Interni strežnik Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

AN: Heterometric (gl. KR).

ET: Grš. héteros = drugačen, različen; ♦meter♦.

D: »(Naziv za) skrajno svoboden odnos med ♦metrom♦ in ♦ritmom♦.« (‹FR›, 39).

KM: Pojem se srečuje precej redko, vendar ga je koristno uporabljati zaradi pojma ♦polimeter♦, pri katerem je odnos med različnimi ♦metri♦ prepoznaven (vsaj v zapisu), po analogiji z odnosom med ♦heterofonijo♦ in polifonijo.

KR: V ‹FR›, 39 (prim. D), je navedeno pridevniška oblika »heterometric« (= heterometrski), ne pa samostalnik. Samostalnika prav tako ni moč najti ne v ‹OED›, ne v ‹TLF›, ne v ‹DLI›.

Pojem je uporaben tudi zato, ker izključuje možnost uporabe neologizma »heteroritem« (prav tako po analogiji s ♦heterofonijo♦), ki ga vsebuje heterometer (‹MI›, II, 467).

GL: ♦iracionalni ritem♦, ♦meter♦, ♦multimeter♦, ♦polimeter♦ = (♦polimetrija♦) = (♦polimetrika♦), ♦variabilni meter♦ = (♦spremenljiva metrika♦).

PRIM: (♦heterometrija♦) = (♦heterometrika♦).

AN: heterophony; NEM: Heterophonie; FR: hétérophonie; IT: eterofonia.

ET: Grš. héteros = drugačen, različen; phōnḗ = glas, ♦zvok♦ (‹KLU›, 544).

D: »Heterofonija (je) superpozicija neke primarne ♦strukture♦ nad to isto ♦strukturo♦, vendar s spremenjenim aspektom; ne sme priti do zamenjave s polifonijo, pri kateri je ena ♦struktura♦ odgovorna za drugo.« (BOULEZ 1963: 135–136).

KM: Tak pomen heterofonije je značilen za terminologijo ♦glasbe 20. stoletja♦. Koristno je opozoriti na ta pojem, kajti on nadomešča naziv za vse vrste sloga, ki jih ni mogoče razumeti kot polifonijo.

GL: ♦struktura♦, ♦tekstura♦.

‹BOSS›, 62; ‹CH›, 300; ‹FR›, 39; ‹L›, 258; ‹P›, 104

AN: hellertion; NEM: Hellertion; IT: hellertion.

ET: Po priimku izumiteljev, B. Helbergerja in P. Lertesa (‹MELZ›, II, 108).

D: »(Naziv za) enoglasno ♦elektronsko glasbilo♦, ki sta ga na koncu dvajsetih let izumila pianist B. Helberger in inženir P. Lertes. Nadzor ♦zvoka♦ se proizvaja, tako kot pri ♦emiritonu♦, ♦travtoniju♦ in ♦Martenotovih valovih♦, s pomočjo traku, ki ga ročno poganjamo. Bolj izpopolnjena različica hellertiona, iz tridesetih let, s tipkovnico, občutljivo na pritisk, se imenuje ♦heliofon♦.« (‹RUF›, 193).

GL: ♦elektronski glasbeni instrumenti♦.

PRIM: ♦heliofon♦.

‹BASS›, II, 467; ‹FR›, 39; ‹GRI›, II, 212; ‹HU›, 202

AN: Heliophon; NEM: Heliophon.

ET: Grš. hḗlios = sonce (‹DE›, 474); phōnḗ = glas, ♦zvok♦ (‹KLU›, 544).

D: »(Naziv za) popolnejšo različico ♦hellertiona♦, iz tridesetih let, s klaviaturo, občutljivo za pritisk.« (‹RUF›, 193).

GL: ♦elektronski glasbeni instrumenti♦.

PRIM: ♦hellertion♦.

‹GRI›, II, 211–212

AN: hexachord; NEM: Hexachord; FR: hexacorde; IT: essacordo.

ET: Grš. hex = šest (‹KLU›, 308), khordē = žica (‹DE›, 169).

D: V terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦ naziv za prvi ali drugi ♦segment♦ ♦dvanajsttonske vrste, serije♦ (ali ♦tropa♦), ki ima šest ♦tonov♦.

