Kategorija: tajništvo

ANG: polymeter; NEM: Polymetrik (gl. KM); FR: polymétrie (gl. KM); IT: polimetro, polimetria (gl. KM).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦meter♦.

D: 1) »(Naziv za) združitev oziroma zamenjavo dveh ali več različnih ♦mer♦. ♦Polimetrija♦ je horizontalna, če si spremembe ♦mer♦ sledijo druga za drugo, tako da npr. prvi takt kompozicije vsebuje dvočetrtinsko ♦mero♦, drugi triosminsko, tretji in četrti štiričetrtinsko, peti petosminsko in podobno. ♦Polimetrija♦ je vertikalna, če različne ♦mere♦ nastopajo hkrati tako, da npr. v enem in istem taktu en del vsebuje dvočetrtinsko ♦mero♦, drugi triosminsko, tretji tričetrtinsko itn. Včasih se tudi s primerno nastanitvijo poudarkov ustvarjajo polimetrični učinki znotraj ene in iste ♦mere♦:«

(‹MELZ›, Ill, 102; geslo je ♦polimetrija♦!)

2) »(Pri ♦polimetriki♦) je treba razlikovati dva pomena: ali gre za samostojna gibanja, ki »tekmujejo« znotraj skupnega taktnega zaporedja, ali za gibanja z neskladnimi akcenti in kombinacijo taktnic.« (‹RL›, 739; geslo je »Polymetrik« = ♦polimetrika♦; gl. KM!)

3) »(Naziv za) sočasnost različnih nasprotujočih si metrskih zaporedij.« (‹HI›, 359; geslo je »Polymetrik« = ♦polimetrika♦; gl. KM!)

4) (Naziv za) sočasno zvenenje dveh ali več različnih ♦metrov♦, npr. 2/4 v enem delu, 3/4 v drugem.« (‹APE›, 229)

5) »(Naziv za) sočasno uporabo dveh ali več ♦metrov♦. Pojem se sicer včasih nanaša na posledično uporabo različnih ♦metrov♦ v enem ali več delih.« (‹RAN›, 645)

KM: D 1 je najbolj natančna in pravilna, razen tega, da je pri napačnem geslu (♦polimetrija♦) in da se v zadnjem stavku namesto »polimetrskih učinkov« omenjajo »polimetrični učinki« (iz ♦polimetrike♦). Posebej skrbno in natančno se uporablja ♦mera♦: očitno je, da avtor gesla (J. Andreis) v ♦polimetru♦ (ne glede na napačen naziv gesla) pravilno razlikuje ♦meter♦, ki dopušča različne ♦mere♦ (prim. KR ♦metra♦ in KM ♦mere♦).

Begajoč je NEM-naziv »Polymetrik« (»Polymetrum« ne obstaja, čeprav je »Metrum« = ♦meter♦ – gl. ‹BR›, 135, ‹L›, 441, ‹LEU›, 232, in ‹P›, 240, kjer je naveden tudi neobstoječi NEM-pojem »Polymetrie«, ki bi moral biti sopomenski s ♦polimetrijo♦), predvsem zato, ker se v vseh strokovnih NEM-virih ♦metrika♦ enopomensko definira kot nauk, teorija (gl. D in KR ♦metrike♦). Podobno je tudi z NEM-pojmom »Polyrhythmik« (gl. KR ♦poliritmike♦ in ♦poliritma♦). V D 3 so »metrische Ordnungen« prevedeni kot »metrska zaporedja«, kar je edino pravilno, čeprav je »metrisch« pridevnik iz »Metrum« in iz »Metrik« (namreč »metrični« izhaja iz »♦metrike♦«). Sicer ima ANG-naziv osnovo ♦meter♦, čeprav v ANG obstaja tudi (problematičen) samostalnik »metric(s)« = ♦metrika♦ (prim. KR ♦metrike♦). FR- in IT- pojem »polymetrie« in »polimetria« (gl. ‹BR›, 134–135, ‹L›, 441, ‹P›, 240) sta v tem Pojmovniku skoraj sopomenska s ♦polimetrijo♦, čeprav bi se osnove »♦meter♦«, »-metrija« in »♦metrika♦« očitno morale pomensko razlikovati. V ‹DLI›, XIII, 745, se pojavlja pojem »polimetro«, vendar kot pridevnik in ne v povezavi z glasbo. V ‹TLF› ni moč najti niti enega od teh pojmov. Zanimivo je, da v ‹P› p. sploh ni naveden, čeprav je v ‹P›, 240, navedena njegova natančna ANG-ustreznica »polymeter«, sicer kot napačna sopomenka ♦polimetrije♦ (= »polymetry«; gl. KR ♦polimetrije♦).

