Kategorija: tajništvo

ANG: new romanticism.

ET: FR romantisme iz lat. Romanus = rimski, iz Roma = Rim; FR roman, iz staroFR romanz = dobesedno: knjiga, napisana v FR; v prenesenem pomenu pridevnik = poln domišljije, vzdušja (atmosfere) (‹KLU›,604–605).

D: »Pojem je zapleten podobno kot ♦neoklasicizem♦. Nastal je v sedemdesetih letih v Združenih državah Amerike z namenom, da bi se opisala vrnitev mnogih skladateljev k širokim, mehkim gestam, velikim oblikam (formam), standardnim vrstam, včasih pa tudi diatonični ♦harmoniji♦. Vendar bi se prav tako lahko uporabljal kot naziv za vztrajanje pri subjektivnem izrazu v La Jeune France leta 1936 ali kot izraz, ki ga je istega leta vsililo Sovjetsko društvo skladateljev.« (‹GR›, 127–128)

KR: Pomen pojma izven konteksta določenih pojavov v ameriški glasbi v sedemdesetih letih, kar je predlagano v drugem delu D, je treba zavreči (prim. ♦neoromantika♦; ♦socialistični realizem♦). Treba ga je torej omejiti na tisto, kar je predlagano v prvem delu D, v tem smislu je deloma sopomenski z ♦novo preprostostjo♦ (ki je sicer »specialiteta« NEM-govornega območja).

GL: ♦nova preprostost♦ = (neue Einfachheit), ♦postmodernizem♦.

PRIM: ♦neoromantika♦.

ANG: new simplicity; NEM: neue Einfachheit; FR: neue Einfachheit, nouvelle simplicité.

D: 1) »Ko je cvetel ♦neoklasicizem♦, je nastal slogan ‘nova preprostost’ med skladatelji, ki so se želeli osvoboditi izrazite sofisticiranosti v tem obdobju. V praksi je nova preprostost pomenila vrnitev k elementarni … melodiji in ♦harmoniji♦ … s komaj opaznimi … disonancami.« (‹SLON›, 1472)

2) »Pojem, ki je bil ustvarjen v sedemdesetih letih, da bi opisal glasbo pod vplivom ♦minimalne glasbe♦, ki se je najpogosteje povezovala s katerim od mladih nemških, skandinavskih in nizozemskih skladateljev.« (‹GR›, 128)

3) »Želja po ponovni osvojitvi glasbenih dimenzij, ki so jih njihovi predhodniki desetletja zapostavljali – kot npr. fenomen melodije –, je pripravila mnoge skladatelje, še posebej na začetku osemdesetih let, do radikalne oddaljitve od načela formalne zapletenosti, ki so jo raziskovali v glavnini teženj aktualne glasbe, da bi se obrnili k ‘novi preprostosti’. Za Wolfganga Rihma je ♦avantgarda♦ postala akademizem našega časa. Več nemških skladateljev, med njimi Manfred Trojahn, von Bose … ali D. Müller-Siemens, je zaradi tega omejilo sredstva skladanja, težili so k bolj neposrednemu in čutnemu odnosu s publiko.« (‹BOSS›, 98–99)

KM: V ‹BOSS›, 98, je naveden – poleg FR- – tudi NEM-pojem.

Po ‹M›, 519, n. p. »zopet prinaša subjektiven, neposreden izraz občutenja (v zapletenih partiturah)«. Za A. Reimanna (BINAL 1983: nepag.) je »glasba brez čustev sterilna (glasba)«, za von Bosea (BOSE 1978: 36, 39) je glasba medij, »ki osvobaja čutne dražljaje, čustva, stanje občutenja … Zares si zelo želim … pisati odkrito, razumljivo, lapidarno glasbo.«

