Kategorija: tajništvo

AN: heavy rock, heavy metal (rock), heavy metal 1970; NEM: heavy rock, heavy metal, harter Rock; FR: heavy rock, heavy metal (rock), hard rock; IT: heavy rock, heavy metal (rock), hard rock.

ET: AN heavy = težak; ♦rock, rock glasba♦.

D: »(Naziv za) podzvrst ♦rock glasbe♦, ki ima inertne ♦ritme♦, poudarjeno uporabo ojačevalcev ter oblike, izpeljane iz ♦bluesa♦. Slog je doživljal razcvet v šestdesetih in sedemdesetih letih v ZDA, Veliki Britaniji in Evropi, povezali pa so ga z jemanjem mamil in delavsko revolucijo. Zgodnji in pomemben predstavnik je bil Jimi Hendrix, predstavniki pa so bili tudi Black Sabbath, Blue Cheer, Deep Purple in Blue Oyster Cult. Heavy metal je ponovno postal priljubljen v osemdesetih letih.« (‹RAN›, 375)

KM: Pojmi v NEM, FR in IT (kot tudi ANG- pojem »heavy metal 1970) so ponujeni v ‹BR›, 236–237.

Zanimivo je, da so ti pojmi sopomenke ♦hard rocka♦, za katerega pa so v ‹BR›, 234–235 ponujeni drugi pojmi (gl. KM ♦hard rocka♦, čeprav se v ‹KN›, 92 pod ‘heavy metal rock’ misli na ♦hard rock♦.

KR: V ‹KN›, 90, se opozarja, da je skoraj nemogoče razlikovati heavy metal od ♦hard rocka♦ (gl. tudi ‹HI›, 201, kjer se, po D, napoti tudi na ♦punk rock♦). Ta sopomenskost, ki jo zgoraj omenjena D potrjuje (prim. D ♦hard rocka♦; ni jasno, kaj naj bi v D pomenil pojem »inertni ♦ritmi♦«), ne dopušča favoriziranja ali zavračanja pojmov, ker se vsi enakovredno pojavljajo v uporabi.

GL: ♦rock, rock glasba♦.

PRIM: ♦hard rock♦, ♦soft rock♦.

‹HK›, 175–177

AN: head rock, NEM: head rock.

ET: AN head = glava; ♦rock, rock – glasba♦.

D: V ameriškem slengu naziv za ♦psihedelični rock, psihedelično rock – glasbo♦.

GL: ♦rock, rock – glasba♦.

PRIM: ♦acid rock♦ = ♦psihodelični rock, psihodelična rock glasba♦.

‹KN›, 161

AN: harmonic, harmonics; NEM: Harmonische, harmonische Töne; FR: son(s) harmonique(s), harmonique(s); IT: (suono) armonico, armonici (suoni).

ET: Grš. harmonía = harmonía = združevanje, zlaganje, skladanje, od harmózein = spojiti, združiti. (‹KLU›, 294); ♦ton♦.

D: »(Naziv za) nadton ali ♦parcialni ton♦, tj. za eno izmed komponent sestavljenega ♦zvoka♦. Frekvenca harmonika je, kot večkratnik frekvenc ♦temeljnega tona♦, celo število.« (‹V›, 300).

KR: V literaturi se harmonik pogosto navaja kot sopomenka ♦parcialnega tona♦, kar je napačno, že zaradi ET pojma. V ‹CAN›, 239, se jasno opozarja na to, da se je sopomenskost harmonika in ♦parcialnega tona♦ uveljavila skozi uporabo, čeprav so »pravzaprav ♦parcialni toni♦ tisti instrumentalni harmoniki, ki izhajajo iz delnega nihaja zvočnega telesa, ne pa iz nihaja po njegovi celotni dolžini« (v to D ♦parcialnega tona♦se zlahka podvomi, vendar v ‹CAN› ♦parcialnega tona♦ sploh ne najdemo kot samostojnega pojma). V ‹HO›, 949, se navaja ANG-ustreznica »overtone« (= nadton, ♦parcialni ton♦), NEM-različica »Oberton« in IT-različica »suono armonico«. V ‹BR›, 139 in v ‹L›, 396, se prav tako navaja NEM ekvivalent. V ‹APE›, 128, se vrsta harmonikov definira kot »vrsta akustičnih harmonikov« (nadtonov, ♦parcialnih tonov♦). Vendar so harmoniki lahko samo tisti ♦parcialni toni♦, katerih frekvenca kot večkratnik frekvence ♦temeljnega tona♦ je celo število, glede na D (ki se ponavlja v ‹IM›, 161, ‹MI›, II, 421, in v ‹RAN›, 364). Zato se v ‹EH›, 129 in ‹HU›, 942–943, ♦parcialni toni♦, ki ne zadovoljujejo tega pogoja imenujejo »neharmoniki«, ki se nahajajo npr. v ♦šumu♦ in v ♦zvoku♦ zvonov. Pojem je torej reba uporabljati izključno v najožjem pomenu.