GL: ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦lestvica♦, ♦modus♦, ♦vrsta♦, ♦oblika vrste, serije♦, ♦serija♦, ♦trop♦.

PRIM: ♦pentakord♦, ♦podvrsta, podserija♦, ♦segment (vrste, serije)♦, ♦tetrakord♦, ♦trikord♦.

‹APE›, 132; ‹FR›, 39; ‹GR›, 90; ‹L›, 258; ‹V›, 317

AN: heavy rock, heavy metal (rock), heavy metal 1970; NEM: heavy rock, heavy metal, harter Rock; FR: heavy rock, heavy metal (rock), hard rock; IT: heavy rock, heavy metal (rock), hard rock.

ET: AN heavy = težak; ♦rock, rock glasba♦.

D: »(Naziv za) podzvrst ♦rock glasbe♦, ki ima inertne ♦ritme♦, poudarjeno uporabo ojačevalcev ter oblike, izpeljane iz ♦bluesa♦. Slog je doživljal razcvet v šestdesetih in sedemdesetih letih v ZDA, Veliki Britaniji in Evropi, povezali pa so ga z jemanjem mamil in delavsko revolucijo. Zgodnji in pomemben predstavnik je bil Jimi Hendrix, predstavniki pa so bili tudi Black Sabbath, Blue Cheer, Deep Purple in Blue Oyster Cult. Heavy metal je ponovno postal priljubljen v osemdesetih letih.« (‹RAN›, 375)

KM: Pojmi v NEM, FR in IT (kot tudi ANG- pojem »heavy metal 1970) so ponujeni v ‹BR›, 236–237.

Zanimivo je, da so ti pojmi sopomenke ♦hard rocka♦, za katerega pa so v ‹BR›, 234–235 ponujeni drugi pojmi (gl. KM ♦hard rocka♦, čeprav se v ‹KN›, 92 pod ‘heavy metal rock’ misli na ♦hard rock♦.

KR: V ‹KN›, 90, se opozarja, da je skoraj nemogoče razlikovati heavy metal od ♦hard rocka♦ (gl. tudi ‹HI›, 201, kjer se, po D, napoti tudi na ♦punk rock♦). Ta sopomenskost, ki jo zgoraj omenjena D potrjuje (prim. D ♦hard rocka♦; ni jasno, kaj naj bi v D pomenil pojem »inertni ♦ritmi♦«), ne dopušča favoriziranja ali zavračanja pojmov, ker se vsi enakovredno pojavljajo v uporabi.

GL: ♦rock, rock glasba♦.

PRIM: ♦hard rock♦, ♦soft rock♦.

‹HK›, 175–177

AN: head rock, NEM: head rock.

ET: AN head = glava; ♦rock, rock – glasba♦.

D: V ameriškem slengu naziv za ♦psihedelični rock, psihedelično rock – glasbo♦.

GL: ♦rock, rock – glasba♦.

PRIM: ♦acid rock♦ = ♦psihodelični rock, psihodelična rock glasba♦.

‹KN›, 161

AN: harmonic, harmonics; NEM: Harmonische, harmonische Töne; FR: son(s) harmonique(s), harmonique(s); IT: (suono) armonico, armonici (suoni).

ET: Grš. harmonía = harmonía = združevanje, zlaganje, skladanje, od harmózein = spojiti, združiti. (‹KLU›, 294); ♦ton♦.

D: »(Naziv za) nadton ali ♦parcialni ton♦, tj. za eno izmed komponent sestavljenega ♦zvoka♦. Frekvenca harmonika je, kot večkratnik frekvenc ♦temeljnega tona♦, celo število.« (‹V›, 300).