KR: N. p. je tipičen pojem, ki si – čeprav je skovan površno (gl. RIHM 1977) – stalno prizadeva uvrstiti se v znanstveno terminologijo, torej med tehnične pojme in strokovne besede ♦glasbe 20. stoletja♦. Od tod tudi prizadevanja, da se ga definira v strokovni literaturi. Zaradi pomenske nerodnosti prihaja tudi do razlik v pomenu predhodnih D: a) Skladatelji ♦neoklasicizma♦ v svojih estetskih nazorih niso nikoli mislili na n. p. oziroma svoje glasbe nikoli niso imeli za »novopreprosto« (saj bi bilo to zanjo ponižujoče – poleg tega, na kakšen način sta novopreprosti skladbi Oktet in Pulcinella Stravinskega?) glede na – recimo – Schönbergove ♦dvanajsttonske glasbe♦? V tem smislu je D 1 povsem brezpredmetna. b) Napačno je povezovati n. p. z ♦minimalno glasbo♦ kot v D 2. Avtor D se sicer težko znajde v raznih »vračanjih« ♦glasbe 20. stoletja♦ (gl. D 2 ♦avantgarde, avantgardne glasbe♦, konec D 2 ♦glasbe 20. stoletja♦ in D 7 ♦nove glasbe♦), kar očitno izhaja iz njegovega preskriptivnega koncepta glasbe, po katerem naj bi se ♦avantgarda♦ in ♦eksperiment♦ vedno vračala v nekaj splošno glasbenega. Od tod tudi popolno, namerno nerazumevanje pojmov, ki se kosajo s tem konceptom.

c) D 3 edina definira pravi pomen pojma, zato ga je treba uporabljati izključno v tem smislu, čeprav vedno zavedajoč se njegove kontradiktornosti: kaj je sploh stara preprostost, ki jo obuja n. p.? Poleg tega reprezentativna dela predstavnikov n. p. – kot je omenjeno v ‹M›, 519 – sploh niso preprosta.

GL: ♦neoklasicizem♦, ♦postmodernizem♦.

PRIM: ♦minimalna glasba♦, ♦nova romantika♦.

BLUMRÖDER 1982a; KOLLERITSCH 1981

ANG: new music, New music; NEM: neue Musik, Neue Musik; FR: musique nouvelle; IT: musica nuova, nuova musica.

D: 1) »Notranjega razvojnega cilja nove glasbe … se ne da dojeti nikakor drugače kot zavestno stremljenje k obnovi našega občutenja melodije …, ki ne teži le k drugim možnim kombinacijam ♦tonov♦ znotraj danih norm, temveč domneva temeljno psihično obnovo in razširitev našega občutenja glasbe.« (BEKKER 1920⁵: 31–32)

2) »Kaj v vsakem primeru sodi v ‘Novo glasbo’? Schönberg – njega se vedno prvega omenja, kadar se govori o novi glasbi. Webern, Schönbergova šola … to je ta N o v a g l a s b a, ki prihaja z Dunaja in nadaljuje tradicijo ♦ekspresionizma♦, značilna pa je po tem, da se čvrsto drži spremembe gradiva.« (KŘENEK 1937: 6, 13)

3) »Po tem, ko je čas ‘Nove glasbe’ v bistvenem minil, se predstavlja nov, ki ni več ‘Nova glasba’, v normalni razvojni obliki postopnega nastajanja, razraščanja in širjenja. Ustaljeni postopki razmišljanja so pokazali, da se mora po 2. svetovni vojni v glasbi zgoditi nekaj podobnega kot po 1. svetovni vojni; ‘prelom’ se ni ponovil. Danes so se mladi … ločili od Schönberga in Stravinskega, ne bučno in s protestom, ne v skupinah in s programskimi razglasi, temveč neopazno, posamezno, postopoma preizprašujoče, da so končno zdaj storili nekaj kot gibanje, v katerem so privrženci našli nov odnos do glasbenega gradiva. Brez večjega medsebojnega dogovarjanja tudi tukaj vlada enotnost glede priznavanja Antona Weberna kot izhodiščnega in prelomnega za ta razvoj. Novo serialno skladanje ima pred seboj celotno organizacijo kot nekakšen glasbeni globus. Njena čista kristalizacija je ‘♦serija♦‘, doslej – po zmotnem prepričanju, da lahko ♦dvanajsttonska tehnika♦ vsebuje tradicionalne oblike – edini pravi formalni element, ki ga je naše stoletje prispevalo h glasbi.« (EIMERT 1955: 7)