Zanimivo je, da h. ni kot posebne alineje ne v ‹MELZ› in ne v ‹HU›.

Harmoniki vsekakor prispevajo k nastanku ♦zvokov(n)e barve♦, vendar je njegova natančna vloga pri tem sporna (gl. D 3 ♦zvokov(n)e barve♦). Znano je, da so za ♦zvokovno barvo♦ bolj odgovorni ♦formanti♦.

Treba je tudi poudariti, da so harmoniki, v smislu, ki se ga tukaj priporoča za uporabo, pravzaprav ♦sinusni toni♦.

GL: ♦harmonični klaster♦, ♦sinusni nihaj, ton, val♦ = (sinusoidalni nihaj, ton, val), ♦temeljni ton♦, ♦ton♦, ♦zvokov(n)a barva♦ = (barva) = barva zvoka = (zvočna barva), ♦zvokovni spekter♦ = (spekter) = (zvočni spekter).

PRIM: ♦alikvot(i), alikvotni ton(i)♦, ♦formant(i)♦, ♦parcialni ton(i)♦.

‹BASS›, I, 33; ‹CH›, 300; ‹DG›, 22–23; ‹FR›, 38; ‹GRI›, II, 129–130; ‹GR6›, VIII, 165–167; ‹HI›, 197 = vodilka k »Obertöne« = nadtoni; ‹LARE›, 713–714; ‹RIC›, I, 111–112

AN: harmony; NEM: Harmonie, Harmonik; FR: harmonie; IT: harmonia.

ET: Grš. harmonía = združevanje, zlaganje, skladanje, od harmózein = spojiti, združiti. (‹KLU›, 294)

D: »(Naziv za) usklajenost različnega ali nasprotnega. V glasbenem smislu gre za organiziranost ♦tonov♦, oz. ♦zvokov♦, v novejšem času tudi ♦akordov♦ in akordičnih celot. Izraza ‘harmonika’ in ‘nauk o harmoniji’ sta v začetku pomenila isto, kasneje pa sta se ločila. Pojem ‘nauk o harmoniji’ označuje teorijo ali poučevanje ter je omejen na ♦akorde♦ in povezovanje ♦akordov♦ v dur-molovi tonalitetni glasbi. Nasprotno temu se izraz ‘harmonika’ danes uporablja kot predmet teorije, kot (naziv za) zaloge ♦akordov♦ ali ♦zvokov♦ ter njihovo uporabo; o ‘harmoniki’ se ne govori samo pri dur-molovi tonalitetni glasbi temveč tudi pri ♦atonalitetni glasbi♦ ter pri modalnem (oz. modusnem – op. N. G.; gl. KR ♦modusa♦) večglasju srednjega veka in zgodnjega novega veka.« (‹HU›, 362–363)

KR: Pojem je (kot nekaj pojmov) uvrščen v Pojmovnik zato, ker na NEM govornem območju obstaja možnost razlikovanja pomena, ki bi v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦ lahko bila koristna, če bi se objektivno ‘harmonija’ v ožjem smislu (funkcijska, oz. dur-molova tonalitetna harmonija) ločevala od ‘harmonike’ (ki ne bi bila dur-molova tonalitetna). Čeprav na NEM govornem območju obstajajo dokazi za tovrstno razlilkovanje pomena (gl. NÜLL 1931; Ligeti v LIGETI 1960a: 49, op. 1, pojem uporablja »v njegovem splošnem pomenu, torej tako, da označuje tako simultane kot tudi sukcesivne celote raličnih ♦višin tona♦, tako v tonalitetnem kot tudi v netonalitetnem slogu«), sama D (ki prihaja izpod peresa C: Dahlhausa) jasno opozarja na to, da pomen obeh pojmov vendarle ni povsem ločen. Pojmi, kot sta ♦agregat♦ (kot substitut za ♦akord♦; gl. D 1 ♦agregata♦) in ♦vertikalna zvočnost♦ očitno dokazujeta, da bi tako razlikovanje pomena bilo koristno vpeljati. (gl. tudi KM ♦osnovnega tona♦).

