GLASBE SVETA

ANG: world music; NEM: Weltmusik; FR: musique mondiale.

D: 1) »Pojem, ki je nastal po analogiji z Goethejevo ‘svetovno književnostjo’, pomemben pa je postal šele po obdobju nacionalnih slogov v 19. stoletju in z novo glasbo 20. stoletja … v smislu mednarodnega glasbenega jezika.1 K temu so najbolj prispevale konstruktivne metode dodekafonije in serialna tehnika … Heinrich Strobel je leta 1955 Festival Mednarodnega društva za sodobno glasbo v Baden-Badnu označil kot festival glasb sveta.« (‹EH›, 387)

2) »Človek vsebuje v sebi celotno človeštvo. Evropejec lahko doživlja glasbo z Balija, Japonec mozambiško glasbo, Mehičan indijsko glasbo. Človek je namreč neverjetno odprt za nove zvoke, tiste, ki jih prvič doživi. Glasbena izvedba ga lahko tako močno pretrese ali razveseli, da se mu zazdi, da je znova odkril nekaj, kar je bilo dolgo prikrito in pozabljeno.« (STOCKHUSEN 1978b: 468)

3) »Glasba sveta se zdi rahlo nebogljen, v skrajnem primeru pa tudi neprimeren pojem za rock glasbo in pop glasbo, ki ni nastala v Severni Ameriki ali v Evropi, temveč v t. i. tretjem svetu, predvsem v Afriki … Na začetku vala glasb sveta, leta 1988, so nastale plošče Petra Gabriela (So), Paula Simona (Graceland) in skupine Talking Heads (Naked) ter plošča producentskega podjetja Coldcut s skupino Erik B. & Rakim, v katero je vnešena jemenska ljudska pesem.1 To pesem je pela izraelska pevka popevk Ofra Haza. Uspeh plošče je spodbudil novinarje in diskografsko industrijo na način, da so začeli sredi osemdesetih raziskovati pop rock glasbo Azije in Afrike in še neizkoriščene zvoke. Temu trendu so sledili rock glasbeniki v Evropi in (v manjši meri) v Severni Ameriki … Diskografska industrija je takoj unovčila trend in od takrat naprej se je na vsak aranžma z eksotičnimi glasbili prilepila etiketa ‘glasbe sveta’, ‘worl music’ ali preprosto ‘etnopop’.« (‹HK›, 424–425)

KR: Ta popularen pojem, ki vsebuje veliko nejasnih pomenov (nekateri so omenjeni v D 1 in 3; v ‹HK›, 424, se navajajo še nekateri pomeni v zvezi z jazzom, ki jih tukaj ne bomo omenjali), naj bi imel povsem jasen pomen v skladateljski teoriji K. Stockhausena (gl. D 2). Čeprav D 2 ni pravilna D pojma, je jasno, kaj si Stockhausen predstavlja pod tem pojmom: v povezavi s Telemusik in s Himnami govori npr. o »intermodulaciji starih ‘objet trouvéjev’ in novih zvočnih dogodkov« ter o »univerzalnosti preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, držav in območij, ki so drug od drugega oddaljeni« (cit. iz ‹BOSS›, 30; prim. KM lepljenke, tehnike lepljenke).

Priljubljenost tega pojma (ne glede na zamegljenost njegovega pomena) ne dopušča omejevanja njegovega pomena, kljub temu bi pa v mislih morali imeti predvsem njegov pomen znotraj skladateljske teorije K. Stockhausena. (D 1 in 3 kažeta pomanjkljivosti v pomenu pojma.)

GL: metaglasba, pop, pop glasba (glede na D 3), rock, rock glasba (glede na D 3), tretji tok = third stream.

1 V izvirniku se tukaj navaja »Volkslied«. Gl. KR folk, folk-glasba, folk-slog.

GLASBA ZA TRAK = (MUSIC FOR TAPE, TAPE MUSIC)

ANG: music for tape, tape music; NEM: Bandmusik, Tonbandmusik; FR: musigue pour band (magnétique); IT: musica su nastro, musica per nastro.

