prvi primer v primerjavi z mehansko štetim časom najbližji razmerju 4:2, četrti primer pa bo kazal največje odstopanje. Če te dejavnike negotovosti natančneje preučimo, pridemo do različnih velikosti con, znotraj katerih se pojavljajo netočnosti igranja. Te cone bomo poimenovali časovna polja, velikost pa velikost ♦polj♦. Čisto razmerje med različnimi notacijami in končno stopnjo natančnosti pri uresničitvi uvaja torej fluktuacijo v predstavo o času, ki je ni moč preprosto opisati z diskretnimi vrednotami. V našem primeru je predvsem pomembno, da enako časovno razmerje fluktuira z različno jakostjo in da so dejavniki negotovosti postopoma odvisni od notacije.« (STOCKHAUSEN 1963: 126)
KM: Kar je v D 2 omenjeno kot »dejavnik negotovosti«, razume pravzaprav statistično (teksturno) približnost v razmerjih med elementi, ki je zaznamuje za vsako ♦polje♦ – č. p., ♦dvanajsttonsko polje♦ in ♦tonsko polje♦. Različni so le elementi: tukaj gre za lastnosti ♦trajanja♦, tam za ♦višine tona♦.
Namesto č. p. se včasih uporablja pojem »časovni ♦šum♦« (NEM »Zeitgeräusch«) (gl. D 4 ♦šuma♦), vendar ga, zaradi poudarjene metaforičnosti ni priporočljivo uporabljati (gl. KR – t. IV-d ♦šuma♦).
GL: ♦skupina, skupinska skladba♦, ♦iracionalni ritem♦, ♦makročas/mikročas♦, ♦polje♦, ♦statistična glasba♦, ♦tekstura♦, ♦točka♦.
PRIM: ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦tonsko polje♦.
‹FR›, 93; ‹G›, 91