4) »Nova glasba, z veliko začetnico, pomeni odlomek iz zgodovine, s tem pa se ne izogiba problematiki vseh nazivov za obdobja v glasbi. Vendarle, ustaljeni pojem Nova glasba s svojim samostalnikom ostaja povezan z umetnostjo, ki jo označuje. Drugi nazivi imajo tako za obdobja v glasbi manjšo možnost izbire, zato v sebi nosijo del svojega porekla kot znak svojega primanjkljaja: ‘romantika’ izhaja iz književnosti, ‘♦impresionizem♦‘ iz slikarstva, ‘barok’ iz arhitekture, ‘renesansa’ iz splošne zgodovine kulture, ‘Ars nova’ pa je sprva označevala vrsto notne pisave … Pojem Nova glasba je, nasprotno, osvobojen balasta, ki je tuj njegovemu predmetu, zato je tudi pomensko razmeroma skromen. Tako rekoč predstavlja spodnjo mejno vrednost v skrbnem imenovanju obdobij po stoletjih, ki je v muzikologiji vse bolj v rabi. Pravzaprav bi se namesto o Novi glasbi lahko enako govorilo o glasbi prve polovice 20. stoletja; to bi se najbrž ujemalo tudi z obema zgodovinsko mejnima letnicama: 1908 (prva atonalitetna dela Schönberga in Weberna) in 1950 (prva povsem ‘prokonstruirana’ glasba pri Messiaenu, konec klasicističnega obdobja pri Stravinskem, začetek ♦serialne glasbe♦). Toda pojem Nova glasba je vendar nekaj več od golega registriranja letnic, ker je v njem ohranjeno nekaj proklamiranih postulatov, tudi antiromantične drže povojne generacije. Ta kvalitativna razlika se … izraža v zapisu z veliko začetnico. Torej bi bil naziv ‘nova glasba’, z malo začetnico, zgodovinsko bolj spremenljiv, raztezljiv in nedoločen; nič dokončno ne preprečuje uporabe pojma za vsako novo glasbo, torej skladno z njegovim dobesednim pomenom. Obratno bi ‘nova glasba’ s svojo težo lahko poudarila tudi zgodovinski prelom leta 1908; razložena kot mejnik med obdobjem tonalitetne, ‘stare’ glasbe in novega razvoja, ki se začenja sedaj, katerega … dimenzij še ni moč spoznati. O tem se z današnjega stališča ne da polemizirati z nobenimi argumenti – razen s pomanjkljivo ostrino v pomenu pojmov … Glavnina avtorjev se strinja s tem, da se razvoj od leta 1950 z velikim naporom lahko spravi pod do tedaj rabljeni pojem Nova glasba … Oni zato reagirajo s presežniki, kot sta ‘najmlajša’ ali ‘najnovejša’ glasba … oziroma s precej borbenimi formulacijami, kot sta ‘napredna’ ali ‘♦avantgardna glasba♦‘. Te pa so zaradi svojega apologetskega poudarjanja in zaradi naglice glede razvrščanja v čas ravno tako neprimerne kakor tudi … ‘♦sodobna♦‘ ali ‘današnja glasba’. Pojem … ‘♦moderna glasba♦‘ … se ne izogiba vsem napakam, je pa premišljen, v vsakdanji uporabi tudi dovolj natančen.« (‹DIB›,334–335)

5) »Naziv, ki se pogosto uporablja za označevanje različnih radikalnih in eksperimentalnih tendenc v ♦glasbi 20. stoletja♦, ki se začnejo okoli leta 1910, predstavljajo pa jih skladatelji, kot sta Schönberg in Stravinski, v nasprotju z drugimi, ki so bolj naklonjeni tradicionalni smeri, od romantizma, ♦impresionizma♦, nacionalizma itd.« (‹APE›, 191)