D: »(Naziv za) glasbo, pri kateri se v postopku skladanja uporablja manipulacija s trakom. Ponavadi se uporabljajo tehnike, kot je npr. reprodukcija traka v obratni smeri, rezanje traka, sopostavljanje zvokov z enega traka na drugega, spreminjanje hitrosti reprodukcije ter ustvarjanje neskončnih trakov. V kategorijo glasbe za trak sodita elektronska glasba in konkretna glasba, čeprav se ta pojem uporablja vedno redkeje.« (‹FR›, 91).

KR: D, kar je v ‹FR› žal pogost primer, pomen pojma definira površno: a) »manipulacija s trakom« je zelo omejen kriterij za določanje pomena glasbe za trak; če se ga obravnava, potem je kot postopek veliko bolj značilen za konkretno glasbo kot pa za elektrosko glasbo; b) kakor je opazno v D 3, 5, 6, 7 in 10 elektronske glasbe, glasba za trak pomeni skoraj isto kot elektronska glasba, ne glede na kakršnokoli »manipulacijo s trakom«, ker je kriterij shranjevanja te glasbe na trak ter njeno izvajanje z reprodukcijo s traka bolj pomembno od manipulacije s trakom; c) iste D dokazujejo, da se pojem še kako uporablja, čeprav ne ravno v istem pomenu, kot je določen z D,

V D je izpuščen pomen pojma, ki se nanaša vrsto elektronske glasbe, ki se je pojavila v ZDA na začetku pedesetih let in ki je v osnovnih estetskih načelih precej drugačna od elektronske glasbe, še posebej od kölnske v ­ožjem pomenu (»elektronische Musik«, gl. D 10 in KRelektronske glasbe). Za njo se je v tem Pojmovniku, kot tudi v večini priročnikov, ki se ukvarjajo s tem specifičnim pomenom pojma, ohranila njena izvirna ET oblika (gl. music for tape, tape music).

V ‹P›, 170 je navedeno povsem nenavaden pojem »magnetofonska glasba«. Glede na vzporednice v tujih jezikih gre očitno za glasbo za trak.

PRIM: akuzmatika, akuzmatična glasba, avtomatska glasba = računalniška glasba (t. 2 v D), elektroakustična glasba, elektrofonska glasba, elektronska glasba, konkretna glasba = (musique concrète), music for tape, tape music, sintetična glasba, živa elektronska glasba = (live electronic music) = (live electronics).

‹HO›, 75; ‹L›, 272; ‹RAN›, 835 = gl. tudi elektroakustično glasbo; ‹RIC›, III, 259 = gl. tudi elektronsko glasbo.

GLASBA ZA OČI

ANG: eye music, eye-music; NEM: Augenmusic; FR: musique oculaire (gl. KR); IT: musica visiva (gl. KR).

D: »Pojem, ki se pogosto uporablja za sodobne partiture, ki vsebujejo vizualne obrazce, grafične simbole in nenavadne metode notacije, zasnovane tako, da privabijo pogled … Circles (1960) Luciana Beria in New York Skyline (1940) Hectorja Villa-Lobosa bi bili partituri tega tipa.« (‹FR›, 28–29).

KM: V ‹BKR›, I, 69, ‹EH›, 32, ‹GR6›, VI, 338–339, ‹M›, 255, ‹RAN›, 296 in v ‹HU›, 63–64 je prav tako omenjena razlaga tega pojma v glasbi od 15. do 18. stoletja, ki tukaj seveda ni relevanten.

