Interni strežnik Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

ANG: formant filter; NEM: Formantfilter, Klangfarbenfilter.

ET: ♦Formant(i)♦; ♦filter♦.

D: 1) »(Naziv za) elektronski ♦filter♦, ki poudari izključno ozek ♦frekvenčni pas♦. Filtri formanta se uporabljajo za menjavanje ♦barve♦ v generiranih oblikah valov.« (‹PR›, 31)

2) »(Naziv za) pasovni ♦filter♦, ki rabi za poudarjanje tistih ♦formantov♦, ki pomembno določajo vokalno in instrumentalno zvočnost. Pogosto se uporabljajo pri oblikovanju ♦zvoka♦ pri ♦elektronskih glasbenih instrumentih♦.« (‹HI›, 162)

KM: Eden od ♦elektronskih glasbenih instrumenov♦, v katerem se f. f. uporablja za oblikovanje ♦zvoka♦, je ♦elektronski monokord♦.

KR: Obe D sta nesmiselni in kar najbolje govorita o nesmiselnosti samega pojma. V D 1 je nejasno, zakaj bi to moral biti prav ozek ♦frekvenčni pas♦. V D 2 pa je vprašljivo, kakšno zvezo z oblikovanjem ♦zvoka♦ pri ♦elektronskih glasbenih instrumetnih♦ imajo tisti ♦formanti♦, ki pomembno določajo vokalno in instrumentalno zvočnost.

Naziv je na določen način tavtološki: vsako filtriranje ♦tona♦, ♦zvoka♦ ali ♦šuma♦ je pravzaprav spreminjanje njegove ♦barve♦. F. f. bi torej morali biti samo tisti ♦filtri♦, ki filtrirajo izključno ♦formante♦ kot ♦parciale♦, ki pomembno določajo ♦barvo♦.

GL: ♦elektronska glasba♦, ♦elektronski glasbeni instrumenti♦, ♦filter♦, ♦formant♦,

♦zvokov(n)a barva♦ = (barva) = barva zvoka = (zvočna barva).

PRIM: ♦filter za nadzor napetosti♦ = (VCF) = (voltage-controlled filter), ♦filter šuma♦, ♦nizkoprepustno sito♦, ♦oktavni filter♦, ♦pasovnoprepustni filter♦, ♦pasovna zapora♦, ♦univerzalni filter♦, ♦visokoprepustni filter♦ .

ANG: filter; NEM: Filter, Sieb (zastarelo); FR: filtre; IT: filtro.

ET: Srednjeveška lat. filtrum = (dobesedno) cedilo ‹KLU›, 214).

D: »Naziv za elektronske naprave, ki kot samostojne naprave, kot so ♦moduli♦, ali pa tudi kot sestavni deli kakšne elektronske naprave, spreminjajo ♦zvokovno barvo♦ ♦signala♦, tako da jo z določanjem frekvenčnega območja ojačujejo ali zmanjšujejo. S filtri lahko popravljamo nepotrebne nepravilnosti v frekvencah (♦izenačevalnik♦); z njimi se lahko zvočni ♦signal♦ deli na različna frekvenčna območja (♦vokoder♦), pa tudi oblikuje ♦zvok♦. Zato se filtri na več področjih uporabljajo v avdiotehniki in v glasbeni elektroniki. Z njimi se lahko zmanjšajo nezaželene motnje ♦šuma♦ (♦filter šuma♦), lahko pripomorejo k ustvarjanju posebnih učinkov ali pa so, kot ♦filtri z nadzorom napetosti♦, nezamenljivi v ♦suptraktivni sintezi zvoka♦ pri ♦sintetizatorjih♦.« (‹EN›, 80)

KM: V slovenščini se spodbuja tudi uporaba slovenskega ustreznika: sito.

GL: ♦elektronska glasba♦, ♦filter formantov♦ = filter zvokov(n)e barve, ♦filter za nadzor napetosti♦ = (VCF) = (voltage-controlled filter), ♦filter šuma♦, filter zvokov(n)e barve = ♦filter formantov♦, ♦izvenačevalnik♦ = (♦ekvalizator♦) = (equalizer), ♦nizkoprepustni filter♦, ♦oktavni filter♦, ♦pasovno sito♦, ♦pasovna zapora♦, ♦sintetizator♦ = (synthesizer), ♦subtraktivna sinteza zvoka♦, ♦univerzalni filter♦, ♦visokoprepustni filter♦, ♦vokoder♦ = (vocoder).

