ELEKTROFONSKA GLASBA

ANG: electrophonic music.

ET: Grš. lektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); grš. phón = glas, zvok (‹KLU›, 544).

D: Isto kot elektronska glasba.

KR: Naziv se pojavlja ‹FR›, 26, z vodilko k pojmu elektronska glasba (tu se omenja tudi »elektrosonična glasba«). (V ‹APE›, 90, se navajajo »elektrofonična glasbila« kot sopomenka elektronskih glasbenih instrumentov.)

Čeprav ima po ET natančnejši pomen od npr. elektroakustične glasbe (posebno glede na omejen pomen elektroakustike v ‹FR›, 25 – gl. KR elektroakustične glasbe), se naziv tako malo uporablja, da ga je bolje izključiti iz rabe in namesto njega uporabljati elektronsko glasbo.

PRIM: akuzmatika, akuzmatična glasba, elektroakustična glasba, elektronska glasba, glasba za trak = (music for tape, tape music), konkretna glasba = (musique concrete), music for tape, tape music, sintetična glasba.

ELEKTROFON

ANG: elektrophon, electrophone; NEM: Elektrophon; FR: electrophone; IT: elettrofono.

ET: Grš. lektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); grš. phón = glas, zvok (‹KLU›, 544).

D: 1) »Prvi naziv, ki ga je Jörg Mager dal svojemu sferofonu.« (‹GRI›, I, 695)

2) »(Naziv za) kromatično uglašen instrument, sestavljen iz različnih električnih proporcev. Igra se s klaviaturo in proizvaja šumeč, tresoč zvok; izumil ga je nizozemski skladatelj Daniel Ruyneman in ga leta 1922 uporabil v svoji simfoniji.« (‹EIN›, 167)

KM: Iz D je razvidno, da s pojmom e. očitno razumemo dva instrumenta. Naziv v pomenu D 2 ni bil najden v drugih virih.

KR: V ‹FR›, 27, se trdi, da je e. potomec sferofona, kar je glede na D 1 napačno (prim. D sferofona).

Pojma ni treba mešati z e. kot nazivom za družino instrumentov (gl. KR elektronskih glasbenih instrumentov), čeprav se v literaturi e. največkrat navaja v tem pomenu.

GL: elektronski glasbeni instrumenti, kaleidofon (D 1), partiturofon, sferofon.

‹L›,172

ELEKTROAKUSTIČNI GLASBENI INSTRUMENTI

ANG: electroacoustic musical instruments, electroacoustic instruments; NEM: elektroakustische Musikinstrumente, elektroakustische Instrumente, elektroakustische Musizierinstrumente; FR: instruments electro-acoustiques; IT: strumenti elettro-acustici.

ET: Grš. lektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); grš. akustikós = ki pripada poslušanju, od akū´ein = slišati (‹KLU›,17); lat. instrumentum = naprava, pripomoček, iz instruere = graditi, prirediti (predl. in = v, na in struere = zlagati, naslojevati, uravnati, prilagoditi – (‹DE›, 533; ‹KLU›, 329, 334).

D: 1) »(Naziv za) skupino glasbenih instrumentov, na katerih se ton proizvaja z elektroakustičnimi sredstvi, zvok se širi prek zvočnika. V nasprotju z električnimi instrumenti se na elektroakustičnih instrumentih posamezni toni formirajo samostojno ali z že obstoječimi zvoki spreminjajo jakost, barvo, višino in trajanje.« (‹MELZ›, I, 517)

2) »Elektroakustični instrumenti so grajeni kot navadni glasbeni instrumenti, le da imajo tudi … mikrofone z ojačevalniki in zvočniki. Z njimi lahko ojačamo nezadostno jakost ali pa obogatimo zvok1 … Sem sodi tudi obelava človeškega glasu, ki je predhodno posnet … z mikrofonom, vokoderjem.« (MEYER-EPPLER 1954: 6)

KM: V ‹EH›, 74, se omenja, da se pridevnika »električni«/»elektronski« v praksi eksaktno ne razlikujeta, zato se predlaga naslednja, zelo natančna in pomembna razlikovalna opredeliteGL: »kot elektronski se označujejo tisti elektrotehnični procesi, v katerih se uporabljajo elektronske cevi, ionske cevi ali … tranzistorji. Torej govorimo npr. o ‘električni amplifikaciji’, medtem ko bi bilo prav na tem mestu ustrezneje uporabiti naziv ‘elektronska amplifikacija’. Naziv ‘električna kitara‘ (kot tudi ‘električni bas’ – op. N. G.: gl. D 1 električnih glasbenih instrumentov) je pravilen.« Gl. KR električne kitare.