KR: D natanko opredeljuje pojem, vendar so navedeni primeri diskutabilni. Tukaj se govori o glasbi, katere zapis ima vizualno privlačnost, čeprav je njena primarna funkcija realizacija v zvoku. V tem smislu sta primera glasbe za oči v ožjem smislu Duchampova La Mariée mis à nu par ses Célibataires (gl. TOMKINS 1975: 9–68) in Treatise (1963–1967) C. Cardewa, ki sta hkrati primera za glasbeno grafiko (gl. KR glasbene grafike), ne pa tudi grafične notacije (gl. KR grafične notacije). Tako se tudi v ‹SLON›, 1431, kot primer glasbe za oči omenjajo partiture A. Logothetisa, ki so sicer grafično »svobodne« v smislu glasbene grafike, pa vendar še kako zahtevajo realizacijo v zvoku, zaradi česar jih je njihov avtor opremil z ustreznimi napotki, po katerih se grafični znaki prenašajo v zvok (gl. LOGOTHETIS 1974; KARKOSCHKA 1966: 79–82; ‹G›, 188–189).

FR in IT pojma se nahajata v ‹L›, 42. V FR pojma ne najdemo v priporočljivi literaturi, v IT pa je pojem sopomenka vidne glasbe.

GL: fluxus, glasba na papirju, glasba za branje, glasbena grafika, improvizacija, neslišna glasba, vidna glasba.

‹JON›, 98

GLASBA ZA BRANJE

ANG: music to read; NEM: Musik zum Lesen; FR: musique à lire; IT: musica da leggere.

D: Naziv za vrsto glasbe, katere zapis, kot posebna vrsta verbalne partiture, zahteva primarno bralski pristop in je zato tudi podzvrst prozne glasbe.

KM: Primer glasbe za branje je, kot pravi tudi sam naslov, SCHNEBEL 1969, čeprav se tukaj ne uporabljajo le besede, ampak tudi grafični znaki, vendar se zahteva obravnavanje ­predloge, ki je podobno branju knjige. Bolj natančno o glasbi za branje gl. GLIGO 1987–1988: 75–104, kjer se, poleg SCHNEBEL 1969, analizira še en primer glasbe za branje, tj. JOHNSON 1967.

KR: Pojem je večpomenski, ker se lahko nanaša tudi na konvencionalni notni zapis, ki ga spretni strokovnjak lahko »bere«. V ožjem pomenu, torej glede na različne vrste prozne glasbe, ima ta pojem več smisla. V tem smislu glasba za branje nima za samoumevne (javne) realilzacije (v zvoku) ter je praviloma vsako ukvarjanje z glasbo za branje hkrati tudi primer zasebne glasbe (gl. naslov JOHNSON 1967).

GL: fluxus, glasba na papirju, glasba za oči, improvizacija, neslišna glasba, zasebna glasba, prozna glasba, verbalna partitura, vidna glasba.

‹BASS›, III, 363; ‹GL›, 86–87; ‹LARE›, 1078; STOLANOVA 87–89.

GLASBA ŠUMA, HRUPA

ANG: noise music; NEM: Geräuschmusik; IT: (arte) dei rumori, (musica) dei rumori.

D: Gre predvsem za glasbo, ki temelji na estetskih idealih italijanskega glasbenega futurizma.

KM: V ‹H›, 24, je zabeleženo, da je Luigi Russolo delil šume in hrup na šest kategorij: »1) razgrajanje (eksplozije, grmenje); 2) žvižganje in sikanje; 3) šepetanje, grgranje; 4) kričanje in šumi, oz. hrup ki nastaja med drgnjenjem; 5) hrup, oz. šumi udarcev po različnih materialih; 6) človeški in živalski glasovi v različnih oblikah.« V RUSSOLO 1879: 133 je ta delitev obdelana bolj natančno: 1. skupina: bobnenja (rombi), grmenja (tuoni), pokanja (scopi), šumenja (scrosci), pljuskanja (tonfi), bučanja (boati); 2. skupina:žvižganja (fischi), sikanja (sibili), sopenja (sbuffi); 3. skupina: šepetanja (bisbigli), žuborenja (mormori), klokotanja (borboti), bučanja (brusi), grgranja (gorgogli); 4. skupina: cviljenja (stridori), lomljenja (scricchioli), žuborenja (frusci), šumenja (ronzi), pokanja (crepiti), topotanja (stropicci); 5. skupina: šumi tolkal ob kovine, les, usnje, kamen, terakoto itn.; 6. skupina: človeški in živalski glasovi: kričanja (gridi), vriskanja (strilli), stokanja (gemiti), rjovenja (urli), tuljenja (ululati), smejanja (risate), hropenja (rantoli), ihtenja (singhiozzi).