6) »Splošen pojem, ki vključuje mnoge glasbene idiome in tehnike v 20. stoletju, kot so ♦atonaliteta♦¹, ♦serializem♦, ♦modaliteta♦, ♦aleatorika♦ in ♦elektronska glasba♦. Pojem je prvič postal popularen okoli leta 1920, danes je nekoliko zastarel. Ponekod se uporablja kot sopomenka ♦avantgarde♦.« (‹FR›, 58)

7) »1. Uporablja se kot pojem, skoraj kot slogan, za označevanje glasbe, ki ni ravno nova, temveč ♦avantgardna♦. ‘Le marteau sans maître’ je bil nova glasba; Šostakovičeva X. simfonija ni. Opozarjanje na razliko je bilo brez kakršnegakoli pomena, danes je, po koncu tradicije ♦avantgarde♦, pojem odvečen. 2. Naziv za serijo Cowellovih izdanj partitur in plošč od leta 1927 do leta 1950, kjer so predstavljena dela Ivesa, Rugglesa, Antheila, Crawfordove, Seegerja, Rudhyarja itd.« (‹GR›, 127)

8) »(Naziv za) številne nove tehnike, ki se uporabljajo pri skladanju v zgodnjem 20. stoletju, kot sta ♦serializem♦ in ♦atonaliteta♦. Pojem izvira iz NEM-pojma neue Musik.« (‹IM›, 264)

9) »Pojem nova glasba je postal popularen okoli leta 1920; označeval je tip ♦moderne glasbe♦, ki je zaznamoval disonančni kontrapunkt, ♦atonaliteto♦ in kratkost izraza. Kasneje je nova glasba postala sopomenka ultramoderne glasbe.« (‹SLON›, 1472)

KM: D 1 je navedena (tudi) zato, ker se tudi v njenem viru pojem prvič pojavi v naslovu kakšne publikacije (vsaj na NEM-govornem območju – gl. BLUMRÖDER 1980: 3).

KR: D so izbrane po načelu maksimalne različnosti, čeprav bi jih bilo mogoče tudi pomensko združiti; kar v tem primeru ni potrebno. Treba jih je namreč komentirati z različnih vidikov, ki odkrivajo skoraj vse težave pri terminološki obdelavi tega pojma:

1) Pomembna razlika je v pomenu, glede na pravopis (nova ali Nova glasba). D 4 na to opozarja na polemičen način (ki je v bistvu argument avtorjevega preferiranja ♦moderne glasbe♦ – gl. KR ♦moderne glasbe♦, t. 4), vendar je veliko pomembnejše niansiranje v D 2, ki že sledi periodizacijski funkciji pomena z veliko začetnico (N. g. od približno leta 1910 sledi glasbeni moderni; gl. ♦moderna, glasbena♦). Nova glasba je torej oznaka za tisto glasbo 20. stoletja, ki se začenja s Schönbergovim rušenjem ♦tonalitete♦, tj. z ♦atonaliteto♦, zatem vodi – na pobudo poznega Webernovega opusa – do ♦serializma♦, te izkušnje so v rabi tudi v ♦elektronski glasbi♦, a na poseben način – kot svojevrstna reakcija na ♦serializem♦ – v ♦aleatoriki♦ in ♦nedeterminaciji♦ ter vseh drugih posledicah te reakcije (♦improvizacija♦, ♦prozna glasba♦ … ). O tem gl. podrobneje v ‹GL›, 31–44, posebno komentarje tabel na str. 114, 115, in str. 42 ter 43–44.

2) V D 6 lahko zmoti »atonalism« (namesto ♦atonaliteta♦). O takšnih in podobnih pojmih v tujih jezikih gl. KR ♦dodekafonije♦. Nerazumljivo je, zakaj avtor pri naštevanju omenja tudi ♦modaliteto♦. Najbrž je zanj tudi to pojem, ki zanika ♦tonaliteto♦!

