Kategorija: tajništvo

ANG: tango; NEM: Tango; FR: tango; IT: tango.

ET: V virih se navaja le španska sopomenka, vendar lahko sklepamo, da pojem izvira iz lat. tangere = dotikati se, glede na tesen stik parov pri plesu.

D: »(Naziv za) argentinsko zvrst urbane pesmi in plesne glasbe, ki je ostala popularna skozi celotno 20. stoletje. Splošno sprejeto mnenje je, da izvira iz revnih predmestij Buenos Airesa v 19. stoletju. Njegova predhodnika naj bi bila tradicionalna argentinska milonga in kubanska habanera, ki sta bili v tistem času v modi. Tango je zaradi več razlogov dramatična oblika. Za ples, pri katerem so pari močno objeti, so značilni siloviti gibi. Besedila so dolga in čustvena, sentimentalna, ponekod pa tudi izrazito negativno nastrojena. Glasba tanga je pogosto v molovem ♦modusu♦ in vsebuje izrazite ritmične in dinamične kontraste. V značilni spremljavi za tango so vse dobe ostro poudarjene, občasno se prekinja z nepričakovanimi pavzami in poudarjenimi sinokpiranimi deli …

Tradicionalno se izvaja ob solo vokalu ob spremljavi kitare, v triu z violino, flavto ali kitaro ali pa z bandoneonom (vrsta harmonike) in z različno velikimi ansambli, ki imajo bandoneon, godala in klavir.« (‹RAN›, 835)

GL: ♦beguine♦, ♦popularna glasba♦, ♦zabavna glasba♦.

‹BASS›, IV, 490; ‹BKR›, IV, 226; ‹GR6›, XVIII, 563–565; ‹HI›, 467; ‹HK›, 382–383; ‹KN›, 208–209; ‹L›, 570; ‹LARE›, 1533; ‹MELZ›, III, 546; ‹MGG›, XIII, 85–86; ‹P›, 323; ‹RIC›, IV, 349–350; ‹RL›, 935

ANG: noise; NEM: Geräusch, Rausch(en); FR: bruit; IT: rumore.

D: 1) »(Naziv za) slišni fenomen, ki ima v nasprotju s ♦tonom♦ amorfen značaj in nedoločeno ♦tonsko višino♦ … Akustika šum pogosto definira kot zvočni proces, ki sestoji iz mnogih, večinoma časovno spremenljivih, frekvenčno neharmoničnih nihajev … Zvočni proces, ki niha z enako amplitudo v vseh frenkvencah določenega frekvenčnega območja, imenujemo ♦obarvani šum♦. Če pa njegov ♦spekter♦ frekvenc obsega celo področje slušnega, govorimo o ♦belem šumu♦. Takšne zvočne procese je moč proizvesti umetno, z ♦generatorji♦, uporabljajo pa se pri tehnikah ♦merjenja♦.« (‹RL›, 326)

2) »(Naziv za) slušni dražljaj brez določljive ♦višine♦, ki (v nasprotju z ♦zvokom♦) temelji na številnih časovno spremenljvih in neharmoničnih nihajih … V ♦elektronski glasbi♦ je to zvočna snov, ki se obdeluje skozi ♦parametre♦ ♦gostote♦, ♦višine♦, širine in ♦intenzitete♦.« (‹HI›, 177–178)

3) »Skupni naziv za vse ♦zvokov(n)e dogodke♦, ki ne temeljijo izključno na periodičnem nihanju in katerih ♦zvočni spekter♦ se odlikuje z neharmonično (♦strukturo♦) ♦parcialnih tonov♦ na način, da ne obstaja enoznačen občutek ♦višine♦.« (‹EN›, 91)