KR: V literaturi se harmonik pogosto navaja kot sopomenka ♦parcialnega tona♦, kar je napačno, že zaradi ET pojma. V ‹CAN›, 239, se jasno opozarja na to, da se je sopomenskost harmonika in ♦parcialnega tona♦ uveljavila skozi uporabo, čeprav so »pravzaprav ♦parcialni toni♦ tisti instrumentalni harmoniki, ki izhajajo iz delnega nihaja zvočnega telesa, ne pa iz nihaja po njegovi celotni dolžini« (v to D ♦parcialnega tona♦se zlahka podvomi, vendar v ‹CAN› ♦parcialnega tona♦ sploh ne najdemo kot samostojnega pojma). V ‹HO›, 949, se navaja ANG-ustreznica »overtone« (= nadton, ♦parcialni ton♦), NEM-različica »Oberton« in IT-različica »suono armonico«. V ‹BR›, 139 in v ‹L›, 396, se prav tako navaja NEM ekvivalent. V ‹APE›, 128, se vrsta harmonikov definira kot »vrsta akustičnih harmonikov« (nadtonov, ♦parcialnih tonov♦). Vendar so harmoniki lahko samo tisti ♦parcialni toni♦, katerih frekvenca kot večkratnik frekvence ♦temeljnega tona♦ je celo število, glede na D (ki se ponavlja v ‹IM›, 161, ‹MI›, II, 421, in v ‹RAN›, 364). Zato se v ‹EH›, 129 in ‹HU›, 942–943, ♦parcialni toni♦, ki ne zadovoljujejo tega pogoja imenujejo »neharmoniki«, ki se nahajajo npr. v ♦šumu♦ in v ♦zvoku♦ zvonov. Pojem je torej reba uporabljati izključno v najožjem pomenu.

Zanimivo je, da h. ni kot posebne alineje ne v ‹MELZ› in ne v ‹HU›.

Harmoniki vsekakor prispevajo k nastanku ♦zvokov(n)e barve♦, vendar je njegova natančna vloga pri tem sporna (gl. D 3 ♦zvokov(n)e barve♦). Znano je, da so za ♦zvokovno barvo♦ bolj odgovorni ♦formanti♦.

Treba je tudi poudariti, da so harmoniki, v smislu, ki se ga tukaj priporoča za uporabo, pravzaprav ♦sinusni toni♦.

GL: ♦harmonični klaster♦, ♦sinusni nihaj, ton, val♦ = (sinusoidalni nihaj, ton, val), ♦temeljni ton♦, ♦ton♦, ♦zvokov(n)a barva♦ = (barva) = barva zvoka = (zvočna barva), ♦zvokovni spekter♦ = (spekter) = (zvočni spekter).

PRIM: ♦alikvot(i), alikvotni ton(i)♦, ♦formant(i)♦, ♦parcialni ton(i)♦.

‹BASS›, I, 33; ‹CH›, 300; ‹DG›, 22–23; ‹FR›, 38; ‹GRI›, II, 129–130; ‹GR6›, VIII, 165–167; ‹HI›, 197 = vodilka k »Obertöne« = nadtoni; ‹LARE›, 713–714; ‹RIC›, I, 111–112

AN: harmony; NEM: Harmonie, Harmonik; FR: harmonie; IT: harmonia.

ET: Grš. harmonía = združevanje, zlaganje, skladanje, od harmózein = spojiti, združiti. (‹KLU›, 294)

D: »(Naziv za) usklajenost različnega ali nasprotnega. V glasbenem smislu gre za organiziranost ♦tonov♦, oz. ♦zvokov♦, v novejšem času tudi ♦akordov♦ in akordičnih celot. Izraza ‘harmonika’ in ‘nauk o harmoniji’ sta v začetku pomenila isto, kasneje pa sta se ločila. Pojem ‘nauk o harmoniji’ označuje teorijo ali poučevanje ter je omejen na ♦akorde♦ in povezovanje ♦akordov♦ v dur-molovi tonalitetni glasbi. Nasprotno temu se izraz ‘harmonika’ danes uporablja kot predmet teorije, kot (naziv za) zaloge ♦akordov♦ ali ♦zvokov♦ ter njihovo uporabo; o ‘harmoniki’ se ne govori samo pri dur-molovi tonalitetni glasbi temveč tudi pri ♦atonalitetni glasbi♦ ter pri modalnem (oz. modusnem – op. N. G.; gl. KR ♦modusa♦) večglasju srednjega veka in zgodnjega novega veka.« (‹HU›, 362–363)