»Harmonika« bi se, podobno kot tudi »akordika« (gl. KR ♦akorda♦) in ♦ritmika♦ (gl. D 2, t.1, D 3 in D 4, t. 2 ♦ritmike♦), lahko uporabljala tudi kot naziv za skupek določenih lastnosti vertikalnega sloga. Čeprav se tak ppomen pri nas ni izdiferenciral, to ne pomeni, da ne bi bilo pametno o njem premišljevati.

Treba je priznati, da pojem »harmonika« v slovenščini predstavlja določeno težavo pri morebitni uporabi v navedenem pomenu: a) ker isti pojem označuje tudi glasbilo; b) ker so pridevniške oblike identične s pridevniškimi oblikami ♦harmonike♦. Pridevniška oblika »harmonikalni« se povezuje s »harmonikalno teorijo kozmosa«, ki jo zastopa H. Kayser (gl. KAYSER 1976), ter tukaj ne more biti uporabljen.

Vseeno bi bilo treba premisliti o uporabi tega pojma v njegovem specifičnem pomenu, kakršnega ima v terminologiji ♦glesbe 20. stoletja♦ (čeprav se ga v Pojmovniku navaja samo takrat, ko to zahteva NEM izvirnik), ker v ostalih jezikih ta par pojmov ne obstaja.

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦, ♦kvartna harmonija)♦, ♦linearni kontrapunkt♦, ♦poliharmonija/poliharmonika♦, ♦tonaliteta♦, ♦vertikalna zvočnost♦, ♦zvočnost♦ (D 2).

‹BKR›, II, 173; ‹L›, 252; ‹P›, 100

AN: harmonic cluster; NEM: Flageolett-cluster.

ET: ♦Harmonik, harmoniki, harmonični ton(i)♦; ♦klaster♦.

D: »(Naziv za) ♦klaster♦, ki se dobi z brezzvočnim pritiskom na določeno število tipk na klavirju, ki potem omogočajo resonančno nihanje strun, ki ga spodbudi zaigrani ♦klaster♦.« (‹FR›, 37)

KR: V ‹HI›, 99, se harmonični klaster imenuje »flažoletni ♦klaster♦«, po zgledu flažoletnih ♦tonov♦ na strunskih glasbilih. Pojem ni povsem pravilen, ker se harmonični klaster ustvarja s povsem drugačno tehniko, pa še to izključno na klavirju.

Ali je harmonični klaster dejansko ♦klaster♦, je odvisno tudi od tega, katere tipke na klavirju so brezzvočno pritisnjene oz. katere strune lahko resonančno nihajo. Če gre za intervale, ki ne ustrezajo D ♦klastra♦ (torej če ne gre za male in velike sekunde), potem pojem ni primeren za uporabo. (V ‹FR›, 38, se omenja »harmonični odmev«, ki bi lahko ustrezal zvoku, ustvarjenemu na način, ki je že opisan in ne ustreza harmoničnemu klastru.)

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦klaster♦, ♦harmonik, harmoniki, harmonični ton(i)♦.

AN: Harlem style; NEM: Harlem-Stil.

ET: Harlem = črnska četrt v New Yorku; grš. stŷlos = pisalo, od tod: način pisanja, izvajanja ipd.

D: »(Naziv za) način igranja klavirja v ♦jazzu♦, ki so ga v dvajsetih letih razvili izobraženi črnski glasbeniki v črnski četrti Harlem v New Yorku ter ga priključili slogom, ki so se predhodno ustalili pri izvajanju ♦ragtimea♦ in ♦boogie-woogieja♦.« (‹HI›, 196)

GL: ♦boogio-woogie♦, ♦jazz♦, ♦ragtime, rag♦.

PRIM: ♦jump, Harlem jump♦.

AN: hard rock, hardrock, hard rock 1970; NEM: hard Rock, Hard Rock, »harter« Rock; FR: hard rock, hardroc, rock »dur«; IT: hard rock, hardrock, rock »duro«.

ET: AN hard = trd; ♦rock, rock glasba♦.