4) »(Naziv za) kompleksen ♦zvok♦ (nem. Teiltöne); frekvence njegovih ♦parcialnih tonov♦ niso obstojne ali niso v medsebojnem harmoničnem razmerju. Zaradi tega razmerja frekvenc ♦parcialnih tonov♦ določenega šuma ni mogoče prikazati s celimi števili, kot je mogoče pri ♦alikvotnih tonih♦, kjer je npr. razmerje frekvenc prvih štirih ♦tonov♦ alikvotne vrste 1: 2: 3: 4 itn. Pri šumu so frekvence ♦parcialnih tonov♦ nepravilno razdeljene in so pogosto v strnjenem položaju. Šum se je kot zvočni material uporabljal v tradicionalni glasbi le v omejeni meri, npr. kot ♦zvok♦ tolkal, le redkokdaj samostojno, večinoma pa hkrati z drugimi instrumenti. V ♦sodobni glasbi♦ šum postane popolnoma samostojna kategorija. Zasedba tolkal se z novimi instrumenti nenehno širi, tudi s predmeti, ki sploh niso narejeni z namenom, da bi bili glasbeni instrumenti (različni kovinski predmeti, šelesteč papir, kamenčki itn.). Tudi tradicionalna godala, trobila in drugi instrumenti se uporabljajo za pridobivanje šuma …. (Vendar pa) najširšo in najbolj natančno uporabo šuma dajo elektroakustični postopki z ♦generatorjem belega šuma♦ in različnimi napravami za filtriranje in transformiranje … Analogno z gosto razporejenimi frekvencami v šumu imenujemo goste, kompleksne ritmične ♦strukture♦, katerih elementov ni moč razbrati ali jim slediti, časovni šum (nem. Zeitgeräusch):«

(‹MELZ›, III, 520)

5) »Šum definiramo kot ‘katerikoli nenamerni ♦zvok♦‘. Vendar pa ima za inženirje specifičen pomen; glede na to, da je šum sestavina mnogih naravnih in ‘glasbenih’ ♦zvokov♦, pa je pomemben za glasbenike, ki se ukvarjajo z elektronsko ♦sintezo zvoka♦.« (‹DOB›, 109)

6) »Le en ♦sinusni nihaj♦ proizvaja ‘čisti’ ♦ton♦. Naravni ♦ton♦ je, fizikalno gledano, že ♦zvok♦: sestoji iz seštevka ♦sinusnih tonov♦, ki se kot ♦parcialni toni♦ združujejo v celoto … Pri šumu so nihaji neperiodični in vrsta ♦parcialnih tonov♦ neharmonična, poleg tega pa je zelo gost … Kar zadeva ♦višino♦, je pri šumih samo približno določljiva zaradi močne izrazitosti ♦pasu♦ ♦formantov♦. T. i. ♦beli šum♦ se razteguje po vsem slušnem območju.« (‹M›, 17)

KM: ‹EH›, 274, razloži, da se NEM-pojem »Rausch(en)« uporablja »predvsem pri meritvah v akustiki prostora«. V D 3 je iz ‹EN› omenjen pomen pojma »Geräusch«, v istem viru (str. 187) pa je omenjena definicija pojma »Rauschen« z besedami: »(Naziv za) šum, ki temelji na nihanju, ki vsebuje (teoretično) neskončno število gosto razporejenih frekvenc, s tem pa ustvarja ♦zvočni spekter♦, ki ga je ­mogoče le statistično (približno) opisati.« Pojma sta torej dejansko sopomenki. V ‹RL›, 781, se bralca s pojma »Rauschen« napoti k pojmu »Geräusch«. V ‹HI›, 382, se »Rauschen« med drugim definira kot: 1) »(Naziv za) značilne ♦spektre♦ šuma¹, ki jih v ♦elektronski glasbi♦ dobimo z ♦generatorjem šuma♦². 2) (Naziv za) nepravilen ♦signal♦, podoben šumu, ki se pojavlja kot tuja napetost v elektroakustičnih sistemih za prenos, tj. pri ojačevalcu, prejemniku in magnetofonu.« (Za določitve pomenov pojma »Geräusch« v ‹HI› gl. D 2.) Zaradi preprečevanja uporabe obeh pojmov kot sopomenk (čeprav se v ‹KLU›, 259, opozarja na njun enak ET-koren) je najbolje upoštevati pomensko razliko, ki se predlaga v ‹EH›, 274. Z drugimi besedami, za nas je tukaj pojem »Rausch(en)« povsem sekundaren.