KR: V ‹Z›, 226–227, se pojem (z drugačno NEM ortografijo, torej kot „Geräusch-Musik») uporablja v drugem pomenu, in sicer za označevanje tiste vrste glasbe, ki uporablja nekonvencionalne vrste artikulacije na večinoma tradicionalnih glasbilih (konkoretno: v skladbi Anaklasis Pendereckega). V tem pomenu pojma ni dobro uporabljati: a) takšne skladbe praviloma ne temeljijo na »estetiki šuma ali hrupa«, kakor velja za italijanski glasbeni futurizem, oz. buitizem; b) hrup in šum se uporabljata večinoma le v nekaterih delih takih skladb (gl. KR – t. I šuma).

Ta pojem je torej treba uporabljati v povezavi z italijanskim glasbenim futurizmom, oz. bruitizmom, tako da je v tem pomeni sopomenka strojne glasbe. (gl. KR strojne).

GL: bruitizem, futurizem, intonarumori, kromatična lestvica, rumorarmonio = russolofon, šum.

PRIM: strojna glasba.

‹FR›, 59 = vodilka k futurizmu.

GLASBA NA PAPIRJU

NEM: Papiermusik.

ET: Grš. pápyros = rastlina papirus ter iz nje narejen papir (‹KLU›, 525).

D: »(Naziv), ki izvirno ni bil sopomenka glasbe za oči, vendar se oba pojma, brez prave logike, danes uporabljata slabšalno za tako glasbo, ki uporablja notacijo brez predhodne predstave o zvočni realizaciji. Odkar je bila vpeljana grafična notacija, so nastale nove diferenciacije … v interpretiranju, poslušanju in branju glasbe … H … glasbi na papirju … ne sodijo običajne skice in tehnični napotki za skladanje elektronske glasbe. « (‹EH›, 243).

KM: Dobeseden prevod pojma kot („papirna» ali „papirnata glasba») ni pravilen, ker gre tukaj zares za glasbo, ki do te mere ne teži k svoji realizaciji v zvoku, da se lahko razume kot glasba tudi, dolker je samo „na papirju». Poleg tega je „papirnata» (ali „papirna») glasba prevod naslova skladbe J. A. Riedla Paper Music (1961–1970), katere pomen resnično nima nobene veze s pričujočim pojmom.

Za »običajne skice in tehnične napotke za skladanje elektronske glasbe (gl. D) obstaja pojem izvedbena partitura, tako da glasba na papirju resnično nima nobene zveze z besediščem elektronske glasbe.

KR: Čeprav se v D omenja uporaba v slabšalnem smislu, je njegova funkcija bogata v imenovanju vseh tistih pojavov v glasbi 20. stoletja, katerih (javna) realizacija zapisa v zvoku je drugotnega pomena. Če se tak zapis interpretira zase, v lastni domišljiji, potem gre za zasebno glasbo.

Grafično notacijo v D bi bilo bolje nadomestiti z glasbeno grafiko, ker je ta pomensko bliže glasbi na papirju, glede na razliko v pomenu glasbene grafike (gl. KR glasbene grafike) in grafične notacije (gl. KR grafične notacije).

PRIM: glasba za branje, glasba za oči, glasbena grafika, improvizacija, neslišna glasba, zasebna glasba, prozna glasba.

GLASBA KOT POHIŠTVO

ANG: furniture music; FR: musique d’ameublement.