D: »(Naziv za) slogovno usmeritev (v ♦rock glasbi♦), v kateri je zelo poudarjen ♦beat♦ v štiričetrtinskem taktu, v ♦harmoniji♦ in v obliki pa se najpogosteje uporablja shema ♦bluesa♦ … V začetku sedemdesetih let je bil ♦hard rock♦ pod vplivom ♦rock and rolla♦. Njegova agresivnost izhaja iz poudarjeno trde ♦ritmike♦1 ter iz uporabe elektroakustično ojačanih ter elektronskih glasbil.« (‹KN›, 90; ‹HI›, 196)

KM: Posebni pojmi v NEM, FR in IT (kot tudi AN pojem »hard rock 1970«), ki se razlikujejo od izvirnega ANG-pojma, so ponujeni v prevodu v ‹BR›, 234–235. Kot take jih ni možno najti nikjer v strokovni literaturi. Zanimivo pa je, da so v ‹BR›, 236–237 isti pomi v NEM, FR in IT (v nekoliko drugačni ortografiji) ponujeni tudi za ♦heavy rock, heavy metal (rock)♦. O morebitni sopomenskosti hard rocka in ♦heavy metala♦ gl. KR ♦heavy rocka, heavy metal (rocka)♦.

GL: ♦rock and roll♦, ♦rock, rock glasba♦.

PRIM: ♦heavy rock, heavy metal (rock)♦, ♦soft rock♦.

‹FR›, 37; ‹HK›, 172–173.

1 izvirniku piše »Rhytmik«. Tak prevod v slovenščino je upravičen v smislu D 2, t. 1 ♦ritmike♦ (gl. tudi KM ♦ritmike♦).

AN: hard bop; NEM: hard Bop, hard bop; FR: hard bop; IT: hard bop.

ET: AN hard = trd; ♦bebop♦.

D: »(Naziv za slog ♦jazza♦ v petdesetih letih), ki je predstavljal resnično vračanje k ♦bebopu♦. Za razliko od ostalih izpeljank ♦bebopa♦ je ta brez sprememb sprejel matični slog, razen mešanja s ♦soul jazzom♦. Predstavniki so bobnarja Art Blakey in Max Roach, trobentač Clifford Brown in saksofonist Sonny Rollins.« (‹RAN›, 362)

KR: Hard bopa ni potrebno in ni možno prevajati.

GL: ♦East Coast jazz♦, ♦jazz♦, ♦soul, soul jazz♦.

PRIM: ♦bebop♦ = ♦bop♦ = ♦rebop♦.

‹BASS›, II, 461; ‹BKR›, II, 171 = vodilka za ♦jazz♦; ‹FR›, 36–37; ‹GRJ›, I, 481–482; ‹GR6›, VIII, 158 = vodilka za ♦East Coast jazz♦; ‹HI›, 196; ‹LARE›, 710; ‹RIC›, II, 395 = vodilka za ♦jazz♦

AN: happening; NEM: Happening; FR: happening.

ET: AN = dogajanje.

D: »(Naziv za) gledališko zvrst, ki se je razvila predvsem med umetniki in kiparji, povezanimi z Reuben Gallery v New Yorku v času okrog let 1959–1963, ko je tudi samo pojem prišel v uporabo. Zvrst ima zapleteno ♦strukturo♦ v kateri se samostojne gledališke enote (akcije, prizori, ♦zvoki♦ … same ali v kombinacijah) predstavljajo v sosledju ali pa istočasno. Ko izvajalci v happeningu izvajajo svoje naloge, nastopajo kot oni sami, v sedanjem času in na sedanjem mestu, ne igrajo drugih namišljenih oseb, kot v tradicionalnem gledališču. Zgodnji primeri happeninga so različni dogodki, ki so se dogajali v Bauhausu v dvajsetih letih, in dogodek, uprizorjen leta 1952 na Black Mountain Collegeu v New Yorku, ki je bil skupno delo skladatelja Johna Cagea, plesalca Merceja Cunninghama, slikarja Roberta Rauschenberga, pianista Davida Tudora in drugih; ta je vseboval glasbo, ples, slikarstvo, branje poezije, akcije, posnetke, filme in diapozitive.« (‹V›, 300)