3) T. 1 v D 7 je vrhunec nanatančnosti in popolnega nerazumevanja pojma, zato ne potrebuje posebne razlage.

4) D 8 je povsem zmedena: a) ♦atonaliteta♦ ni tehnika, ampak stanje gradiva; b) ♦serializem♦ seveda ne sodi v zgodnje 20. stoletje (čeprav je v ANG to včasih sopomenka ♦dvanajsttonske tehnike♦ – gl. KR ♦dodekafonije♦); c) trditev, da ANG-pojem »new music« izvira iz NEM-pojma »neue Musik«, je povsem samovoljna, čeprav se tudi v ‹BASS›, Ill, 369, iz IT-pojma »nuova musica«, iz povsem nepojasnjenega razloga, napoti na NEM-pojem »Neue Musik«.

5) Pojem »ultra-modern music« v D 9 je pogost v ‹SLON› (gl. npr. str. 1499 in D 2 ♦akuzmatike, akuzmatične glasbe♦), na splošno ni redek v ANG (gl. D ♦modernizma♦), vendar je nesmiselno vztrajati pri njem kot pri tehničnem pojmu in strokovni besedi, saj je že zadosti problematična njegova osnova ♦modernizem♦ (gl. npr. KR ♦postmodernizma♦).

6) Popolno mešanje N. g. z ♦avantgardno glasbo♦ (D 6 in 7; ‹M›, 519, 547; v ‹BASS›, Ill, 369, se iz IT-pojma »nuova musica« napoti na NEM-pojem »Neue Musik«, ki je, v ‹BASS›, Ill, 322, definiran kot sopomenka ♦avantgarde♦, v ‹CAN›, 374–375, pa se pomen enači z ♦avantgardo♦ s konca petdesetih let 20. stoletja) in ♦moderno glasbo♦ (D 9; ‹JON›, 186; ‹M›, 519, 547; ‹MELZ›, II, 698–700) je nepremišljeno in neprimerno pri natančnem pristopu k pomenu pojma (še posebej v ‹M›, 519, 547, kjer se vedno navaja zapis z veliko začetnico).

V terminološkem smislu je napačno raziskovati zgodovino pojma od srednjega veka (Ars nova) čez drugo polovico 16. stoletja v Italiji in naprej (kot se to npr. pojavlja v ‹IM›, 264, ‹MELZ›, II, 698–700, in v ‹SLON›, 1472; gl. tudi EGGEBRECHT 1961), predvsem zato, ker ima drugačno obliko, pa tudi povsem drugačen pomen od n. g. v 20. stoletju. Zato se, ne brez razloga, tudi v BLUMRÖDER 1980, kot zelo kompetentnem viru pomen omejuje samo na ♦glasbo 20. stoletja♦. Kot je že navedeno v t. 1 KR, ima N. g. (z veliko začetnico) tedaj povsem specifičen in jasen, natančen pomen.

PRIM: ♦avantgarda, avantgardna glasba♦, ♦eksperiment, eksperimentalna glasba♦, ♦glasba 20. stoletja♦, ♦moderna glasba♦, ♦sodobna glasba♦.

‹BKR›, III, 202–203; ‹BKR›, V, 78; ‹EIN›, 444–447; ‹MGG›, XVI, 1360–1401; ‹RL›, 628–629

1 V izvirniku je naveden »atonalism«.

ANG: directive graphics (gl. KR), directive notation; NEM: hinweisende Notation.

ET: Lat. notatio = beleženje, označevanje, iz notare = označiti, zabeležiti, iz nota = znak, znamenje, pisni znak (‹KLU›, 508).