KR: D 1 dobro poudari razliko med električnimi glasbenimi instrumetni in e. g. i. Vendar so e. g. i. tu sopomenka za elektrofone, kar ni sprejemljivo (gl. KR električnih glasbenih instrumentov). V D 1 je nejasno, kaj razumemo s formulacijo »toni, ki se samostojno formirajo«: Toni se nikoli ne morejo samostojno formirati, ampak jih vedno ustvarja kakšen akustični ali elektronski generator in/ali oscilator. Vprašljiva bi morala biti tudi razlika med tonom in zvokom v D 1, vendar so ti pojmi očitno naključno uporabljeni, tj. ne glede na njihov natančen pomen v akustiki glasbe.

V ‹FR›, 25, se elektroakustika definira kot znanost o kombiniranju električnih in akustičnih procesov, ki so posledica pojmov, kot sta mikrofon ali zvočnik. Po tej omejitvi bi bili e. g. i. vsi tisti instrumenti, pri katerih se za proizvajanje zvoka uprabljajo mikrofoni in odmevniki, kot se, med drugim, trdi tudi v D 2, medtem ko je skrajno vprašljiv primer z obdelavo človeškega glasu z vokoderjem. Vendar se v ‹FR›, 25, vztraja pri procesih, ne pa pri proizvajanju; in če se zato držimo predlaganega omejevanja, izpade,da je število e. g. i. (v tem, ožjem smislu) dokaj omejeno. Tudi glede na omejenost pojma »elektrofoni« (gl. KR električnih glasbenih instrumentov) se bodo tu vsi instrumenti (razen električnih glasbenih instrumentov v pomenu D 2) uvrstili v elektronske glasbene instrumente, tako kot v ‹EH›, 78–79, ‹FR›, 106, ‹GR›, 68, ‹GRI›, I, 654, ‹GR6›, VI, 106–107, ‹RAN›, 282–283, ‹ROS›, 86–87, in v ‹RUF›, 121–122.

PRIM: električni glasbeni instrumenti, elektronski glasbeni instrumenti.

‹EN›, 158–159 = »Musikinstrumente«; ‹GR›, 68–69; ‹L›, 277; ‹M›, 61

1 V izvirniku je »Klang«, o razliki med NEM- pojmoma »Schall« in »Klang« gl. D 1-3 in KM zvoka.

ELEKTROAKUSTIČNE ORGLE

ET: Grš. lektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); grš. akustikós = ki pripada poslušanju, iz akū´ein = slišati (‹KLU›,17); orgle.

D: »Prototip elektroakustičnih orgel je leta 1906 izdelal Američan Th. Cahill. Instrument, ki ga je poimenoval telharmonium (telharmonij = dinamofon – op. N. G.), ni proizvajal zvočnih valov z nihanjem zraka v instrumentu, temveč z vrtljivimi generatorji; ti so ustvarjali električne impulze, katerih frekvenca je bila analogna glasbenim nihajem …« (‹MELZ›, I, 517)

KM: V D dinamofona = telharmonija se dinamofon uvršča med elektronske glasbene instrumente. Problem uvrščanja instrumentov med električne glasbene instrumente, elektroakustične glasbene instrumente in/ali elektronske glasbene instrumente se ­zaostruje do skrajnih meja, saj se v nadaljevanju gesla v ‹MELZ›, I, 517–518 kot nadaljnje vrste e. o. navaja npr. Hammondove orgle in Welteove svetlobne orgle, ki so v ‹HI›, 143, urščene med elektronske glasbene instrumente (gl. D 1 elektronskih glasbenih instrumentov).

