ANG: dodecaphony, twelve-note composition, twelve-tone technique; NEM: Dodekaphonie, dodekaphonische Technik, Zwölftontechnik; FR: dodécaphonie, dodécaphonisme, technique dodécaphonique; IT: dodecafonia, tecnica dodecafonica.
ET: Grš. tekhnikós = umeten, spreten, iz tékhnē = umetno (umetnost), veščina, znanje ‹KLU›, 724.
D: Naziv za tehniko skladanja, ki jo je najprej utemeljil J. M. Hauer, nato pa – po drugačnih načelih – A. Schönberg. Dvanajsttonska tehnika izhaja iz ♦predurejanja gadiva♦ z artikulacijo štirih ♦oblik vrste, vrste♦ z dvanajstimi ♦toni♦ kromatične ♦lestvice♦ in njihovimi ♦transpozicijami♦.
KM: D. tj. M. Hauerja temelji na njegovem nauku o ♦tropih♦ (gl. HAUER 1926; tudi ♦trop♦), medtem ko svojo edinstveno sublimacijo doseže v ♦dvanajsttonski igri♦. Vendar je ostala brez večjega odziva v ♦glasbi 20. stoletja♦.
KR: V ‹MELZ›, III, 194, se pri pojmu »retrogradni pomik« pojavi formulacija: »V novejšem obdobju je retrogradni pomik postal pomemben konstruktivni element dodekafonične metode komponiranja.« Formulacija je večplastno napačna: 1) Retrogradni pomik, tako kot je definiran v pojmu, je nepomemben za ♦rakov postop♦ in ♦rakov obrat vrste (ali ♦serije♦)♦. 2) Tudi če bi bil pomemben, ne bi bil konstruktiven, temveč konstrukcijski element. 3) »Dodekafonična (metoda)« bi se morala tvoriti iz dodekafonike. Ker pa naziv ne obstaja, ker bi bil poleg dodekafonije odveč, je edini točen pridevnik »dodekafonična (metoda)«. 4) »Metoda« namesto »tehnika skladanja« je tukaj ustrezna glede na Schönbergovo D d. t. kot »metode skladanja z dvanajstimi ♦toni♦, ki se nanašajo samo drug na drugega« (= »method of composing with twelve tones which are related only one with another« – SCHÖNBERG 1975: 218), vendar ima specifičen pomen v tem kontekstu, zato je bolje v splošnem pojmu navajati tehniko, ne pa metode. (Napačno pa je govoriti o »dvanajsttonskem ♦sistemu♦, gl. KR t. 2. ♦sestava♦.)
Naziv je v množini (‹V›, 771–780) redek in tudi nesprejemljiv, saj, npr. tudi ♦serialno tehniko (skladanja)♦ uvršča k d. t.
Raba ♦vrste♦ je priporočena izključno v zvezi z d. t., raba ♦serije♦ pa v zvezi s ♦serialno tehniko (skladanja)♦.
GL: ♦agregat♦ (D 2), ♦derivacija♦, ♦dvanajsttonska igra♦, ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦ekspresionizem♦, ♦razred notnih višin♦ = (razred višine note), ♦kombinatoričnost♦, ♦vrsta♦, ♦obrat (vrste, serije)♦ = (♦inverzija (vrste, serije♦), ♦oblika vrste, serije♦, ♦osnovna vrsta, serija♦ = (Grundreihe), ♦osnovna oblika (vrste, serije)♦ = (♦Grundgestalt♦), ♦permutacija (vrste, serije)♦, ♦predurejanje gradiva♦, ♦rakova oblika (vrste, serije)♦ = (♦retrogradna oblika (vrste, serije♦), ♦rakov obrat (vrste, serije)♦ = (♦retrogradna inverzija (vrste, serije♦), ♦rotacija (vrste, serije)♦, ♦segmentacija (vrste, serije)♦, ♦sistem♦, ♦transpozicija (vrste, serije)♦, ♦vertikalizacija♦, ♦večdimenzionalni glasbeni prostor♦, ♦zrcalni obrat (vrste, serije)♦ = (♦zrcalna inverzija (vrste, serije♦).
PRIM: (♦dodekafonija♦), ♦dvanajsttonska glasba♦, ♦serialna tehnika (skladanja)♦.
‹APE›, 318–319; BEICHE 1985: 11–12; ‹BKR›, IV, 374–376; ‹DIB›, 351–353 = »Zwöftonmethode«; ‹EH›, 408–409; ‹FR), 97; ‹G›, 77–81 = »dodekaphonische Technik« (= »dodekafonska tehnika«); ‹GR6›, XIX, 286–296; ‹HI›, 530; ‹JON›, 335–339; ‹M›, 103–103,525; ‹P›, 60; ‹RL›, 1085–1087; ‹VO›, 106–113