‹BASS›, II, 124; ‹BKR›, II, 56; ‹CP1›, 239; ‹CP2›, 341; ‹DOB›, 73–78; ‹EH›, 93–94; ‹FR›, 30; ‹GRI›, I, 742; ‹HI›, 156; ‹HK›, 137; ‹HO›, 378; ‹HU›, 81; ‹KN›, 72; ‹M›, 63; ‹POU›, 200; ‹P›, 81; ‹RAN›, 307; ‹RIC›, II, 124; ‹RL›, 288–289; ‹RUF›, 121–122 = ♦elektronski glasbeni instrumenti♦; ‹V›, 236

ANG: Fibonacci sequence, Fibonacci series; NEM: Fibonacci-Reihe.

ET: Po IT-matematiku Leonardu Fibonacciju, ki je v 13. stoletju odkril omenjeno vrsto (‹PR›, 29).

D: »(Naziv za) zaporedje števil: 1, 2, 3, 5, 8, 13, 21, 34, 55, 89 … itn. Vsako število je seštevek dveh predhodnih … Ernö Lendvai … trdi, da je Bartók uporabljal Fibonaccijevo vrsto za utrjevanje proporca dolžine znotraj in med stavki ter za določanje ♦strukture♦ ♦akorda♦, ♦lestvic♦ in melodičnih motivov. (On) npr. trdi, da je v fugi prvega stavka iz Glasbe za godala, tolkala in čelesto skupno 89 taktov razdeljenih v ♦sekcije♦ (D 1), prva 55 in druga 34 taktov. Ta oblika se nadalje deli na prvih 55 taktov kot združevanje 34+12, medtem ko se preostalih 34 taktov razdeli na (skupini) 13+21.« (‹PR›, 29–30)

KM: O Lendvaijevi analizi, ki je omenjena v D, gl. LENDVAI 1983: 33–69.

F. v. se pogosto uporablja kot predloga reda v ♦glasbi 20. stoletja♦. V ‹KS›, 145, 251, se omenja npr. Křenekov Fibonacci Mobile, op. 187, za godalni kvartet, klavir štiriročno in koordinatorja.

KR: V ‹GR›, 73, se kot primer za uporabo F. v. navaja Stockhausenovo Klavierstück XI, kar je napačno. Stockhausen je po F. v. skladal Klavierstück IX (1954–1961 – gl. HENCK 1976: 176–177).

GL: ♦zlati rez♦.

ANG: phase shifting; NEM: Phasenverschiebung; FR: déphasage; IT: phasing, cambiamento di fase.

ET: ♦Faza♦.

D: 1) Isto kot ♦modulacija faze♦.

2) »(Naziv za) tehniko, ki jo je razvil S. Reich, v kateri dve podskupini v kakšnem sestavu začneta igrati z istim ritmičnim obrazcem, nato začne ena podskupina pospeševati, nakar po tistem, ko sta obe podskupini nekaj časa ‘zunaj ♦faze♦‘, ponovno zaigrata obrazec sočasno ‘v ♦fazi♦‘.« (‹RAN›, 628)

KM: D 2 iz ‹RAN›, 628, je navedena pri geslu »faziranje« (»phasing«), medtem ko sam Reich uporablja f. p. npr. v tem kontekstu: »če kakšno število posameznih ♦tonov♦ pulzira v istem tempu, vendar s postopnim pomikom v razmerjih med ♦fazami♦, bomo dobili veliko število glasbenih obrazcev. Če bi bili vsi ♦toni♦ v ♦fazi♦ (to je, če bi se zaigrali sočasno), bi slišali pulzirajoči ♦akord♦. Če bi se ♦toni♦ počasi pomikali malo izven ♦faze♦, bi se slišala neka vrsta valovito »razlomljenega« ♦akorda♦, ki bi se postopoma zamenjal v melodični obrazec, nato bi se slišal drugi takšen ♦akord♦ itn. Če je proces faznega pomika dovolj postopen, postajajo slišne majhne ritmične razlike. Slišalo bi se, kako se dani glasbeni obrazci spreminjajo v druge brez spremembe ♦višine tona♦, ♦barve♦ ali ♦intenzitete♦ in bi se tako vključili v glasbo, ki deluje izključno s postopnimi spremembami v času.« (REICH 1974: 17)

GL: ♦elektronska glasba♦, ♦faza♦, ♦minimalna glasba♦, ♦postopni proces♦, ♦repetitivna glasba♦.