KR: Geslo v ‹MELZ›, I, 517, se glasi elektroakustične orgle. Točen pridevnik je pravzaprav »elektroakustiški«, ki izhaja iz samostalnika »elektroakustika«, ne pa »elektroakustični«. (»Akustičen« je pravzaprav isto kot »zvočen«, »sonoren«.) Niti »zvočni valovi« niso »zvočni«, ker ne »zvenijo«, ampak so »zvokovni«.

Vprašanje je, ali med elektronskimi glasbenimi instrumenti lahko jasno ločimo e. o. od elektronskih orgel.1 Zato se predlaga, da se e. o. ne ločujejo kot poseben pojem, ampak se podredijo elektronskim orglam, tako kot se elektroakustični glasbeni instrumenti uvrščajo k elektronskim glasbenim instrumentom (gl. KM elektronskih glasbenih instrumentov).

GL: elektroakustični glasbeni instrumenti, elektronski glasbeni instrumenti, orgle.

PRIM: elektronske orgle.

1 Električne orgle so sicer enake kot tradicionalne orgle, le da so na električni pogon: v ‹MELZ›, I, 516, se definirajo kot orgle, ki »imajo električni spoj med igralnikom in sapnico (električna traktura) namesto mehanske ali pnevmatske. Električna traktura temelji na elektromagnetizmu.« Po tem bi se zagotovo lahko uvrstile v elektromehanične glasbene instrumente (gl. KR električnih glasbenih instrumentov). Toda v ‹GRI›, I, 654, se električne orgle definirajo kot »določeni tipi električnih orgel, ki niso povsem elektronski. Včasih se (ta naziv) uporablja za tiste instrumente, ki vsebujejo elektroakustične ali elektromehanične elemente, da bi se razlikovali od instrumentov, v katerih je sistem za ustvarjanje zvoka iz elektronskih oscilatorjev. (Do okrog leta 1930 so pojem ‘električne orgle‘ razumeli kot tiste orgle z registri, ki so uporabljale električno energijo za premikanje delov mehanizma. Takšni instrumenti se danes imenujejo ‘orgle z električnim’ – ali ‘elektro-pnevmatskim’ – ‘pogonom’.)« Ta trditev opozarja na to, da je omenjena D iz ‹MELZ›, I, 516, zastarela. Električnih orgel v sodobnejšem pomenu, kar nakazuje ‹GRI›, I, 654, je vendarle bolje ne uporabljati, saj se z njimi povzroča splošna zmeda. Enako v ‹GR6›, VI, 110, kjer se električne orgle izenačujejo z elektronskimi orglami (gl. KM elektronskih orgel). Poenotenje klasifikacijskih pojmov torej ni doseženo niti v istovetnih virih.

ELEKTROAKUSTIČNA GLASBA

ANG: electro-acoustic music; NEM: elektroakustische Musik; FR: musique electro-acoustique.

ET: Grš. lektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); grš. akustikós = ki pripada poslušanju, iz akū´ein = slišati (‹KLU›,17).

D: 1) »(Elektroakustična glasba) je (naziv za) zvočni tok, ki izhaja iz spajanja dveh na začetku različnih struj: konkretne glasbe (ki uporablja posnete naravne zvoke) in elektronske glasbe (ki deluje izključno s pridobivanjem zvokov iz generatorjev). Z drugimi besedami, elektroakustična glasba glede na namere skladatelja uporablja in svobodno povezuje dva tipa izvora zvoka, naravni in elektronski.« (CHION-REIBEL 1976: 9)

2) »Ta izraz, ki ni znanstveno utemeljen, se navadno uporablja, da bi označili sintezo tehnik konkretne glasbe in elektronske glasbe. Stockhausen je bil eden prvih, ki je okrog leta 1956 začel to sintezo.« (‹ROS›, 85)

3) »Pojem, ki je dobesedni prevod … ‘musique electroacoustique’ (. .. ki se veže na konkretno glasbo in ki ga npr. uporablja L. Ferrari) in ki se v novejšem času uporablja v nemških publikacijah (npr. v KAUFMANN 1972), medtem ko se v vsej Evropi in Ameriki … veliko pogosteje uporablja elektronska glasba.« (‹EH›, 75)