KR: P. pomeni – kot v D 1– metrsko različnost tako v horizontalnem kot tudi v vertikalnem smislu, ne glede na različne interpretacije pomena v drugih D. Pri tem je kot osnovo treba upoštevati kriterij zapisa oziroma informacijo, ki jo ponuja zapis, tako da primer iz D 1, glede na to, da se v njem uporablja ista ♦metrika♦, ne sodi v p., niti glede na omenjeno dvopomenskost v D 2, kjer se prvi pomen ne nanaša na ♦glasbo 20. stoletja♦. Po tem kriteriju, tj. po kriteriju zapisa, se p. razlikuje od ♦heterometra♦ in ♦poliritma♦, horizontalni p. (D 1) pa je enak ♦multimetru♦.

GL: ♦heterometer♦ = (♦heterometrija♦) = (♦heterometrika♦), ♦meter♦, ♦metrična disonanca♦, ♦multimeter♦, ♦variabilni meter♦ = (♦spremenljiva metrika♦).

PRIM: (♦polimetrija♦) = (♦polimetrika♦), ♦poliritem♦ = (♦poliritmija♦) = (♦poliritmika♦).

‹BKR›, III, 313 = »Polymetrik« (=♦polimetrika♦); ‹FR›, 67–68; ‹GR›, 140; ‹JON›, 226–228

ANG: polyharmony.

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦harmonija♦.

D: »(Naziv za) zaporedje ♦poliakordov♦.« (COWELL 1969: 25)

KR: Razprava v ‹JON›, 225–226, pojasnjuje sklep, da je pojem najbolje uporabljati v smislu, v katerem ga uporablja Cowell v svoji skladateljski teoriji (gl. D 3 ♦poliakorda♦). Millerjevo prizadevanje glede razlikovanja p. in ♦politonalitete♦ se ne zdi prav spodbudno: v nasprotju s ♦politonaliteto♦ v p. bi po njegovo moralo biti govora o zaporedju ♦poliakordov♦ v eni in isti ♦tonaliteti♦. Naslednji primer iz Petruške Stravinskega je npr. poliharmonski in ne politonaliteten:

(MILLER 1930: 98)

Takšne razprave o skoraj nepomembnih podrobnostih spominjajo na problematičen odnos med ♦biakordom♦ in ♦poliakordom♦ (gl. KR ♦biakorda♦ in ♦poliakorda♦) oziroma med ♦bitonalnostjo♦ in ♦politonaliteto♦ (gl. KM ♦bitonalnosti♦ in kritiko ♦tonalitete♦).

GL: ♦biakord♦, ♦harmonija♦, ♦poliakord♦, ♦politonaliteta♦.

‹FR›, 67 = vodilka k ♦poliakordu♦

ANG: polycluster.

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦grozd♦.

D: »(Naziv za) dva ali več hkrati zvenečih ♦grozdov♦, ki so izvedeni iz ene ali več različnih ♦lestvic♦ … Persichetti navaja, da so koreni različnih ♦grozdov♦ lahko ♦akordi♦ iz sekund, terc ali kvint. Prav tako izpostavi, da morajo biti ♦grozdi♦ ločeni drug od drugega zaradi razločnega zvenenja vsakega od njih. Večji ko je ♦grozd♦, večja mora biti ločljivost.« (‹JON›, 225)

KM: Persichettijev komentar, ki je naveden v D, je v PERSICHETTI 1961: 130.

Sklicevanje na ♦lestvice♦ kot na vir ♦grozda♦ spominja na Cowellovo razlago ♦diatoničnega grozda♦ (gl. KM in KR ♦diatoničnega grozda♦).

KR: V D ni jasno, kakšni ♦akordi♦ iz terc in/ali kvint so lahko »koreni različnih ♦grozdov♦«. Pojem je relevanten samo tedaj, ko se ga da jasno ločiti od ♦poliakorda♦, pojma, ki ga Cowell v COWELL 1969: 25–27 natančno razloži (gl. D 3 in KR ♦poliakorda♦), vendar se p. nikjer ne omenja.

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦grozd♦, ♦poliakord♦.