D: »(Naziv za) vrsto notacije (ki se je razvila predvsem za uporabo v aleatoričnih delih), ki vsebuje simbole za ♦tonsko višino♦, ♦dinamiko♦ in tempo, ki pa izvajalcu dopušča določeno svobodo v interpretaciji in v odzivu na partituro.« (‹FR›, 22)

KR: D je pravzaprav določitev pomena pojma »notacija z napotki« (= »directive graphics«) in je v tem pogledu zelo nezadovoljiva. (V ‹FR›, 40, se omenja NEM-pojem in z njega bralca nato usmerja k »grafiki z navodili«, katere pomen je opredeljen v D.) V KARKOSCHKA 1966: 65–83 je celotno poglavje posvečeno n. z n. in v njem se razlagajo določeni simboli in ♦glasbena grafika♦ (ki jo v pričujočem Pojmovniku razlikujemo od ♦grafične notacije♦).Pomen pojma mora namreč biti obsežen in zato ni potrebe, kot je narejeno v D, da se to njegovo obsežnost omejuje. Namreč, v dobesednem pomenu je vsaka notacija v ♦sodobni glasbi♦, ki se razlikuje od tradicionalne notacije, ravno n. z n., saj prek posebnih znakov (ki nujno zahtevajo tudi razlago oziroma navodila) kaže na njihovo uresničitev. (Skrajni primer je tisti ♦verbalne partiture♦, ki praviloma vsebuje le verbalna navodila.)

Pravzaprav se moramo nato vprašati, ali je tudi tradicionalna notacija notacija z navodili, saj je njena edina funkcija prikazovanje uresničitve, vendar v tem primeru z natančnimi, enopomenskimi simboli. V povezavi z notacijo ♦sodobne glasbe♦ je raba tega pojma upravičena, če je »z navodili« primarna, če ne zaradi drugega, potem zaradi specifičnosti in večpomenskosti uporabljenih simbolov (zaradi tega obstajata ♦realizacijska notacija♦ in ♦partitura za uresničitev♦). Vendar pa ni v nobenem primeru potrebe po omejevanju na ♦glasbeno grafiko♦ oziroma ♦grafično notacijo♦ kot npr. pri ‹FR›, 22 (gl. D).

GL: ♦akcijska glasba♦, ♦aleatorika♦, ♦glasbena grafika♦, ♦grafična notacija♦, ♦okvirna notacija♦, ♦paritutra za uresničitev♦, ♦realizacijska notacija♦, ♦verbalna partitura♦.

‹KS›, 170

ANG: low-pass filter; NEM: Tiefpaß(filter); FR: filtre passe-bas.

ET: ♦Filter♦ (filtri).

D: »(Naziv za) ♦filter♦, ki prepušča nizke, globoke frekvence, visoke frekvence pa potiska glede na vrednosti, katerim se prilagaja. Skupaj z ♦visokopasovnim sitom♦ tvorita ♦pasovno (prepustno) sito♦.« (‹EH›, 353)

GL: ♦elektronska glasba♦, ♦filter♦.

PRIM: ♦filter formantov♦ = filter zvokov(n)e barve, ♦filter z nadzorom napetosti♦ = (VCF) = (voltage-controlled filter), ♦filter šuma♦, filter zvokov(n)e barve = ♦filter formantov♦, ♦oktavni filter♦, ♦pasovno sito♦, ♦pasovna zapora♦, ♦univerzalni filter♦, ♦visokopasovno sito♦.

‹DOB›, 73; ‹EN›, 81; ‹FR›, 49; ‹HI›, 156; ‹HO›, 378; ‹HU›, 82; ‹KN›, 72; ‹M›, 63; ‹POU›, 200; ‹RAN›, 307; ‹RL›, 289

ANG: new wave, New Wave, New Wave 1975; NEM: new Wave, New Wave, andere Art von Rock; FR: new wave, New Wave, autre forme de rock; IT: new wave, New Wave, altra forma di Rock.

ET: ANG = novi val.

