NEM: Sinustonkomposition.
ET: ♦Sinusni nihaj, ton, val♦.
D: »(Naziv za) skladbo, ki razen ♦sinusnih tonov♦ ne uporablja nobenega drugega gradiva. Že v prvih elektronskih skladbah H. Eimerta in R. Beyera (iz leta 1953) so se … uporabljali ♦sinusni toni♦ … Prva serialna skladba, ki je bila zgrajena le iz ♦sinusnih tonov♦, je bila Stockhausenova Elektronska študija I, ki je nastala poleti leta 1953, premierno pa je bila izvedena leta 1954. Združevanje ♦zvokov♦ in ♦mešanice tonov♦ iz ♦sinusnih tonov♦ je splošno uveljavljeno pravilo ♦elektronske glasbe♦. Nasprotno temu je serialna skladba iz sinusnih tonov ostala nevplivna. Naziv skladba iz sinusnih tonov ni povsem pravilen. Kar poslušalci slišijo v skladbi iz sinusnih tonov, najpogosteje niso ♦sinusni toni♦, ampak, če zanemarimo posamezne ♦tone♦, skoraj vedno strukturirane kombinacije ♦sinusnih tonov♦ v obliki ♦mešanice tonov♦ ali ♦šumov♦ …« (‹EH›, 314–315)
KM: V STOCKHAUSEN 1964a: 22 Stockhausen z naslednjimi besedami opisuje svoje delo na Elektronskih študijah I in II: »’Študija I’ … je prva skladba iz ♦sinusnih tonov♦. Iz najpreprostejše elektroakustične osnovne zgradbe so se sintetično proizvajale ♦zvokov(n)e barve♦, katerih spajanje je nato določal skladatelj. Zavesten glasbeni red prodira v mikroakustično področje zvočne materije. Druga osnovna metoda elektronskega proizvajanja ♦zvoka♦ ne temelji na dodajanju ♦sinusnih tonov♦, (ki ustvarjajo) ♦stacionarne zvoke♦ in ♦mešanice tonov♦, ampak na ločevanju ♦belega šuma♦ v ♦obaravni šum♦. Zato so potrebni … ♦filtri♦, ki ♦beli šum♦ ločujejo v ♦pasove šuma♦ poljubne ♦širine pasu♦ in ♦gostote♦ – podobno je ločevanje bele svetlobe s prizmo v obarvano svetlobo. V Študiji II sem uporabljal – zaradi nezadosto diferenciranega sistema ♦filtrov♦ – poseben postopek, ki je omogočil, da se v skladbo vključi družina ♦šumov♦. V obeh Študijah nisem iskal kar se da raznolikih in nenavadnih ♦zvokov♦. Bolj sem se nagibal h končni združitvi zvočne materije in njene oblike.«
Omenjeno Stockhausenovo pričevanje ni zanimivo le zaradi tega, ker se da iz njega jasno razbrati, da pri s. iz s. t. ni nujno uporabljati le ♦aditivne♦, temveč tudi ♦subtraktivno sintezo zvoka♦. Cilj takšnega načina skladanja, ki se v D imenuje »serialna s. iz s. t.« tj. »končna združitev zvočne materije in njene oblike«, s. iz s. t. uvršča tudi v ♦skladbo iz zvoka♦, ki nastaja s ♦skladanjem zvoka♦.
KR: V D se odvečno poudarja, da s. iz s. t. pravazprav ni pravilen naziv, saj poslušalci ne slišijo ♦sinusnih tonov♦. Kot je vidno iz KM, gre predvsem za imenovanje zgradbe, s tem pa je naziv povsem primeren. Omemba sintetičnega proizvajanja ♦zvoka♦ v KM upravičuje pojem ♦sintetične glasbe♦ v pozitivnem smislu (gl. KM ♦sintetične glasbe♦).
GL: ♦aditivna sinteza zvoka♦, ♦elektronska glasba♦, ♦mešanica tonov♦, ♦sintetična glasba♦, ♦sinusni nihaj, ton, val♦, ♦skladanje zvoka♦ = (♦Klangkomposition♦), ♦skladba iz zvoka♦ = (♦Klangkomposition♦), ♦stacionarni zvok♦, ♦subtraktivna sinteza zvoka♦, ♦ton♦.