‹FR›, 67

ANG: polychord.

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦akord♦.

D: 1) »(Naziv za) ♦vertikalno zvočnost♦, ki je sestavljena iz dveh ali več akordičnih ♦struktur♦, kot so trozvoki ali septakordi.«

(‹FR›, 67)

2) »V ♦glasbi 20. stoletja♦ (naziv za) ♦akord♦, ki je sestavljen iz dveh ali več enostavnih, večinoma običajnih tipov ♦akorda♦ , kot je npr. trozvok. (Primer je) … ♦akord♦ iz Petruške, sestavljen iz trozvoka C-dura in Fis-dura.« (‹RAN›, 645)

3) »V zaporedju (♦parcialov♦) je ♦temeljni ton♦ vedno baza … ♦Parciali♦ si lahko sledijo ne samo od ♦temeljnega tona♦ kot baze, temveč tudi iz samih ♦parcialov♦. Tako je g ♦parcial♦, ki s ♦temeljnim tonom♦ c tvori kvinto. Iz tega ♦tona♦ (tj. g) se razvija novo zaporedje ♦parcialov♦, iz ♦parciala♦ e še eno itn. Če torej enostavni ♦akord♦ na c igramo sočasno z drugim na g in s tretjim na e, nastali kompleks strogo sledi matematičnim načelom ♦parciala♦ …

Vsaka manjša ♦skupina♦ ♦tonov♦ ustvarja enotnost iz značilne kvalitete ♦temeljnega tona♦, medtem ko popolna enotnost ♦skupine♦ (♦tonov♦), ki jo lahko imenujemo poliakord, izhaja iz izvirnega ♦temeljnega tona♦. Uporaba ♦poliharmonije♦ (je uporaba) zaporedja poliakordov … ♦Akordi♦ v poliakordih imajo enak odnos, kot da se igrajo v zaporedju … ♦Akorde♦ v poliakordih je treba medsebojno dovolj razmejiti, da se ne prekrivajo in se medsebojno ne pomešajo; če so prepleteni med seboj, rezultat ni poliakord, temveč zapletena … disonanca. Ko so postavljeni na razumno oddaljenost, ne zvenijo kot zamišljene ♦harmonije♦, temveč kot enostavne ♦poliharmonije♦.« (COWELL 1969: 25, 26, 27)

KR: Iz D je razvidno, da je pojem priporočljivo uporabljati edino v pomenu iz skladateljske ­teorije H. Cowella (v kateri – kar je povsem jasno – pojem, kot je ♦biakord♦, nima kaj iskati): D 1 je treba primerjati z D ♦biakorda♦, da bi prišli do sklepa, da se pomanjkljivosti pri definiranju prvega pojma prenašajo tudi na drugega. Edino po tem sta ta dva pojma sopomenki (gl. KR ♦biakorda♦). D 2, če sodimo po ponujenem primeru, tj. po p. iz Petruške, ima p. za posedico ♦bitonalnosti♦ kot podvrste ♦politonalitete♦ (gl. KM ♦bitonalnosti♦ in KR ♦politonalitete♦), česar namreč v nobenem primeru ne bi mogli trditi za ♦biakord♦ (gl. KR ♦biakorda♦). Iz D 3 je jasno, da Cowell o p. ne misli niti v okviru kategorij ♦bitonalnosti♦ niti ♦politonalitete♦, temveč v kategoriji tistega, kar sam zopet imenuje ♦poliharmonija♦. (»♦Politonaliteta♦ se danes veliko uporablja, malo pa je dokazov, da se upoštevajo politonalitetni odnosi, ki temeljijo na akustiki.« COWELL 1969: 32)

Pojem je torej edino priporočljivo uporabljati v tistem pomenu, ki obstaja v skladateljski teoriji H. Cowella. (To potrjuje tudi obsežna razprava o p. v ‹JON›, 221–224, v kateri ni moč pojasniti nobenega drugega primernega pomena pojma.)

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦, ♦večgrozdje♦, ♦poliharmonija♦, ♦protiakord♦, ♦vertikalna zvočnost♦.

PRIM: ♦biakord♦, ♦politonaliteta♦, ♦resonančni akord♦ .

ANG: pointillism; NEM: Punktualismus; FR: ponctualisme, pointillisme; IT: puntillismo.

ET: ANG in FR point = ♦točka♦, iz lat. punctum = ♦točka♦.