KR: Kot je razvidno iz D 1 in 2, bi pojem moral imeti poseben pomen (na FR-govornem območju), medtem ko je po D 3 sopomenski z elektronsko glasbo. Specifičnost pomena na FR-govornem območju je vprašljiva: v ‹HO›, 335, se navezuje na konkretno glasbo in elektronsko glasbo; pojem bi torej moral na neki način s svojim pomenom pokriti oba pojma, medtem ko se v ‹HO›, 75, e. g. navaja kot sinteza konkretne glasbe in elektronske glasbe; podobno je tudi v ‹RAN›, 280–282, kjer pojem – kljub temu da se ne govori o FR-govornem območju – pokriva konkretno glasbo, elektronsko glasbo, sintetizatorje, živo elektronsko glasbo, govorjeno skladbo in računalniško glasbo. V ‹FR›, 25, se e. g. sploh ne omenja, vendar se »elektroakustika« definira kot »znanost kombiniranja električnih in akustičnih procesov in naprav, ki se uporabljajo skupaj z napravami, kot sta mikrofon in zvočnik«. Ta popolnoma omejen pomen elektroakustike lahko najmanj prispeva k preciziranju pomena e. g.

Trud okoli razlikovanja e. g. od elektronske glasbe (v najširšem smislu) je pravzaprav brezpredmeten: e. g. je sopomenska z elektronsko glasbo v najširšem smislu.

PRIM: akuzmatika, akuzmatična glasba, elektrofonska glasba, elektronska glasba, glasba za trak = (music for tape, tape music), konkretna glasba = (musique concrète), music for tape, tape music, sintetična glasba.

‹BOSS›, 43–44; ‹CAN›, 170–171; CHION 1982; ‹LARE›, 514–517

ELEKTRIČNI KLAVIR

ANG: electric piano; NEM: Elektroklavier, elektrisches Klavier, Elektro-Piano, E-Piano; IT: pianoforte elettrico.

ET: Grš. lektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); srednjeveško lat. clavis (množina: claves) = tipka, (-e), iz lat. clavis = ključ. Razvoj pomena iz srednjeveške lat. se pojasnjuje s funkcionalnim razumevanjem tipk na glasbilu: tipke (claves) so rabile za odpiranje in zapiranje dotoka zraka na orglah. Kasneje se je pomen prenesel na vsa glasbila, na katerih se strune vzbudijo s tipkami (‹KLU›, 375).

D: »Skupni naziv za elektromehanične instrumente s tipkami … Zvok se praviloma proizvaja kot pri akustičnem klavirju, tj. s pritiskom na tipko kladivce udari v struno, katere nihaje prevzame magnetni odmevnik (pick-up) in jih ojača po električni poti. Nekateri električni klavirji namesto strun uporabljajo magnetne paličice ali ploščice (rhodes) ali pa struna zaniha s kovinskimi ploščami (clavinet ).« (‹RUF›, 124–125)

KM: V KR električnih glasbenih instrumentov smo se zamejili od pojma »elektromehanski instrumenti«, h katerim se v D uvršča e. k. V ‹RAN›, 280, najdemo kot delno sopomenski z e. k. izraz elektronski klavir, pri katerem se, v nasprotju z e. k., zvok proizvaja po čisto elektronski poti. Vendar je v ‹GRI›, I, 654, e. k. »elektronsko amplificiran instrument s tipkami«, kar pomeni, da bi se ga upravičeno lahko uvrstilo med elektronske glasbene instrumente. Verjetno je zato v ‹GR6›, VI, 106, e. k. povsem sopomenski z elektronskim klavirjem. Toda v ‹GRI›, I, 692, je elektronski klavir »naziv, ki se uprablja za neke tipe elektronskih klavirjev, ki so povsem elektronski, tj. instrumenti, v katerih je sistem za ustvarjanje zvoka sestavljen iz elektronskih oscilatorjev«. (V ‹EH›, 74, kjer se opozarja na razliko med pridevnikoma »električni« in »elektronski«, pa tudi KM električnih glasbenih instrumentov, elektroakustičnih glasbenih instrumentov in elektronskih glasbenih instrumentov). V ‹RUF›, 125, se med elektronske klavirje uvršča digitalni klavir, pri katerem se »navaden zvok klavirja posnema povsem elektronsko. Originalni zvok klavirja (npr. slavnih proizvajalcev, kot sta Bechstein ali Steinway) se snema z mikrofonom, nato se ga digitalno shrani v instrument ter se s pritiskom na tipko ponovno pretvori v analogni zvok. Naprednejši modeli razpolagajo še z vrsto dodatnih zvočnih registrov, kot so spinet, čembalo, honky-tonkČeprav je v tem primeru dokaj nemogoče razlikovati e. k. od elektronskega klavirja, glede na problematično razlikovanje med električnimi glasbenimi instrumenti, elektroakustičnimi glasbenimi instrumenti in elektronskimi glasbenimi instrumenti (gl. KR električnih glasbenih instrumentov, elektroakustičnih glasbenih instrumentov in elektronskih glasbenih instrumentov), se predlaga tudi, da se e. k. pusti v skupini elektronskih glasbenih instrumentov, saj vse navedene potencialne razlike med e. k. in elektronskim klavirjem ostajajo večno diskutabilne.

