ANG: chanson, (song); NEM: Chanson, (Lied); FR: chanson; IT: chanson (canzone).
ET: FR chanson = pesem.
D: »(Naziv za) večkitično solistično pesem ob spremljavi z besedilom v francoščini. Če ne gre za posebno francosko zvrst, je bolje uporabljati besedo pesem1, song itn. Šanson se je pojavil v 17. stoletju in se je že takrat ločil po vsebini besedila na različne tipe, npr. napitnice (chansons à boire), ljubezenski šanson, revolucionarni šanson itn. Ob koncu 19. stoletja so šansoni ponovno oživeli v kabaretih in literarnih kavarnah, v 20. stoletju pa se širijo prek radia in diskografske industrije z interpretacijami umetnikov, kot so Yvette Guilbert, Aristide Bruante, George Brassens, Charles Aznavour, Édit Piaf, Juliette Gréco, Maurice Chevalier, Yves Montand in Françoise Hardy. Dolga in cenjena tradicija šansona je dolgo časa oteževala nastanek samostojne francoske ♦rock glasbe♦. Tudi v ♦rock♦ pesmih pevke Guesch Patti je tradicija šansonov prepoznavna. Vendar je tradicija šansona vplivala tudi na britansko ♦rock glasbo♦, čeprav so rezlutati zelo stilizirane oblike šansonov, npr. pri Marcu Almondu.« (‹HK›, 79)
KM: Sklep, ki govori o vplivu š. na ♦rock glasbo♦, je logičen glede na predmet, ki ga vir te D obravnava, vendar je tudi poučen kot dokaz o širokem vplivu š., zato je tudi uvrščen v D.
Pojem v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦ pomeni tudi samostojno, izvirno FR-slogovno zvrst, z visoko umetniškimi besedili in pomembnim interpretom: »Novejši šanson 20. stoletja opredeljujejo bolj šansonjerji kot skladatelji.« (‹RL›, 153; gl. tudi ‹LARE›, 273) (Poleg šansonjerjev, omenjenih v D v ‹RL›, 153, so navedeni tudi Mistinguett, Dranem, Trenet, Lucienne Boyer, Tino Rossi in Les frères Jasques.) Zanimivo je, da se ta zelo značilen pomen pojma redko obdeluje v pregledanih virih. V ‹HO›, 167, se š. omenja v geslu »chanson populaire«, ki s š. nima nobene zveze. Vendar se v ‹LARE›, 271–276, v enakem geslu š. obdeluje ravno v smislu omenjene D, pri čemer se razlikuje »foklorni š.«2 in »učeni« (= »savante«), tj. »samostojni ‘literarni š.’« (= »’chanson littéraire’ autonome«) (‹LARE›, 273). V ‹MI›, I, 512, se kaže kritičnost do š., v ‹BASS›, I, 532, pa je š. obdelan v geslu »chanson de variétés«, od njegovih protagonistov pa je omenjen le G. Brassens. Drugi viri, npr. ‹HI›, 87, in ‹MGG›, II, 1034, ponujajo splošne D, tj. ne poudarjajo nobene posebnosti te glasbene zvrsti. Sicer pa je najpogosteje obdelan tisti pomen, ki ga je š. imel znotraj glasbe srednjega veka in renesanse. (Teh virov tukaj razumljivo ne navajam.)
KR: ANG, NEM in IT pojmi, ki odstopajo od FR-izvirnika, so v ‹BR›, 148–149, vendar je bolje uporabljati izvirno FR-besedo, kadar gre za rabo pojma v smislu omenjene D. Enako velja za pojme v ‹L›, 333, in v ‹P›, 316, kjer pa se opozarja tudi na pomen pojma v omenjeni D. Vodilki k ♦popularna♦, tj. ♦zabavna glasba♦ sta tukaj pogojno. Namreč, dejstvo je, da te samostojne glasbene zvrsti pravzaprav ni moč uvrstiti v nobeno širšo zvrst poleg ♦glasbe 20. stoletja♦ v celoti. Zato tudi je v Pojmovniku.
GL: ♦popularna glasba♦, ♦zabavna glasba♦.
‹BKR›, I, 232; ‹KN›, 48–49; ‹M›, 545
1 V izvirniku »Lied«.
2 V izvirniku je »chanson folklorique«. Gl. KR ♦folk, folk-glasba, folk-slog♦.