D: 1) »(Naziv za) tehniko v slikarstvu, ki jo je raziskoval predvsem Georges Seurat v osemdesetih letih 19. stoletja, v kateri se barve nanaša po načelu mozaika ♦točk♦ ali s kratkimi potezami s čopičem, namesto v večjih, celotnih ♦poljih♦; iz oddaljenosti se ♦točke♦ potopijo v subtilno nihajočo površino barve in svetlobe. Pojem se uporablja za (nekatere od skladb) Antona Weberna in drugih skladateljev po njem. V tej glasbi se posamezne note ali razredčeni ♦akordi♦, vsak s svojo ♦barvo♦, nivojem ♦dinamike♦ in z artikulacijo, slišijo v relativni izolaciji in v točnih časovnih odnosih z drugimi (takšnimi) ♦zvočnimi dogodki♦. Izposoja pojma iz likovnih umetnosti sugerira, da se ti ♦zvočni dogodki♦, ko jih slišimo v obsežnejšem kontekstu, združujejo v koherentne zvočne oblike.« (‹V›, 578–579)

2) »Pojem, s katerim je, skupaj s ♦punktualno glasbo♦, skladatelj in akustik Herbert Eimert leta 1953 označil metodo skladanja, ki do skrajnih meja individualizira vsak zvočni fenomen, ki jo je imel za razpotje različnih variacij akustičnih lastnosti (♦višine♦, ♦trajanja♦, ♦intenzitete♦, ♦barve♦), ki med seboj niso odvisne.« (‹BOSS›, 133)

KM: V ‹JON›, 219, je naveden odlomek iz Webernovega Godalnega kvarteta, op. 28 (I. st.), kot primer za p. (gl. D 1):

Kot je razvidno iz D 1, je pojem izposojen iz terminologije likovnih umetnosti in se v ♦glasbi 20. stoletja♦ uporablja tudi po analogiji z vizualnim, ne le slušnim vtisom, ki ga naredijo partiture skladb, ki sodijo v p.

Pripona -izem po navadi nakazuje naziv za slog, obdobje in podobno […]. Tako bi tudi p. prvotno moral nakazovati slogovne značilnosti ♦punktualne glasbe♦, ki je sicer trajala prekratko, da bi p. lahko označeval tudi obdobje.

KR: Po D 1 in KM – t. a ♦punktualne glasbe♦ je H. Eimert prvič uporabil pojem leta 1952, in ne 1953, kot je navedeno v D 2.

Posebej v ameriški literaturi (‹CP1›, 3; ‹FR›, 67; ‹RAN›, 643) se p. navaja v povezavi z ♦melodijo zvokovnih barv♦. Treba je vedeti, da avtor ♦melodije zvokovnih barv♦ A. Schönberg o tej ‘melodiji’ nikoli ni razmišljal na tak način (gl. KR ♦melodije zvokovnih barv♦).

V ‹P›, 267, je naveden tudi izmišljeni IT-pojem »puntinismo«.

GL: ♦punktualna glasba♦, ♦serializem♦.

PRIM: ♦divizionizem♦, ♦punktualizem♦.

‹CH›, 303–304; ‹CP1›, 241; ‹CP2›, 342; ‹HO›, 810; ‹IM›, 298; ‹MELZ›, III, 145; ‹RIC›, III, 504; ‹SLON›, 1476

ANG: subset.

ET: ♦Serija♦.

D: »(Naziv za) ♦segment♦ ♦dvanajsttonske vrste, serije♦, ki v skladbi velja za neodvisno enoto. Npr. v Koncertu za 9 instrumentov, op. 24 (1935) Antona Weberna je ♦osnovna oblika vrste♦ izpeljana iz podvrste treh ♦tonov♦.« (‹FR›, 88)

KM: ♦Vrsta♦ iz Webernovega op. 24, ki se omenja v D, je navedena kot primer v D ♦derivacije♦.

GL: ♦derivacijska vrsta, serija♦, ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦vrsta♦, ♦oblika vrste, serije♦, ♦serija♦.

PRIM: ♦heksakord♦, ♦pentakord♦, ♦segment (vrste, serije)♦, ♦tetrakord♦, ♦trikord♦.

ANG: pluralism; NEM: Pluralismus.

ET: Lat. pluralis = ki se nanaša na več kot enega, iz plus = več (‹KLU›, 552).