D: 1) »(Splošni naziv za) ♦rock glasbo♦, ki jo igrajo mnogi angleški in ameriški ♦bandi♦ iz poznih sedemdesetih let. Pojem se nanaša na različne sloge, katerih neposredni predhodnik je ♦punk rock♦, njihove oblike in ♦ritmi♦ neposredno izhajajo iz ♦rock and rolIa♦ petdesetih in šestdesetih let. Novi val se je začel v pubih in malih klubih kot reakcija na ♦heavy metal♦ …, vendar so prednost dajali enostavnejši obliki (formi). Pomembni predstavniki so: Elvis Costello, Graham Parker, Dave Edmunds, Patti Smith, Talking Heads in Brian Eno.« (‹RAN›, 539)

2) »Pojem, ki se pogosto nanaša na ♦jazz♦, ki ga igrajo glasbeniki, kot so John Coltrane, Don Cherry, Ornette Coleman, Charles Taylor, Charlie Mingus in Eric Dolphy, v katerem pa se, kot vir okvirja za ♦improvizacijo♦, doseže določena svoboda v izogib tradicionalnim akordnim … obrazcem in formi. Namesto tega je poudarek na melodiji …, vključujoč obilno uporabo ♦mikrostopinj♦. Poleg tega so se pogosto prevzemale tudi modifikacije na glasbilih, da bi dosegli nova sredstva za proizvodnjo ♦zvoka♦. Gibanje se je začelo v šestdesetih letih.« (‹FR›,58–59)

KM: Pojmi v NEM, FR in IT (kot tudi »New Wave 1975« v ANG), ki se razlikujejo od ANG-izvirnika, so ponujeni v ‹BR›, 236–237, kot svojevrstno tolmačenje izvirnika v smislu D 1, pri čemer bi morali poudariti, da ne gre za obliko (formo), ampak vrsto (♦rocka♦).

Pisanje z veliko začetnico v slovenščini ni smiselno.

KR: N. v. je precej izrabljen pojem. V D sta izbrana dva najbolj očitna pomena, sicer pa je pomen iz D 1 najpogosteje v rabi. (Napačno bi bilo misliti, da je tudi v tem smislu, torej v terminologiji ♦rock glasbe♦, n. v. enopomenski pojem. V ‹HI›, 316, sta ponujeni dve D: »Od leta 1976/77 nediferencirano rabljen naziv za 1) ♦punk rock♦, ki se navezuje na ♦hard rock♦ in na ♦heavy rock♦, ter za 2) način muziciranja v ♦rock glasbi♦, ki se osvobaja ‘preelektroniziranja’ … in teži k naravnemu električno amplificiranemu instrumentalnemu ♦zvoku♦.«) Pojem se po pomenu v D 2 (v povezavi z nekaterimi pojavi v ♦jazzu♦) zelo redko uporablja (npr. v tako kompetentnem priročniku, kot je ‹GRJ›, ga sploh ni). Namesto njega je veliko bolj popularen ♦free jazz♦ .

GL: ♦jazz♦, ♦freejazz♦, ♦pop, pop glasba♦, ♦popularna glasba♦, ♦punk (rock)♦, ♦rock and roll♦, ♦rock, rock glasba♦.

‹HK›, 258–261; ‹KN›, 142–143

ANG: New Orleans jazz, New Orleans/Old time jazz; NEM: New Orleans jazz, New-Orleans-Jazz, erste Form des schwarzen Jazz; FR: New Orleans jazz, première forme de jazz; IT: New Orleans jazz, prima forma del jazz .

ET: Po mestu New Orleans v Louisiani (ZDA); ♦jazz♦.

D: »(Naziv za) prvi samostojni slog v ♦jazzu♦, ki so ga črni in kreolski glasbeniki (♦Creole jazz♦) okoli leta 1890 razvili v New Orleansu, središču južnih držav v Združenih državah Amerike, pod vplivom uličnih koračnic, ♦bluesa♦ in ♦ragtimea♦ … New Orleans jazz se posnema v ♦dixielandu♦, v dvajsetih letih pa mu sledi ♦Chicago jazz♦ in ♦swing♦.« (‹HI›, 315–316)

KM: V ‹GRJ›, 11, 168, se opozarja, da nekateri teoretiki ♦dixieland♦ uporabljajo samo v povezavi z belimi glasbeniki.