D: »Glasba kot pohištvo je povsem industrijska. Obstaja navada … ustvarjanja glasbe ob priložnostih, v katerih glasba nima kaj početi. Tu se igrajo valčki, fantazije iz oper in druge podobne stvari, ki so napisane z nekim drugim namenom. Želeli bi utrditi obstoj glasbe, ki zadovoljuje ‘koristne’ potrebe. Umetnost nima dostopa do te potrebe. ‘Glasba kot pohištvo’ ustvarja vibracije; nima drugega cilja; ima isto vlogo kot tudi svetloba, toplota in ugodje v vseh svojih oblikah. « (SATIE 1977: 190)

KM: V ‹GR›, 79, je navedeno, da je prvo glasbo kot pohištvo napisal Honegger leta 1919, nato pa sta Musique d’ameublement pisala Satie in Milhaud. V ‹BOSS›, 17, je navedeno, da je Satie glasbo kot pohištvo imel za svoje lastno zadnje delo, Entr’acte (1924), napisano za film Renéja Claira. Prav tako se (brez vira) navaja Satiejevo mnenje, da glasba kot pohištvo zahteva, »da se jo posluša, na enak način, kot se opazuje slike, ki krasijo neko sobo«.

KR: Natančna razlaga pojma je navedena v D, torej v skladateljski teoriji E: Satieja, čeprav je sama ideja glasbe kot pohištva imela večkratni vpliv na različne pojave v glasbi 20. stoletja.

PRIM: ambientalna glasba, okoljska umetnost, muzak, prostorska glasba, tapetna glasba, zvočna krajina

‹SLON›, 1449

GLASBA 20. STOLETJA

ANG: music of the twentieth century, music of the 20th century, music of the 20-th century, 20th century music, 20-th century music; NEM: Musik des 20. Jahrhunderts.

D: 1) »Glasba 20. stoletja se je razvila v dve glasbeni smeri: 1) iz razširjanja in razvoja tendenc ki so se utrdile v 19. stoletju (romantika, impresionizem) in 2) iz bolj ali manj novih praks, značilnih za 20. stoletje, ki so v osnovi antiromantične. Nekatere izmed teh praks so bolj radikalne in se od ostalih ločijo s svojim poimenovanjem Nova glasba. Na splošno se razvoj v prvi polovici 20. stoletja lahko razdeli na tri obdobja: impresionizem in postromantiko …, eksperimente v ekspresionizmu, dinamizmu, itn …; ter neoklasicizem … Drugo desetletje stoletja … obsega … najbolj drzne eksperimente. Bistvenega pomena je bilo Schönbergovo delovanje. On je zavrgel sistem funkcijske harmonije in oblikovne metode iz preteklosti, okrog 1910. je ustvaril radikalno nov slog, katerega glavna značilnost je atonaliteta. (Temu je do 1923. dodal svojo prav tako revolucionarno metodo skladanja, dvanajsttonsko tehniko.) … Pojavljale so se tudi provokativne parole, kot so bruitizem, futurizem, motorizem in strojna glasba, ki pa niso pustile očitnih sledi v nadaljnjem razvoju glasbe. Eksperimenti na področju tonske zgradbe so pripeljali do četrtstopenske glasbeNeoklasicizem, ki se je pojavil v zgodnjih dvajsetih letih, je prinesel določeno stopnjo poenotenja in usklajenosti ter se vrnil k oblikovnim in estetskim idealom 18. stoletja …, sedaj revitaliziranim v sodobnem glasbenem jeziku … Hindemith je bil dejaven v razvoju Gebrauchsmusik, podal pa je tudi koristne teoretične razlage o novem konceptu tonalitete … Druga omembe vredna vredna značilnost obdobja okrog 1920. je vpliv ameriškega jazza na resno glasbo … Materialistične tendence se v našem stoletju posebej kažejo v številnih poskusih širjenja tonalne zgradbe … Izmišljena so številna nova glasbila (večinoma elektronska; gl. KM elektronskih glasbil – op. N.G.), glasbeni status pa so dobili celo pisalni stroji in motorno kolo. Nenavadni barvni učinki na godalih in pihalih so postali uveljavljena praksa v sodobnh partiturah pa tudi klavir je bil ‘prepariran’ (gl. preparirani klavir) zaradi doseganja novih tonskih učinkov. V novejšem času šola francoskih skladateljev, ki jo vodi Pierre Boulez, eksperimentira z nečim, kar oni sami poimenujejo musique concrète (konkretna glasba), kar pomeni glasbo, ki za osnovno gradivo uporablja posnetke izbranih zvokov in šumov, namesto glasbenih tonov. Drugi skladatelji, predvsem Karlheinz Stockhausen, uporabljajo elektronske resonatorje za proizvajanje skladb, ki se snemajo na trak. Taki eksperimenti pa vendarle ne pripadajo glavni smeri razvoja današnje glasbe. Od približno 1935. obstaja splošno nagnjenje k zmanjšanju prepada med moderno glasbo in publiko, zato vse več skladateljev kaže obnovljeno skrb za milozvočnost in izraznost, tako da se odrekajo nekaterim bolj ezoteričnim tehnikam in materialom.« (‹APE›, 319–321).