D: 1) V terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦ naziv za sočasen in enakovreden obstoj povsem različnih, pa tudi nasprotnih si stilov in tehnik skladanja, npr. ♦neoklasicizma♦ in ♦dvanajsttonske tehnike♦ na začetku dvajsetih let; ali: ♦eksperimentalne glasbe♦ in ♦nove preprostosti♦ osemdesetih let.

2) »(Naziv za) včasih sočasno uporabo različnih slogov v istem delu. To je pojem, ki ga B. A Zimmermann uporablja za ♦kolaž♦.« (‹GR›, 139)

KM: Pripona -izem sugerira naziv za slog, obdobje ipd. […].

KR: Obe D sta pravzaprav sopomenski, čeprav D 2 uvršča pomen pojma v skladeteljsko teorijo B. A Zimmermanna (gl. tudi ‹Z›, 310–311), v kateri p. ni razumljen kot ♦kolaž♦. V zvezi s svojo skladbo Dialoge (1960) Zimmermann v ZIMMERMANN 1974a: 99 p. prvič omenja v besedni zvezi »pluralističen ♦zvok♦«, »ki se stalno spreminja v ♦gostoti♦ in kontinuiteti« (prim. tudi EBBEKE 1986: 130). V zvezi s VI. delom te skladbe pa Zimmermann v ZIMMERMANN 1974a: 100 razlaga ♦citat♦ in ♦kolaž♦, ki ju v njem tudi uporabi (prim. tudi EBBEKE 1986: 131–132). Uporaba ♦citata♦ in ♦kolaža♦ pri Zimmermannu izhaja iz njegovega specifičnega koncepta »kroglaste oblike časa« (= »Kugelgestalt der Zeit«) (gl. o tem ‹GL›, 190–191 – op. v A.II.3.e/6; ZIMMERMANN 1974: 35; EBBEKE 1986: 132–133).

Morfološko bi moral (glede na pripono -izem) p. predstavljati oznako za slog in obdobje v smislu D 1. V ♦glasbi 20. stoletja♦ ga namreč ne moremo v tem smislu jasno časovno zamejiti (gl. obe D ♦glasbe 20. stoletja♦), je pa termin v pristopu h ♦glasbi 20. stoletja♦ neizbežen, razen v skladateljski teoriji B. A Zimmermanna, kjer ima poseben pomen.

GL: ♦citat, citatna tehnika (skladanja)♦, ♦kolaž, kolažna tehnika (skladanja)♦ = (collage), ♦metaglasba♦, ♦montaža, tehnika montaže♦.

BLUMRÖDER 1980: 6; ‹M›, 519

ANG: pyramidal chord.

ET: Grš. pyramís = piramida, v grš. prevzeto iz egipčanskega (‹KLU›, 572); ♦akord♦.

D: »(Naziv za) vrsto ♦sintetičnega akorda♦, sestavljenega iz intervalov, ki se manjšajo od spodaj navzgor.«

(‹FR›, 71)

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦, ♦sintetični akord♦.

‹JON›,246–247

ANG: permutation; NEM: Permutation; FR: permutation; IT: permutazione.

ET: Lat. permutatio = sprememba, iz permutare = spremeniti, iz predl. per = skozi in mutare = spreminjati (‹KLU›, 536, 494); ♦serija♦.

D: »V ♦sodobni glasbi♦ (naziv za) matematični postopek, ki ga sestavlja spreminjanje zaporedja elementov določene ♦vrste♦; npr. iz ♦vrste♦ treh ♦tonov♦ (c, d, e) s permutacijo dobimo 1x2x3, skupaj 6 različic (c-d-e, c-e-d, d-c-e, d-e-c, e-c-d, e-d-c). Permutacija se je veliko uporabljala v ♦dodekafoniji♦; iz ♦12-tonske vrste♦ je možno izvesti 1x2x3x4x5x6x7x8x9x10x11x12, skupaj 479 001 600 različic … V ♦serialni glasbi♦ se permutacija ne nanaša le na tonske ♦višine♦, temveč na vse tonske in druge ♦parametre♦.« (‹MELZ›, Ill, 62)

KR: V D, ki popolnoma zagotavlja in določa pomen pojma, je ♦vrsto♦ vedno možno dopolniti tudi s ♦serijo♦ (oziroma z ♦modusom♦ v posebnem pomenu – gl. KM ♦modusa♦, ne pa tudi z ♦lestvico♦ – gl. KR ♦lestvice♦).