PRIM: ♦križna modulacija♦ (glede na D 1), ♦modulacija amplitude♦ = (AM) = (amplitude modulation), ♦modulacija faze♦, ♦modulacija frekvence♦ = (FM) = (frequency modulation), ♦modulacija zvokov(n)e barve♦.

‹HU›, 86–87; ‹L›, 431

ANG: phase; NEM: Phase; FR: phase.

ET: Grš. phásis = pojav, iz phaínesthai = pojavljati se; v 18. stoletju se je s tem pojmom v FR-astronomiji označevalo svetlobo nebesnih znamenj, ki sama ne svetijo, temveč reflektirajo tujo svetlobo (‹KLU›, 543).

D: 1) »(Naziv za) eno od determinant nihaja, ki določa, na kateri časovni točki se začne popolno odvijanje nihaja (periode), to je tam, kjer nihaj preide skozi ničto točko, torej zapušča ravnovesje … Če se pomakneta fazi dveh ♦sinusnih nihajev♦ enake frekvence in amplitude (♦fazni pomik♦ D 1 = ♦modulacija faze♦), se bodo pojačale ali izbrisale – odvisno od dolžine faze – vrednosti amplitude naslednjega nihaja. Pri isti fazi se bo amplituda podvojila; pri pomiku za 180° se bosta oba nihaja izničila.« (‹EN›, 175)

2) »Glasba predstavlja razmerja v času. To razume predvidevanje o tem času. Slišimo spremembe v zvokovnem ♦polju♦: ♦tišina♦–♦ton♦–♦tišina♦ ali ♦ton♦–♦ton♦. Pri tem med spremembami lahko razlikujemo časovne razmike različnih velikosti. Te časovne razmike imenujemo faze.« (STOCKHAUSEN 1963: 99)

KR: Razlaga pojma v D 2 se uporablja izključno v skladateljski teoriji K. Stockhausena, zato moramo opozoriti na kritiko, ki jo je izrazil G. Heike: »To obsežno pojmovanje termina ‘faza’ ne ustreza njegovi definiciji v fiziki. Iz dejstva, da med točkama v nihajih z različnim položajem faze nujno obstaja časovni razmik in da npr. pri nihajih z ♦zakasnitvijo♦ v času prihaja do razlik v fazah, je prišlo v tehničnem žargonu do izenačenja ‘faze’ in ‘časovnega razmika’.« (STOCKHAUSEN 1963: 99 – op. 2)

GL: ♦fazni pomik♦ = ♦modulacija faze♦, ♦makročas/mikročas♦ (glede na D 2).

‹BKR›, III, 296–297; ‹DOB›, 123–124; ‹EH›, 251; ‹FR›, 66; ‹HO›, 776; ‹HU›, 86

NEM: Faktur; FR: facture; IT: fattura.

ET: Lat. factura = izdelovanje, obdelava, iz facere = delati, narediti, izdelovati (‹DUD›, 173).

D: »(Naziv za) način pisanja, skladanja, za umetniško oblikovanje kakšne skladbe.« (‹HI›, 151)

KM: Pojem se, v povsem specializiranem pomenu, ki ga na tem mestu ne bomo posebej obravnavali, pojavlja v Schaefferjevi teoriji ♦konkretne glasbe♦ (gl. ‹GUI›, 117–118).

V ‹L›, 188, je pojem napačno naveden kot sopomenka ♦strukture♦, v ‹P›, 79, pa celo kot sopomenka ♦teksture♦.