2) »Morda edina in najdominantnejša značilnost zahodne umetniške glasbe 20. stoletja je njena raznolikost in eklekticizem ter tudi odpor do enostavne kategorizacije in slošnih opisov sloga. Razlog za to je pomemben (a vendar v osnovi negativen) zgodovinski dejavnik: dokončni izpad tonalitetnega sistema, ki se je uporabljal v 18. in 19. stoletju ter na začetku 20. stoletja … Izguba tega sistema je nenadoma dala na voljo številne možnosti skladanja. Vendar predstavlja tudi neke vrste izgubo maternega jezika; tudi sled dogajanja v glasbi 20. stoletja se lahko v veliki meri razume kot niz strategij, ki so se razvile v želji, da bi nadoknadile to izgubo. Ena izmed očitnih značilnosti vseh teh razvojnih linij je pa bila nesposobnost afirmiranja tega novega jezika, torej novega nabora splošno sprejetih značilnosti. To tehnično dejstvo, skupaj s splošnimi družbenimi in političnimi realnostmi (katerih ­nepogrešljiv simptom je tudi to dejstvo), pomaga pri pojasnjevanju razrvanega značaja glasbe tega časa. Globoki učinki ukinitve tonalitete na glasbo, ki temu sledi, so bili takoj očitni. Prva atonalitetna dela Schönberga, Berga in Weberna, v katerih se niso le pridno izogibali tonalitetnim središčem, temveč tudi konvencijam tonalitetnega sistema, npr. triglasni harmoniji, so se pojavila pred 1910. Drugi skladatelji, kot sta Stravinski in Bartók, so razvili nove pristope k tonaliteti, ki so temeljili na sprejemanju harmonske strukture in na odnosu med konsonanco in disonanco, ki je povsem drugačna od tiste v starejši glasbi, čeprav so ohranili idejo središčnosti višine tona. Še bolj ekstremni znanilci povsem nove situacije v skladanju so bile očitne v Ivesovi glasbi, ki je mešal radikalno kontrastne glasbene sloge, gradivo in tehnike v prej neobstoječih kombinacijah; v Satiejevi glasbi, v kateri se predstava o skladbi pogosto navidezno spreminja v osebno šalo; v delih skladateljev francoskega futurističnega gibanja (gl. futurizem – op. N. G.), ki so verjeli, da imajo vsi možni zvoki, vključno z industrijskim hrupom ter drugimi mehanicističnimi značilnostmi sodobnega življenja, pravico pripadati glasbi. Po 1. svetovni vojni se povsod javlja tendenca k ponovnemu poudarjanju povezav s starejšimi evropskimi glasbenimi tradicijami, čeprav se je le malo skladateljev vrnilo k tradicionalni tonaliteti, so številni favorizirali oblikovne strukture, ki so temeljile na baročnih in klasicističnih modelih kot tudi bolj diatonične strukture višine tona, ki so bile običajne v predvojnih letih. Vodilni predstavnik tega gibanja, znanega tudi kot neoklasicizem, je bil Igor Stravinski, pa tudi mnogi drugi uveljavljeni skladatelji tistega časa, kot so Bartók, Prokofjev, Hindemith, Copland in tudi skladatelji iz skupine Les Six, so kazali podobno naklonjenost. Ne samo to, dvanajsttonska glasba Schönberga in njegove šole, ki je skladala sočasno, je celo kazala določene oblikovne in slogovne značilnosti, ki so