KR: Vse D razkrivajo izredno kompleksnost pojma in zato potrebuje dodaten komentar:

I) Najprej je treba opozoriti na splošno dvopomenskost pojma: a) Po eni strani je pojem do določene mere sopomenka hrupa, npr. v tistem delu D 4, v katerem je govora o uporabi tolkal in o novem obravnavanju tradicionalnh glasbil v ♦sodobni glasbi♦, pa tudi v ♦glasbi šuma, hrupa♦, ki temelji predvsem na estetiki ♦bruitizma♦, glasbene veje italijanskega glasbenega ♦futurizma♦ (gl. KR ♦glasbe šuma, hrupa♦). V ‹BOSS›, 24, se omenja pomen pojma v povezavi z ♦bruitizmom♦, v ‹JON›, 187, se v povezavi s pomenom pojma prikazuje Russolova kategorizacija š. in hrupa, ki je v Pojmovniku omenjena v KM ♦glasbe šuma, hrupa♦. b) Po drugi strani je pomen pojma omejen na področje akustike in ga ne smemo mešati s pomenom v a).

II) V D 1 je pojem določen zelo površno, kar preseneča glede na relevantnost vira. V ‹G›, 64, se polemizira s kvalifikacijo š. kot amorfnega (gl. D 7 in KR – t. f ♦tona♦). Najbolj preseneča, da je na koncu D ♦generator belega šuma♦ omenjen izključno v povezavi z meritvenimi tehnikami brez omenjanja ♦elektronske glasbe♦.

III) V D 2 se ne omenja ♦ton♦ (ob ♦zvoku♦ – prim. D 1 in 2 ♦tona♦), kar je begajoče, pa tudi omenjanje ♦parametra♦ je zelo tvegano, ker se potemtakem njegov nejasen pomen širi v neskončnost (gl. KR ♦parametra♦).

IV) D 4 je najobsežnejša (edina, v kateri se pomen pojma deli na način, ki je poudarjen v t. I), vendar pa ravno zaradi tega potrebuje podrobnejšo terminološko analizo:

a) Nerazumljivo je, zakaj se NEM-beseda »Teiltöne« navaja kot sopomenka kompleksnega ♦zvoka♦, če so »Teiltöne« enostavno ♦parcialni toni♦. Pri pregledovanju gesla v rokopisu je postalo jasno, da je vodilka k NEM-pojmu »Teiltöne« v geslu ♦parcialni toni♦, kar je seveda pravilno. V tiskani verziji je torej očitno prišlo do napake.

b) Primerjanje ♦parcialnih♦ in ♦alikvotnih tonov♦ je problematično glede na D in na KR ♦alikvotnih tonov♦.

c) Pojem »časovni šum«, ki je omenjen pri koncu D 4, se sicer včasih uporablja, vendar je preveč metaforičen in je bolje uporabljati sopomenski pojem ♦časovno polje♦ in podobne sorodne pojme (gl. ♦časovno polje♦).

d) Namesto »ritmičnih ♦struktur♦« je bolje »ritmične ♦teksture♦« (gl. KR ♦ritma♦ in D 5 in 6 ♦teksture♦).

V) V D 5 se pomen pojma iz jasnih razlogov, tj. zaradi specialistične usmeritve virov, omejuje le na ♦elektronsko glasbo♦ v najširšem pomenu.

VI) V D 6 se pojem jasno postavlja v razmerje s ♦sinusnimi toni♦, ♦toni♦ in ♦zvokom♦, kar je za Pojmovnik še posebej pomembno.

V Pojmovniku se s številnimi vodilkami opozarja na razliko med (♦sinusnim♦) ♦tonom♦, ♦zvokom♦ in š. (razlikovanje je zlasti prisotno na NEM-govornem območju), saj je ta pojem v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦ povsem izgubil zunajglasbene konotacije (v ‹G›, 30, se govori celo o »emancipaciji š.« v ♦glasbi 20. stoletja♦).

Torej: ♦sinusni nihaj, ton, val♦ ne vsebuje nikakršnih ♦parcialnih tonov♦ (kot je v D 6 poudarjeno), ♦ton♦ vsebuje ♦parcialne tone♦ maksimalne harmoničnosti, pri ♦zvoku♦ je ta harmoničnost ohranjena, vendar pa je – v razmerju do ♦tona♦ – več (zlasti zgornjih) neharmoničnih ♦parcialnih tonov♦, medtem ko je pri š. razmerje med ♦parcialnimi toni♦ povsem neharmonično in neperiodično.