KR: Oblika pojma z vezajem se najde tudi v ANG, pogosteje pa v NEM, ne pa tudi v FR in IT. Priporoča se raba brez vezaja.

Nazivi, ki se v ANG, NEM, FR in IT razlikujejo od izvirnika, so predstavljeni v ‹BR›, 236–237. Gre le za opise in ne ustreznice pojma v izvirniku, v katerih bi moral biti poudarek na vrsti in ne na obliki (formi).

Uporaba prevedenega pojma (= »jazz iz New Orleansa«) ni priporočljiva, saj v njem niso dovolj izražene slogovne značilnosti iz izvirnika. Zato se tudi v NEM, FR in IT najpogosteje uporablja ANG-izvirna oblika.

GL: ♦blues♦, ♦Chicago jazz♦, ♦Creole jazz♦, ♦dixieland♦, ♦jazz♦, ♦old time jazz♦, ♦ragtime♦.

‹BKR›, III, 207; ‹GR6›, XIII, 169; ‹M›, 539; ‹MELZ›, II, 676; ‹RAN›, 539; ‹RL›, 632

ANG: new age; NEM: New Age.

ET: ANG = nova doba.

D: »(Naziv za) astrološko-ezoterični svetovni nazor, po katerem se meni, da se razvoj človeštva odvija v dobah, ki so tesno povezane s t. i. svetovnim ali platonskim letom. To pa izhaja iz podaljšane zemeljske osi skozi celoten horoskop, po katerem svetovno leto traja 25.868 let po gregorijanskem koledarju. Sedaj je po tem spoznanju človeštvo na prehodu iz ribe v vodnarja, kar ponuja priložnost za ustvarjanje nove humanosti in za odpiranje višje stopnje zavesti. Glasba, ki sledi temu rajskemu stanju, je obstajala še preden je pojem new age prišel v modo: … Deuter, Chris Hinze, Kitaro, David Thorn, Mark Isham in drugi so že uspešno delovali v ♦jazzu♦ in v ♦rocku♦, ko se plošče z etiketo New Age Music še niso dobro prodajale. Glasba, ki jo ti glasbeniki ustvarjajo, je v glavnem mirna … in primerna za meditacijo. Najpogostejša instrumenta sta ♦sekvencer♦ in ♦sintetizator♦. Uporabljajo tudi enostavna akustična glasbila … New age ima z ♦rock glasbo♦ skupno edino to, da so plošče takšne zvrsti v trgovinah na istih policah kot ♦rock♦ (plošče).« (‹HK›, 258)

KM: D potrjuje utemeljenost uvrstitve pojma v ta Pojmovnik, čeprav bi strastni častilci n. a. gotovo polemizirali z nekaterimi njenimi trditvami. Med drugim je pomembno, da je v D poudarjeno astrološko-ezoterično ozadje n. a. Natančna določitev izključno glasbenih značilnosti pojma je nehvaležno in jalovo delo, saj se pod ta pojem neredko uvršča tudi glasba, ki nima nikakršne povezave z omenjenim svetovnim nazorom.

KR: N. a. kljub svoji meditativnosti nima nikakršne zveze z ♦meditativno glasbo♦ in ♦meditativnim rockom♦ (gl. KR ♦meditativne glasbe♦ in ♦meditativnega rocka♦).

N. a. pravzaprav pomeni »new age music«, vendar je pisanje brez »music« pogostejše.

V vodilki je navedena ♦popularna glasba♦, namreč n. a. je težko klasificirati, uvrščamo ga lahko v ♦popularno glasbo♦, če ne zaradi česa drugega, pa gotovo zaradi nedvomne popularnosti. N. a. je še bolj problematičen kot veja ♦rocka♦ (gl. konec D), zato se na ♦rock glasbo♦ niti ne napeljuje.

GL: ♦popularna glasba♦.