»♦Vrsta♦ treh ♦tonov♦«, ki je omenjana v D, je pravzaprav ♦segment vrste♦ oziroma ♦trikord♦.

GL: ♦dvanajsttonska tehnika (skladanja)♦ = (♦dodekafonija♦), ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦modus♦ (v posebnem pomenu), ♦vrsta♦, ♦predurejanje gradiva♦, ♦serija♦, ♦serialna tehnika (skladanja)♦, ♦serialni postopki♦.

PRIM: ♦rotacija (vrste, serije)♦.

‹BASS›, III, 627; ‹BKR›, III, 290; ‹EH›, 250; EIMERT 1964: 136–137; ‹FR›, 65; ‹G›, 45; ‹HI›, 349; ‹JON›, 211–212; ‹MI›, 111, 412 = vodilka k »mutation«, v ‹MI›, Ill, 272, brez pomena v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦, čeprav se v ‹MI›, III, 697, pojem vseeno pojavlja v povezavi s ♦serijo♦; ‹RL›, 722–723

ANG: permeability; NEM: Permeabilität.

ET: Lat. permeabilis = tisti (ali tisto), skozi katerega (ali skozi kar) se da priti, iz permeare = prehajati skozi, iz predl. per = skozi in meare = iti; pripona -ost označuje značilnost, lastnost, stanje in podobno (‹BAB›, 290–292).

D: 1) »Pojem iz fizike, ki ga je György Ligeti uvedel v teorijo glasbe, označuje pa stopnjo ‘prepustnosti’ (membrane za določene materiale). V glasbi, kjer se izgublja občutljivost za intervale, permeabilnost – po Ligetiju – pomeni, ‘da se hkrati odvijajo ♦strukture♦ različnih lastnosti, se medsebojno prevzemajo, lahko se celo povsem združijo druge z drugimi, pri čemer se spreminjajo (samo) horizontalni in vertikalni odnosi ♦gostote♦, pri tem pa ni pomembno, kateri intervali nastopajo docela sočasno.’« (‹DIB›, 339)

2) »Permeabilnost je dejavnik, ki določa stopnjo prodornosti tematskih, netematskih in bruitističnih elementov, ki krepijo ♦strukturo♦ kakšnega tonalitetnega kompleksa, včasih pa se spopadajo in medsebojno uničujejo. Tedaj rezultirajoči Gestalt postane terasast in mozaični zigurat.¹ Pojem permeabilnost se prav tako uporablja za opisovanje procesa obojestranske osmoze med ♦parametri♦ ♦organiziranega zvoka♦.« (‹SLON›, 1475)

KM: Citat v D 1 je iz LIGETI 1960: 8.

KR: V tem primeru je mednarodno obliko »permeabilitet« mnogo bolje zamenjati s p., saj daje pripona -ost jasno vedeti, da gre za lastnost »prepustnosti (kakšne membrane za določene materiale« – gl. D 1), v nasprotju s ♦tonaliteto♦, kjer pripone -iteta ne moremo zamenjati s pripono -ost, kot je predlagano v ‹BAB›, 333 (gl. npr. KR ♦tonalitete♦, KM ♦tonalitetnosti♦ in KR ♦tonalnosti♦).

Pojem se izven Ligetijeve skladateljske teorije ni prijel, čeprav pravilno pojasnjuje prehod strukturnih intervalnih enot v ♦teksturo♦, v kateri te enote več niso razpoznavne, ker so prešle v novo (koloristično) kvaliteto (prim. D ♦mikropolifonije♦).

GL: ♦gostota, sprememba gostote, stopnje gostote♦, ♦mikropolifonija♦, ♦polje♦, ♦skladanje klastrov (tonskih) grozdov♦ = ♦skladanje s klastri, (tonskimi) grozdi♦ = (♦Clusterkomposition♦), ♦skupek tonov♦, ♦statistična glasba♦, ♦struktura♦, ♦tekstura♦, ♦tonsko polje♦.

‹EH›, 249–250

1 V izvirniku: »terraced and tesselated ziggurat«. Po ‹KL›, 1447, so zigurati »stopničaste piramide, ki jih je gradilo mestno prebivalstvo v stari Mezopotamiji, na vrhu piramid pa je bil kip božanstva«. V tem kontekstu je uporaba pojma povsem poljubna, kar je sicer značilno za D iz ‹SLON›.