KR: V ‹P›, 75, se – kot ANG-, NEM-, FR-sopomenke z e. k. – navajajo »Néo-Bechstein piano«, »Néo Bechstein Flügel« in »Néo-Bechstein piano«. To je napačno, saj ti pojmi označujejo samo eno od podvrst e. k. (gl. ‹RUF›, 337).

GL: clavinet, elektrokord, elektronski glasbeni instrumenti, rhodes.

‹BKR›, V, 31; (GRJ), I, 329; ‹HI›, 142

ELEKTRIČNI JAZZ

ANG: electric jazz; NEM: electric Jazz (gl. KR).

ET: Grš. lektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); jazz.

D: »(Naziv za) vrsto jazza, pri kateri se pod vplivom rock glasbe okrog leta 1970 začnejo uporabljati električno ojačani instrumenti ali elektronski glasbeni instrumenti. Dvojni album Bitches Brew M. Davisa iz leta 1970 se omenja kot odločilen korak za nastanek električnega jazza.« (‹KN›, 65)

KR: Naziv ni usklajen z instrumenti, navedenimi v D: če se uporabljajo »električno ojačani instrumenti«, je naziv točen; če pa se uporabljajo elektronski glasbeni instrumenti, bi morali govoriti o »elektronskem jazzu«. Ta drugi naziv se ni nikoli pojavil v strokovni literaturi. (Gl. ‹EH›, 74, kjer se opozarja na razliko med pridevnikoma »električni« in »elektronski«, pa tudi KM električnih glasbenih instrumentov, elektroakustičnih glasbenih instrumentov in elektronskih glasbenih instrumentov.)

V ‹M›, 541, se e. j. (v ANG-zapisu) predlaga kot naziv za obdobje v razvoju jazza (1970–1980). Čeprav je ta predlog problematičen, če se usvoji, tj. če se pojem zares uporablja kot naziv za obdobje, bi bilo najbolje, da se uporablja v ANG-izvirniku.

GL: električni glasbeni instrumenti, elektronski glasbeni instrumenti, fusion = fuzija, jazz, jazz rock = rock jazz, rock jazz = jazz rock.

‹GR6›, VI, 105–106; ‹HK›, 120

ELEKTRIČNI GLASBENI INSTRUMENTI

ANG: electric musical instruments; NEM: elektrische Musikinstrumente, elektrische Musizierinstrumente.

ET: Grš. lektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174);

lat. instrumentum = naprava, pripomoček, iz instruere = graditi, prirediti (predl. in = v, na in struere = zlagati, uravnati, prilagoditi – (‹DE›, 533; ‹KLU›, 329, 334).

D: 1) »(Naziv za) elektroakustične glasbene instrumente … z mehanično proizvodnjo nihajev, elektroakustično pretvorbo valov v električne nihaje …, ki se … (obdelujejo) z dodatnimi električnimi spoji (filter, zvočnica) in se skozi ojačevalnik reproducirajo prek zvočnika. Sem sodijo izključno strunski instrumenti z odmevniki, kot so elektrokord …, električni bas in električna kitara.« (‹HI›, 141)