sugerirale sorodno estetsko usmeritev, vendar pa je tudi med obema svetovnima vojnama, ko je dominiral neoklasicizem, vztrajal eksperimentalni odnos do skladanja, ki ga je podpirala odsotnost tonalitete. Neoklasicizem je ostal zelo močan v ZDA, kjer so Ivesovo dediščino nadaljevali skladatelji kot so Henry Cowell, Lou Harrison in Harry Partch. Pa tudi Edgard Varèse, ki se je stalno naselil v ZDA 1916, je razvil inovativni slog z relativno malo spon s tradicijo. Obdobje po 2. svetovni vojni priča o pojavu dveh razširjenih tendenc, ki so se zdele diametralno nasprotne: serialne glasbe, ki je odražala skrajno zavesten in racionalni pristop k skladanju, ter aleatorične glasbe, ki je odražala v osnovi intuitivni odnos … V poznih petdesetih letih so mnogi skladatelji ugotovili, da sta ta dva pristopa preprosto skrajnosti ene in iste kontinuitete praktično neomejenih možnosti skladanja. Ta odnos je spodbudil nekatere nove razvoje: glasbo, ki se je najprej koncipirala v smislu teksture in barve (Krzystof Penderecki in György Ligeti), glasbo, ki je reinterpretirala zgodnejšo glasbo s citatom in preoblikovanjem (Luciano Berio, Lukas Foss); mikrotonal
itetno glasbo (gl.
mikrotonaliteta – op. N. G.), nove prostope k glasbenemu gledališču (Cage, Mauricio Kagel, gl. instrumentalno gledališče – op. N. G.), imrpovizirano glasbo s sodelovanjem občinstva (Frederic Rzewski, Cornelius Cardew; gl. kolektivna improvizacija – op. N. G.) itn. Elektroakustična glasba je igrala posebej pomembno vlogo v drugi polovici stoletja. Čeprav viri te glasbe segajo nazaj k prelomu stoletja, je doživela svoj razcvet šele, ko je po 2. svetovni vojni magnetofon postal dostopen vsem. Mnogi recentni skladateljski interesi, kot je široko zanimanje za koloristične in akustične učinke in za mixed media, se morejo neposredno povezati s tem medijem. Zares je splošno širjenje tehnologije v 20. stoletju … imelo globok vpliv na glasbo 20. stoletja … Skozi celotno stoletje sta se medsebojno oplajali zahodna umetniška glasba in popularna glasba. Meje med sodobnimi idiomi jazza, rocka, in nekaterih tipov recentne koncertne glasbe, kot je npr. tista minimalistične šole (gl. minimalna glasba – op. N. G.) (Steve Reich, Phil Glass), se zares ponekod zdijo nejasne. Glasba drugih, pogosto oddaljenih kultur, so prav tako izvrševale vpliv na zahodno glasbo. Drugi pomemben razvoj je vrnitev k bolj tradicionalnim predstavam o tonaliteti v zadnjih letih (George Rochberg, David Del Tredici). Take reference na prešnje glasbene konvencije imajo neizogibno kakovost ‘citata’, ko se slišijo v današnjem kontekstu … Vseeno pa se danes kot pretežni trend zdi odstopanje od eksperimentalnejših in inovativnih pristopov ter poklon tradicionalnejšim. Vendar je vprašanje, ki obenem ostaja problem, ali to predstavlja začetek nekega daljšega obdobja ter s tem označuje tudi željo – ali potrebo – po formiranju kake nove ‘splošne prakse’. (‹RAN›, 889.890).