GL: ♦beli šum♦, ♦elektronska glasba♦, ♦filter šuma♦, ♦generator belega šuma♦, ♦generator šuma♦, ♦glasba šuma, hrupa♦, ♦obaravni šum♦, ♦modri šum♦, ♦območje šuma♦, ♦roza šum♦.

PRIM: ♦ton♦, ♦zvok♦.

‹BKR›, II, 113; ‹CH›, 295; ‹CP1›, 241; ‹DIB›, 326–328; ‹EH›, 117–118; ‹GR›, 129; ‹HO›, 121–122; ‹L›, 227; ‹M›, 16; ‹MI›, I, 455–456; ‹P›, 320

1 V izvirniku »Geräusch«.

2 V izvirniku je »Rauschgeneratoren«.

ANG: bandwidth; NEM: Bandbreite.

D: »(Naziv za) obseg (s pomočjo ojačevalca in ♦sita♦ ojačena, potisnjena ali prepuščena) frekvenčnega območja, ki se prenašajo po kanalu.« (‹EN›, 23)

GL: ♦frekvenčni pas♦ = pas.

‹DOB›, 19; ‹EH›, 37; ‹FR›, 8; ‹HI›, 50

ANG: chanson, (song); NEM: Chanson, (Lied); FR: chanson; IT: chanson (canzone).

ET: FR chanson = pesem.

D: »(Naziv za) večkitično solistično pesem ob spremljavi z besedilom v francoščini. Če ne gre za posebno francosko zvrst, je bolje uporabljati besedo pesem¹, song itn. Šanson se je pojavil v 17. stoletju in se je že takrat ločil po vsebini besedila na različne tipe, npr. napitnice (chansons à boire), ljubezenski šanson, revolucionarni šanson itn. Ob koncu 19. stoletja so šansoni ponovno oživeli v kabaretih in literarnih kavarnah, v 20. stoletju pa se širijo prek radia in diskografske industrije z interpretacijami umetnikov, kot so Yvette Guilbert, Aristide Bruante, George Brassens, Charles Aznavour, Édit Piaf, Juliette Gréco, Maurice Chevalier, Yves Montand in Françoise Hardy. Dolga in cenjena tradicija šansona je dolgo časa oteževala nastanek samostojne francoske ♦rock glasbe♦. Tudi v ♦rock♦ pesmih pevke Guesch Patti je tradicija šansonov prepoznavna. Vendar je tradicija šansona vplivala tudi na britansko ♦rock glasbo♦, čeprav so rezlutati zelo stilizirane oblike šansonov, npr. pri Marcu Almondu.« (‹HK›, 79)

KM: Sklep, ki govori o vplivu š. na ♦rock glasbo♦, je logičen glede na predmet, ki ga vir te D obravnava, vendar je tudi poučen kot dokaz o širokem vplivu š., zato je tudi uvrščen v D.

Pojem v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦ pomeni tudi samostojno, izvirno FR-slogovno zvrst, z visoko umetniškimi besedili in pomembnim interpretom: »Novejši šanson 20. stoletja opredeljujejo bolj šansonjerji kot skladatelji.« (‹RL›, 153; gl. tudi ‹LARE›, 273) (Poleg šansonjerjev, omenjenih v D v ‹RL›, 153, so navedeni tudi Mistinguett, Dranem, Trenet, Lucienne Boyer, Tino Rossi in Les frères Jasques.) Zanimivo je, da se ta zelo značilen pomen pojma redko obdeluje v pregledanih virih. V ‹HO›, 167, se š. omenja v geslu »chanson populaire«, ki s š. nima nobene zveze. Vendar se v ‹LARE›, 271–276, v enakem geslu š. obdeluje ravno v smislu omenjene D, pri čemer se razlikuje »foklorni š.«² in »učeni« (= »savante«), tj. »samostojni ‘literarni š.’« (= »’chanson littéraire’ autonome«) (‹LARE›, 273). V ‹MI›, I, 512, se kaže kritičnost do š., v ‹BASS›, I, 532, pa je š. obdelan v geslu »chanson de variétés«, od njegovih protagonistov pa je omenjen le G. Brassens. Drugi viri, npr. ‹HI›, 87, in ‹MGG›, II, 1034, ponujajo splošne D, tj. ne poudarjajo nobene posebnosti te glasbene zvrsti. Sicer pa je najpogosteje obdelan tisti pomen, ki ga je š. imel znotraj glasbe srednjega veka in renesanse. (Teh virov tukaj razumljivo ne navajam.)