KR: Pojem je (kot nekaj pojmov) uvrščen v Pojmovnik zato, ker na NEM govornem območju obstaja možnost razlikovanja pomena, ki bi v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦ lahko bila koristna, če bi se objektivno ‘harmonija’ v ožjem smislu (funkcijska, oz. dur-molova tonalitetna harmonija) ločevala od ‘harmonike’ (ki ne bi bila dur-molova tonalitetna). Čeprav na NEM govornem območju obstajajo dokazi za tovrstno razlilkovanje pomena (gl. NÜLL 1931; Ligeti v LIGETI 1960a: 49, op. 1, pojem uporablja »v njegovem splošnem pomenu, torej tako, da označuje tako simultane kot tudi sukcesivne celote raličnih ♦višin tona♦, tako v tonalitetnem kot tudi v netonalitetnem slogu«), sama D (ki prihaja izpod peresa C: Dahlhausa) jasno opozarja na to, da pomen obeh pojmov vendarle ni povsem ločen. Pojmi, kot sta ♦agregat♦ (kot substitut za ♦akord♦; gl. D 1 ♦agregata♦) in ♦vertikalna zvočnost♦ očitno dokazujeta, da bi tako razlikovanje pomena bilo koristno vpeljati. (gl. tudi KM ♦osnovnega tona♦).

»Harmonika« bi se, podobno kot tudi »akordika« (gl. KR ♦akorda♦) in ♦ritmika♦ (gl. D 2, t.1, D 3 in D 4, t. 2 ♦ritmike♦), lahko uporabljala tudi kot naziv za skupek določenih lastnosti vertikalnega sloga. Čeprav se tak ppomen pri nas ni izdiferenciral, to ne pomeni, da ne bi bilo pametno o njem premišljevati.

Treba je priznati, da pojem »harmonika« v slovenščini predstavlja določeno težavo pri morebitni uporabi v navedenem pomenu: a) ker isti pojem označuje tudi glasbilo; b) ker so pridevniške oblike identične s pridevniškimi oblikami ♦harmonike♦. Pridevniška oblika »harmonikalni« se povezuje s »harmonikalno teorijo kozmosa«, ki jo zastopa H. Kayser (gl. KAYSER 1976), ter tukaj ne more biti uporabljen.

Vseeno bi bilo treba premisliti o uporabi tega pojma v njegovem specifičnem pomenu, kakršnega ima v terminologiji ♦glesbe 20. stoletja♦ (čeprav se ga v Pojmovniku navaja samo takrat, ko to zahteva NEM izvirnik), ker v ostalih jezikih ta par pojmov ne obstaja.

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦, ♦kvartna harmonija)♦, ♦linearni kontrapunkt♦, ♦poliharmonija/poliharmonika♦, ♦tonaliteta♦, ♦vertikalna zvočnost♦, ♦zvočnost♦ (D 2).

‹BKR›, II, 173; ‹L›, 252; ‹P›, 100

AN: harmonic cluster; NEM: Flageolett-cluster.

ET: ♦Harmonik, harmoniki, harmonični ton(i)♦; ♦klaster♦.

D: »(Naziv za) ♦klaster♦, ki se dobi z brezzvočnim pritiskom na določeno število tipk na klavirju, ki potem omogočajo resonančno nihanje strun, ki ga spodbudi zaigrani ♦klaster♦.« (‹FR›, 37)

KR: V ‹HI›, 99, se harmonični klaster imenuje »flažoletni ♦klaster♦«, po zgledu flažoletnih ♦tonov♦ na strunskih glasbilih. Pojem ni povsem pravilen, ker se harmonični klaster ustvarja s povsem drugačno tehniko, pa še to izključno na klavirju.

Ali je harmonični klaster dejansko ♦klaster♦, je odvisno tudi od tega, katere tipke na klavirju so brezzvočno pritisnjene oz. katere strune lahko resonančno nihajo. Če gre za intervale, ki ne ustrezajo D ♦klastra♦ (torej če ne gre za male in velike sekunde), potem pojem ni primeren za uporabo. (V ‹FR›, 38, se omenja »harmonični odmev«, ki bi lahko ustrezal zvoku, ustvarjenemu na način, ki je že opisan in ne ustreza harmoničnemu klastru.)

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦klaster♦, ♦harmonik, harmoniki, harmonični ton(i)♦.