KM: Terminološka obdelava tega pojma ima posebno naravo: g. 20. st. je zagotovo povsem tehnični pojem in strokovni izraz, ko se že govori o terminologiji, npr. v tem Pojmovniku, ali pa npr. v ‹FR›, oz. v ‹V›. Z drugimi besedami: vseobsegajoča terminologija glasbe 20. st. pravzaprav glasbo 20. st. terminološko definira kot tehnični pojem in strokovni izraz. (Izven tega »zaprtega kroga« glasba 20. st lahko predstavlja tudi pojem v teoriji periodizacije glasbe – ali pa v teoriji zgodovine glasbe, kar je očitno iz omenjenih D).

Zaradi »zaprtosti kroga« se taki pojmi tudi metodološko le s težavo definirajo. (Številne znanstvene in strokovne študije o glasbi 20. stoletja prispevajo k pojasnjevanju pomena pojma iz različnih zornih kotov, ne pa tudi k njegovi terminološki definiciji!). To, da pojem v ‹FR›, ‹GR› in ‹V› najdemo samo v naslovu, lahko razložimo z verjetnim odnosom avtorjev, da je pojem nabolje terminološko definiran v množini posebnih nazivov, ki ji pipada. Zato je razumljivo, da se pojem nahaja „le» v tovrstnih priročnikih – sicer redko –, ki terminološko obdelujejo glasbo v celoti, kamor pojem nedvomno sodi.

Obe D sta namenoma prevedeni v celoti, kar se da dobesedno, posebej zaradi opozarjanja na pristop k pojmu in uporabe posebne terminologije, ki ga pojasnjuje. (V tem smislu je D 1 veliko bogatejša od D 2, čeprav je od nje bistveno krajša in tudi starejša).

KR: O obeh D bi se dalo polemizirati iz različnih zornih kotov, posebej zato, ker sta – namesto čistih terminoloških obravnav – (v osnovi precej ustrezni) skici »zgodovinskega razvoja«. Tega tukaj seveda ne bomo počeli. Je pa treba opozoriti na nekatere nedopustne nenatančnosti: 1) na naključno in površno uporabo eksperimenta v obeh D (gl. KR eksperimenta, eksperimentalne glasbe); 2) na brezpredmetnost povezovanje Bouleza s konkretno glasbo v D 1; 3) na nerazumljivo omenjanje intuicije v zvezi z aleatorično glasbo v D 2 (prim. intuitivno glasbo).

PRIM: avantgarda, avantgardna glasba, eksperiment, eksperimentalna glasba, moderna glasba, nova glasba, sodobna glasba.

GENERATOR ŽAGASTEGA NIHAJA/TONA/ZVOKA/VALA

ANG: saw tooth generator, saw-tooth generator; NEM: Sägezahngenerator, Sägezahn-Generator.

ET:Generator(ji).

D: »(Naziv za) oscilator ki proizvaja žagasti nihaj.« (‹EN›, 204).

GL: elektronska glasba, generator(ji), žagasti nihaj, ton, zvok, val.

‹JON›, 282; ‹KS›, 115

GENERATOR TRIKOTNEGA NIHAJA/TONA/ZVOKA/VALA

NEM: Dreieckgenerator.

ET: Generator(ji).

D: »(Naziv za) oscilator ki proizvaja trikotni nihaj«. (‹EN›, 53).

GL: elektronska glasba, generator(ji), trikotni nihaj, ton, zvok, val = (deltasti nihaj, ton, zvok, val).