2) »(Naziv za) skupino mehanskih instrumentov, ki z električnim pogonom reproducirajo vnaprej fiksirane tone, to so tisti, pri katerih elektrificirani mehanizem zamenjuje reproduktivnega glasbenika. Pogosto se z izrazom električni instrumenti napačno imenujejo elektroakustični instrumenti (elektrofoni).« (‹MELZ›, I, 517)

3) »Električni instrumenti rabijo za posredno proizvajanje zvoka1 z elektroakustičnim pretvornikom (najpogosteje zvočnikom) kot organom za proizvodnjo zvoka.1 Nihaj, ki se pretvarja v zvok1, je vedno v električni obliki. Ta prihaja iz nekega električnega generatorja nihajev, ki po manjši ali večji stopnji uporabe električnih modulov določajo instrument kot elektroakustični, elektro-mehanični ali čisto elektronski.« (MEYEREPPLER 1954: 5–6)

KM: V ‹EH›, 74, se omenja, da se pridevnika »električni«/»elektronski« v praksi eksaktno ne razlikujeta, in se, glede na zmedo v D 3, čeprav prihaja iz ust vrhunske avtoritete, predlaga naslednja, zelo natančna in pomembna definicija: »kot elektronski se označujejo tisti elektrotehnični procesi, v katerih se uporabljajo elektronske cevi, ionske cevi ali …tranzistorji. Govorimo npr. o ‘električni amplifikaciji’, čeprav bi bilo prav na tem mestu ustrezneje uporabiti pojem ‘elektronska amplifikacija’. Naziv ‘električna kitara (kot tudi ‘električni bas’ – op. N. G.: gl. D 1 električnih glasbenih instrumentov) je vendarle točen.« Gl. KR električne kitare.

KR: V D 1 so e. g. i. sopomenski z elektroakustičnimi glasbenimi instrumenti, kar je napačno (gl. spodaj KR D 2).Umeščanje elektrokorda med e. g. i. je prav tako problematično, predvsem v smislu D 2 elektrokorda. »Električni bas« in »električna kitara« sta lahko e. g. i. samo v prvem delu proizvajanja zvoka, to je od nihaja strune, ki ga prevzema zvočnica. Če se ti nihaji obdelujejo naprej (recimo s filtri ali ojačevalniki), potem po načinu proizvajanja končnega zvočnega rezultata ta glasbila spadajo k elektronskim glasbenim instrumentom.

D 2 je načeloma sprejemljiva, saj razlikuje e. g. i. od elektroakustičnih glasbenih instrumentov. Čeprav bi bilo natančneje reči, da e. g. i. z električnim pogonom reproducirajo vnaprej fiksirane zvoke (namesto tonov) glede na razliko med tonom in zvokom v akustični glasbi. Poleg tega ne moremo govoriti, da je mehanizem na e. g. i. »elektrificiran«. Natančneje bi bilo: mehanizem na električni pogon. Nesprejemljivo je prav tako elektrofone imenovati elektroakustični instrumenti, saj so elektrofoni, po Drägerjevi dopolnitvi Hornbostel-Sachsove klasifikacije glasbenih instrumentov na kordofone, aerofone, membranofone in idiofone, vsi tisti instrumenti, na katerih se zvok proizvaja elektronsko v najširšem pomenu besede (gl. ‹RUF›; 122, ‹EH›, 78, ‹M›, 61). Zato se v ‹RAN›, 283, izenačujejo z elektronskimi glasbenimi instrumenti.

V D 3 se skrajno nejasno postavljajo meje med e. g. i. in elektroakustičnimi oz. elektronskimi glasbenimi instrumenti (gl. D 2 in KR elektroakustičnih glasbenih instrumentov in D 6 in KR elektronskih glasbenih instrumentov).

Nekateri avtorji delijo elektrofone na električne in elektronske ali elektromehanične instrumente (‹EN›, 65) oziroma na električne in elektromehanske ali elektroakustične instrumente (‹RUF›, 121). Toda, kot se omenja v ‹EN›, 158, sam naziv »elektrofoni« ni dovolj precizen, zato je težko opredeliti pomen elektromehanskih glasbenih instrumentov. (V D 3 se omenja tudi »elektronsko-mehanske instrumente«, kar nikakor ne pomaga pri razjasnjevanju situacije). Glede na to, da še ni ugotovljen splošni naziv, ki bi bil boljši od »elektrofona«, prav tako pa niso poenoteni pojmi za klasifikacijo elektrofona (‹EH›, 78), se na tem mestu predlaga, da se vsi instrumenti (razen e. g. i. v pomenu D 2) umestijo v elektronske glasbene instrumente, tako kot je v navedeno v ‹EH›, 78–79, ‹FR›, 26, ‹GR›, 68, ‹GRI›, I, 654, ‹GR6›, VI, 106–107, ‹RAN›, 282–283, ‹R0S›, 86–87, in v ‹RUF›, 121–122.