KR: ANG, NEM in IT pojmi, ki odstopajo od FR-izvirnika, so v ‹BR›, 148–149, vendar je bolje uporabljati izvirno FR-besedo, kadar gre za rabo pojma v smislu omenjene D. Enako velja za pojme v ‹L›, 333, in v ‹P›, 316, kjer pa se opozarja tudi na pomen pojma v omenjeni D. Vodilki k ♦popularna♦, tj. ♦zabavna glasba♦ sta tukaj pogojno. Namreč, dejstvo je, da te samostojne glasbene zvrsti pravzaprav ni moč uvrstiti v nobeno širšo zvrst poleg ♦glasbe 20. stoletja♦ v celoti. Zato tudi je v Pojmovniku.

GL: ♦popularna glasba♦, ♦zabavna glasba♦.

‹BKR›, I, 232; ‹KN›, 48–49; ‹M›, 545

1 V izvirniku »Lied«.

2 V izvirniku je »chanson folklorique«. Gl. KR ♦folk, folk-glasba, folk-slog♦.

ANG: swing, swing 1930; NEM: Swing, Jazzstil; FR: swing, style de jazz; IT: swing, stile di jazz.

ET: ANG = zibati se, zibanje

D: 1) »(Naziv za) značilnost, ki se pripisuje izvedbam v ♦jazzu♦. Čeprav je v središču percepcije in izvedbe ♦jazza♦, swinga ni moč koncizno definirati in opisati. Mnogi ga skušajo opredeliti kot primarno ritmičen fenomen, ki izhaja iz boja med fiksiranim ♦pulzom♦ (D 1) in različnimi ♦trajanji♦ in poudarki, ki jih izvajalec igra v nasprotju z ♦pulzom♦ (D 1; gl. tudi ♦beat♦ – D 1 in ♦off beat♦) … Vendar pa samo ta boj ne proizvaja swinga, ritmična ♦sekcija♦ (D 2) lahko igra celo enostaven fiksni ♦pulz♦ (D 1) z različnimi količinami in vrstami swinga. Očitno je, da gre še za druge značilnosti, npr. ♦drive♦, ki ga instrumentalist v vsaki noti dosega z manupulacijo ♦barve♦, artikulacijo, vibratom, intonacijo in drugimi posebnostimi; vse to se združuje z natančnim ritmičnim razporejanjem vsake note in končni rezultat je swing.« (‹GRJ›, II, 508)

2) »V ožjem pomenu … naziv za slogovno obdobje ♦jazza♦ v obdobju 1930–45 … značilni so veliki ansambli in ♦improvizacija♦, ki jo izvaja le nekoliko solistov. V tem času ima swing vlogo plesne glasbe … Od sredine tridesetih let so se iz velikih ansamblov (♦big bandov♦) začele ločevati skupine znamenitih solistov (♦combo♦ …), ki so swing na neki način prenesli na komorno glasbeno področje … Eksperimentalno muziciranje teh skupin, pa tudi ♦jam sessions♦, ki so se kultivirali v obdobju jazza, so močno vplivali na novi slog ♦jazza♦, ♦be bop♦.« (‹MELZ›, III, 491)

KM: Vse preostale sopomenke mednarodnega pojma s. v ANG, NEM, FR in IT so v ‹BR›, 240–241. Temu ni potreben dodatni KM.

KR: S. je odvečno (in nemogoče) prevajati v slovenščino. 

GL: ♦beat♦ (D 1), ♦big band♦, ♦Chicago jazz♦, ♦combo♦, ♦drive♦, ♦jazz♦, ♦off beat♦.

‹APE›, 290; ‹BASS›, IV, 475; ‹BKR›, IV, 214–215; ‹FR›, 88–89; ‹GR6›, XVIII, 416; ‹HI›, 461; ‹HK›, 376–377; ‹IM›, 375; ‹KN›, 204–205; ‹LARE›, 1513; ‹M›, 541; ‹P›, 314; ‹RAN›, 818; ‹RIC›, IV, 336; ‹RL›, 921; ‹SLON›, 1493–1494