ANG: cell; NEM: Zelle; FR: cellule.
D: I-A) »(Naziv za) najmanjši ritmični in melodični element, ki se lahko pojavi samostojno ali kot del večje celote. Že dve notni vrednosti oblikujeta ritmično celico, samo en interval pa … melodično celico. Celica lahko ustvari ♦strukturo♦ kakšne teme, izpeljave ali celo celotnega dela. V tem primeru govorimo o generativni celici …« (‹HO›, 158)
I-B) »(Naziv za) najmanjšo, nedeljivo enoto (v skladbi). Celica se razlikuje od motiva, ki se ga da deliti. Tudi generativna celica se lahko uporablja kot razvojni motiv.« (‹MI›, I, 502)
2) »(Naziv za) majhno ♦skupino♦ not za motiv. Pijper je razvil tehniko skladanja s celicami.« (‹GR›, 47)
3) »(Naziv za) kratek, intervalno konstanten motiv, ki se lahko pojavi vertikalno ali horizontalno, lahko je tudi variiran z ♦obratom♦, retrogradnim postopom, ♦retrogradnim obratom♦ in ♦transpozicijo♦. Temeljna celica se uporablja kot izhodišče za obsežna razmerja v ♦vrsti♦.«
(‹FR›, 8)
KM: V ‹GUI›, 134–135, se FR-pojem pojasnjuje v okviru Schaefferjeve teorije ♦konkretne glasbe♦, ki je tako omejena na ta pojem, da ga tukaj ne bomo omenjali. V ‹L›, 265, se pojem pojavlja v pomenu »slušne celice« oz. Cortijevega organa v ušesu (gl. ‹MELZ›, I, 22).
KR: V D je očitna večpomenskost pojma:
a) D 1 pojem tretira v okviru tradicionalne terminologije, ne glede na možen pomen v ♦glasbi 20. stoletja♦ – D 1-A določa uporaben pomen c. kot splošnega pojma, medtem ko v D 1-B najdemo pomen generativne celice. V obeh primerih se navaja Beethoven kot skladatelj, ki uporablja (generativne) celice.
b) V D 2 je c. sopomenka motive, kar je povsem nesprejemljivo. (Tako kot v ‹JON›, 138.)
c) V D 3 c., po navedenih načinih njene uporabe, spominja na ♦segment♦ ♦dvanajsttonske vrste, serije♦, zagotovo zato, ker je navedena pod pojmom »osnovna c.« (= »basic cell«). Tudi v leteraturi vlada relativno velika zmeda glede pomenske distinkcije.
V PERLE 19774: 10 se analizira primer iz prvega od Petih del za klavir, op. 23, A. Schönberga:
»[I]z začetnega motiva, sestavljenega iz treh not, v srednjem delu (as-g-b) sledi njegov rakov obrat v 3. taktu (a-c-h), ki ga spremljata dva … rakova obrata v basu (a-c-h in h-d-cis). Vsebina začetnega ♦akorda♦ (as-a-fis) je obrat vsebine istega motiva. V 2. taktu se pojavlja transpozicija izvirnega motiva v zgornjem glasu (es-d-f), njegovo povezovanje s predhodnim fis-om generira drugo celico (fis-es-d). Ta se trasponira in obrača v zgornjem glasu (dis-e-g), prihaja kot rakov obrat v srednji glas 3. takta (c-h-gis) in potem vertikalno, transponirano na začetku 4. takta (dis-c-h). Vsaka od obeh osnovnih celic vključuje ista intervala malo terco in malo sekundo.«
Iz navedka je razvidno, da se pojem »osnovna c.« ne nanaša na ♦segment♦ (oziroma ♦trikord♦) ♦dvanajsttonske vrste♦, ki je temelj Schönbergovega op. 25, kjer se enakomerno uporabljata motiv in c.
Citat jasno nakazuje tudi na potrebo po razlikovanju c. od motiva, ne samo zato, ker je motiv tradicionalen pojem, ampak tudi zato, ker se tako v zgornjem kakor tudi v vrsti drugih primerov ne nanaša na svojo funkcijo v motivičnem delu, zlasti ne v smislu, ki je specificiran v pomenu generativne c. v D 1, in je zato namesto njega bolje uporabljati samo c.
GL: ♦formula♦.
BLUMRÖDER 1987: 28; ‹LARE›, 585