PRIM: elektroakustični glasbeni instrumenti, elektronski glasbeni instrumenti.

‹MGG›, III, 1254–1263; ‹RUF›, 120 = vodilka k elektronskim glasbenim instrumentom

1 V izvirniku je»Schall«. O razliki med NEM-pojmoma »Schall« in »Klang« gl. D 1–3 in KM zvoka.

ELEKTRIČNA KITARA

ANG: electric guitar; NEM: Elektrogitarre, E-Gitarre; FR: guitare électrique; IT: chitarra elettrica.

ET: Grš. lektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); španska kitara, iz arab. quitara, iz grš. kithára = kitara, velika lira (‹KLU›, 268).

D: »(Naziv za) vsako kitaro, katere zvok se ne prenaša z resonance glasbila, tako kot pri akustični kitari, temveč se reproducira z zvočnikom, ki je z glasbilom povezan prek elektromagnetov in ojačevalca, prek katerega se zvok električno ojača …« (‹RUF›, 120)

KR: Četudi se D zdi logična in kompetentna, je v njej sporno navajanje »električnega«. V ‹GRI›, I, 651, v ‹GR6›, VI, 104, in v ‹RAN›, 280, se natačno omenja, da je e. k. »elektronsko amplificirana kitara«. Po razliki med »električnim« in »elektronskim«, ki se omenja v ‹EH›, 74 (gl. KM električnih glasbenih instrumentov, elektroakustičnih glasbenih instrumentov in elektronskih glasbenih instrumentov), bi »električna amplifikacija« morala biti »elektronska amplifikacija«, vendar je pojem e. k. točen. V D bi bilo torej treba električno ojačanje zvoka v ojačevalniku zamenjati z elektronskim ojačevanjem, vendar je e. k. »električna« samo v tem delu prenosa zvoka, od zvočnika do ojačevalnika. Govorimo o nenavadni kombinaciji »električnega« in »elektronskega«. Razlika med »električnim klavirjem« in »elektronskim klavirjem«, na katero opozarja KM električnega klavirja, je jasna in dopustna. In vendarle ne bo narobe uvrstiti e. k. tudi med elektronske glasbene instrumente (gl. konec KR električnih glasbenih instrumetov, elektroakustičnih glasbenih instrumentov in elektronskih glasbenih instrumetnov), čeprav se v ‹MELZ›, I, 516, uvršča med elektroakustične instrumente (gl. KR elektroakustičnih glasbenih instrumentov), in v ‹BASS›, I, 546, v »polelektrične« (= »semielettrico«), kar je povsem nerazumljiva klasifikacijska oznaka.

GL: elektronski glasbeni instrumenti

(BR), 44–45; ‹HI›, 141–142; ‹L›, 240; (LARE), 696; ‹M›, 45; (P), 75

EKVITON = (EQUITON)

ANG: equitone (notation); NEM: Equiton; IT: equiton.

ET: Lat. aequus = enak, raven; ton.

D: »(Naziv za) sistem notacije, ki ga je razvil Erhard Karkoschka …; najprej ga je leta 1958 predlagal Rodney Fawcett. Sistem uporablja samo eno črto za oktavo z izmeničnimi pomiki, pri katerih se uporabljajo črni in beli notni simboli. Trajanje se izraža s proporcionalnimi horizontalnimi razporedi not in podaljšanimi črtami …« (‹JON›, 90)

KM: V KARKOSCHKA 1966: 13 se navajata dve možnosti transkripcije odlomka iz tradicionalne notacije v ekvitonsko:

 
 
ali


GL:
klavarskribo = (klavarscribo).

‹BASS›, III, 350; ‹FR›, 27; ‹HI›, 147