KR: Naziv se po pomenu v glasbenem smislu delno enači s »slogom«, vendar je obširnejši: razume se kot način, na kateri je skladana skladba. Če se ta način opisuje, se lahko uporabljajo pojmi za klasifikacijo sloga (enoglasni, homofoni, polifoni – gl. D 1 ♦teksture♦), čeprav v ♦glasbi 20. stoletja♦ niso povsem zadovoljivi (gl. KR – t. a in b ♦teksture♦). Zato se v ‹GL›, 67, predlaga pomen pojma, ki bi, v razmerju do ♦strukture♦ in ♦teksture♦, moral olajšati zapleteno razmerje med gradivom in obliko v ♦glasbi 20. stoletja♦ (gl. ‹G›, 7, 129–133; ‹GL›, 67, posebno glede na ♦predurejanje gradiva♦ in ♦skladanje od začetka♦, ki zahtevata uvajanje pojma ♦individualne oblike♦: »Faktura … razume način organiziranja gradiva v formo s strogim upoštevanjem določenih preskriptov, shem in modelov. Fakturna organizacija forme se lahko oceni samo po ujemanju rezultata s preskriptom, shemo in modelom, zato ne posega v problem razmerja med posameznim in celoto (kot npr. v ♦strukturi♦ in ♦teksturi♦). Glede na to, da je kot rezultat podrobne ‘reprodukcije’ predpisanih kompozicijsko-tehničnih postopkov neustrezna naravi novoglasbene sistematičnosti, nas (fakturna) organizacija gradiva na tem mestu ne zanima.«

»Neustreznost naravi novoglasbene sistematičnosti« se kaže predvsem v takšnih lastnostih kompozicijsko-tehničnih postopkov v ♦glasbi 20. stoletja♦, kot so nujnost ♦predurejanja gradiva♦, ♦skladanje od začetka♦ in ♦individualna forma♦. Poleg tega lahko izpostavimo le dve tehniki (♦dvanajsttonsko♦ in ♦serialno♦), ki nekako delujeta kot preskripti, sheme, modeli. Vsekakor je pojem koristen kot oznaka za rezultate, dobljene s takšno tehniko, po čemer se lahko jasno razlikuje od ♦strukture♦ pa tudi ♦teksture♦. Vendar je preveč obremenjen s primarnim pomenom v smislu D, čeprav bi se lahko povsem jasno uporabljal v tem smislu.

PRIM: ♦struktura♦, ♦tekstura♦.

ANG: aetherophone, etherophone, aetherophon; NEM: Ätherophon, Aetherophon; FR: aétérophone; IT: eterofono.

ET: Grš. aithḗr = čisto, jasno nebo (‹DE›, 345); phōnḗ = glas, ♦zvok♦ (‹KLU›, 544).

D: »(Naziv za) zgodnji ♦elektronski glasbeni instrument♦, ki ga je v Rusiji okrog leta 1920 razvil L. Teremin. Eterofon je sestavljen iz škatle, v kateri so elektronske komponente in iz katere štrli kovinska palica. ♦Višina tona♦ je odvisna od oddaljenosti izvajalčeve roke od palice. Druga roka se uporablja za prekinjanje ♦tona♦, če ni treba dobiti glissanda iz prejšnjega ♦tona♦. ♦Intenziteta tona♦ se nadzira z nožnim pedalom. Iz eterofona se je razvil izpopolnjen ♦elektronski glasbeni instrument♦, ♦teremin♦.« (‹FR›, 28)

KM: Vglavnini virov se e. ne navaja v pomenu zgornje D, temveč kot sopomenka z elektrofoni kot posebno skupino glasbenih instrumentov (v ‹EN›, 14, in v ‹HI›, 18, se navaja tudi e. v smislu omenjene D; o elektrofonih gl. KR ♦električnih glasbenih instrumentov♦).

V ‹L›, 38, se navaja kot FR-naziv samo »Théréminovox« (iz neznanih razlogov z velikim T), medtem ko se v ‹LARE›, 517, navaja tudi »aétérophone«.

GL: ♦elektronski glasbeni instrumenti♦.

PRIM: ♦teremin♦ = ♦tereminovox♦ = (theremin) = (thereminovox).

‹GRI›, I, 30; ‹P›, 78; ‹RUF›, 27 = vodilka k »Theremingerät« (=♦teremin♦)

= ♦EKVITON♦

= (♦EKVALIZATOR♦) = ♦IZENAČEVALNIK♦