KR: D utrjuje pojem precej natančno, vendar ne omenja Allana Kaprowa kot njegovega idejnega začetnika: »Sama beseda je bila prvič uporabljena … 1959. v številki časopisa Anthologist, ki ga je izdajal Rutgers University. V njem je bil objavljen članek Allana Kaprowa, profesorja umetnostne zgodovine na Rutgersu, z naslovom The Demiurge, v katerem je napovedal svoj namen ustvarjanja povsem nove umetnosti. Kot ilustracijo je priložil … skico z naslovom ‘Nekaj se bo zgodilo: happening’. Kaprow je s kolegi v oktobru 1956. v eni newyorški galeriji postavil produkcijo z naslovom 18 happeningov v 6 delih.« (‹SLON›, 1452. Gl. tudi KAPROW 1966.) V D se prav tako ne poudarja določenega provokativnega odnosa happeninga do občinstva (gl. ‹MELZ›, II, 72; pretirano pa je, kot se tukaj počne, primerjanje happeninga z ♦aleatoriko♦). Rizično je tudi povezovanje happeninga s ♦fluxusom♦ (kot v ‹GR›, 87), predvsem zato, ker je happening naziv za zvrst, ♦fluxus♦ pa je naziv za gibanje.

GL: ♦akcijska glasba♦, ♦okoljska umetnost♦, ♦fluxus♦, ♦fonoplastika♦, ♦glasbeno gledališče♦, ♦intermedijska umetnost = multimedijska umetnost♦, ♦kolektivna improvizacija♦, ♦performans♦, ♦totalno gledališče♦.

‹BKR›, II, 170 = vodilka k ♦multimediji♦; ‹BOSS›, 57–58; ‹FR›, 36; ‹RAN›, 362 = gl. tudi ♦mixed media♦; SOHM 1970; ‹THO›, 86–88.

AN: Hammond organ; NEM: Hammond-Orgel, Hammondorgel; FR: orgue Hammond; IT: organo Hammond.

ET: Po izumitelju L. Hammondu; ♦orgle♦.

D: »(Naziv za) vrsto enomanualnih ali dvomanualnih ♦elektronskih orgel♦, ki jih je leta 1934 izumil Američan L. Hammond. ♦Zvok♦ se proizvaja deloma mehansko, s pomočjo rotirajočih se tonskih koles. Gre za 91 kovinskih zobnikov s sinusnim zobatim profilom, ki jih elektromotor neprestano poganja. Pred vsakim zobnikom se nahaja tuljava z magnetnim jedrom v katerem se inducira sinusna izmenična napetost, pri čemer nastaja frekvenca, ki je proporcionalna številu obratov in (različnem) številu zobnikov. Tipke delujejo kot stikala (♦sprožilni mehanizmi♦), ki pod pritiskom vodijo induktivni tok do ojačevalca, potem pa v zvočnike. (‹RUF›, 178)

KM: V D ♦elektroakustičnih orgel♦ se predlaga uvrščanje vseh vrst sodobnih, neakustičnih ♦orgel♦ – torej tudi Hammondovih orgel – med ♦elektronske orgle♦, kakor je omenjeno tudi v D in številnih drugih virih.

KR: Čeprav se v ‹GRI›, II, 120 Hammondove orgle uvrščajo v ♦elektronske orgle♦, pa se v ‹GR6›, VIII, 78, ne uvrščajo med ♦orgle♦, temveč med »elektronska glasbila s tipkami« = (electronic keyboard instrument), tako kot se v ‹GR6›, VI, 106, ♦elektrokord♦ uvršča med »elektronske klavirje« (= elecrophonic piano; gl. KR ♦elektrokorda♦). V obeh primerih gre za nesmiselno izmišljanje klasifikacijskih pojmov, ki bolj medejo kot pa natančno določajo pomen pojma.

GL: ♦elektronski glasbeni instrumenti♦, ♦orgle♦.

‹BASS›, III, 490–491; ‹BKR›, II, 166; ‹DOB›, 93–94; ‹EN›, 96; ‹FR›, 36; ‹GRJ›, I, 476; ‹HI›, 195; ‹HK›, 171–172; ‹KN›, 90; ‹L›, 245; ‹MELZ›, II, 66 = »Hammond orgle« (nepravilno!) = gl. tudi ♦elektronske orgle♦; ‹P›, 99 = »Hammond-orgle« (nepravilno!); ‹RAN›, 361 = gl. tudi ♦elektronske orgle♦; ‹RIC›, III, 333